Jedro

zvin vratne hrbtenice in za nateg vratnih mišic, višina odškodnine

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo priznalo prvemu tožniku za negmotno škodo, ki jo je utrpel kot udeleženec v prometni nesreči dne 6.10.2012, odškodnino v višini 3.700,00 EUR, drugi tožnici pa v višini 3.850,00 EUR. Ker je tožena stranka vsakemu od tožnikov dne 15.2.2013 izplačala znesek 2.000,00 EUR, ki revaloriziran na dan izdaje sodbe znaša 2.032,00 EUR, je s sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka prvemu tožniku plačati še znesek 1.668,00 EUR, drugi tožnici pa še znesek 1.818,00 EUR, njun višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžna tožena stranka plačati tožnikoma v višini 496,47 EUR.

2. Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka. Najprej vztraja pri svojem ugovoru glede zastaranja zahtevka. V zvezi s tem navaja, da je do prometne nezgode prišlo 6.10.2012, zaradi poškodb je bil prvi tožnik v bolniškem staležu do 24.11.2012, druga tožnica pa do 21.11.2012. Ko sta zdravljenje zaključila, jima je bila znana višina škode in s tem dnem je zato začel teči triletni subjektivni zastaralni rok. Tožba, ki sta jo tožnika vložila 17.4.2015, ni bila primerna za obravnavo pred sodiščem, saj je bila tožena stranka nepravilno opredeljena in ni bila enaka tisti, navedeni v tožbenem zahtevku, na kar je tožena stranka opozorila v odgovoru na tožbo. Pomanjkljivost sta tožnika odpravila šele na prvem naroku za glavno obravnavo 20.1.2016 in šele s tem dnem so bile izpolnjene vse procesne predpostavke, od katerih je bila odvisna dopustnost začetka postopka. Navaja še, da s tem, ko je tožnikoma izplačala odškodnino 15.2.2013, ni pripoznala tožbenega zahtevka in zato s tem dejanjem ni moglo priti do pretrganja zastaranja. Odškodnina, ki jo je izplačala, se je nanašala zgolj na znesek, ki ga je želela plačati in glede katerega je štela, da ga je dolžna plačati, presežka pa nikoli ni priznavala. V nadaljevanju pritožbe izpodbija višino prisojene odškodnine. Zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za prestani strah. Oboje je odmerilo previsoko in deloma prekoračilo tožbeni zahtevek. Glede odškodnine, prisojene drugi tožnici, navaja, da je glede na telesne bolečine in nevšečnosti ter glede na poškodbe, ki jih je utrpela, močno pretirana in ni v skladu z aktualno sodno prakso, ki za poškodbe, primerljive tožničini, prisoja bistveno nižje odškodnine. Sklicuje se na zadevo II Cp 344/2013, v kateri je bila tožnici prisojena odškodnina 700,00 EUR za telesne bolečine. Tudi primer II Cp 1835/2014 je glede poškodb podoben, prisojena odškodnina pa je za telesne bolečine in nevšečnosti znašala 850,00 EUR. Primerljiva je še zadeva I Cp 2804/2014, v kateri je tožnica dobila odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Pritožnica zato meni, da odmerjena odškodnina v višini 2.900,00 EUR za tovrstno škodo ni skladna z namenom denarne odškodnine. Podobno je glede odškodnine iz naslova strahu. Kljub objektivnim ugotovitvam izvedenca in subjektivni izpovedbi tožnice je odškodnina za primarni strah pretirana in ne bi smela presegati 700,00 EUR. Ni pa tožnica upravičena do odškodnine iz naslova sekundarnega strahu. Njegova intenziteta je bila zmerna in zdravljenje relativno lahke poškodbe je potekalo na običajen in pričakovan način. Glede na to, da je tožnica v tožbi sama razdelila višino vtoževane odškodnine po primarnem in posebej po sekundarnem strahu, ji torej sodišče upoštevajoč zgoraj navedeno, več kot 800,00 EUR kot vtožuje za primarni strah, ne bi smelo prisoditi. Glede odškodnine prvemu tožniku pa pritožnica najprej povzema poškodbe, ki jih je utrpel in navaja, da je primerna satisfakcija za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.500,00 EUR. Tudi v zvezi s to odškodnino se sklicuje na zadevo I Cp 2804/2014, v kateri so bile poškodbe celo hujše. V vsakem primeru pa je po mnenju pritožnice sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je prvemu tožniku priznalo odškodnino v višini 2.900,00 EUR, saj je sam iz tega naslova vtoževal le 2.500,00 EUR. V tem delu je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti praviloma prisoja v primerih, ko posledice poškodb trajno vplivajo na zmanjšanje življenjskih aktivnostih poškodovancev. Kot posebna postavka v času zdravljenja se upoštevajo le izjemoma. Podobno kot v primeru druge tožnice odškodnina iz naslova sekundarnega strahu tožniku ne gre, saj je zdravljenje relativno lahke telesne poškodbe potekalo na običajen in pričakovan način. Tožnik je že nekaj let pred obravnavano nesrečo utrpel podobno poškodbo vratne hrbtenice in je tudi iz lastne izkušnje dobro vedel, kako poteka zdravljenje. Več kot 600,00 EUR mu zato sodišče ne bi smelo prisoditi. Pritožuje se še glede stroškov postopka, in sicer kolikor sodišče odvetniku ni priznalo potnih stroškov za prihod na narok v G. ter nagrade za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Tožena stranka ima sedež v N., tožnika pa sta imela možnost tožiti glede na pravila o krajevni pristojnosti v N.. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da si poišče odvetnika v G., saj gre za mandatno razmerje med stranko in odvetnikom, ki je zaupno. V novih družbenih razmerah ni razloga, da nasprotna stranka, ki v pravdi uspe le deloma, ne bi bila dolžna povrniti drugi stranki stroškov, do katerih je na podlagi določil Odvetniške tarife upravičen njen odvetnik.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi tožnik je v prometni nezgodi utrpel kot glavno poškodbo nateg vratnih mišic (poleg udarnine prsnice in udarnine rame ter ledveno križnega predela), druga tožnica pa zvin vratne hrbtenice (poleg udarnine nosu). Pri obeh glavnih poškodbah gre za lahko telesno poškodbo, ki pri nobenem od tožnikov ni zapustila trajnih posledic. Eden od pomožnih kriterijev, ki služi poenotenju sodne prakse za podobne (in druge) poškodbe, je število povprečnih neto plač, ki ustreza znesku prisojene odškodnine. Uporaba tega kriterija v primeru poškodb, podobnih tukaj obravnavanim, pokaže, da se (celokupne) odškodnine odmerjajo v višini od dveh plač dalje, večinoma pa v višini treh do štirih1. Poleg navedenih objektivnih okvirov pa je potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati tudi vse konkretne okoliščine primera. Te so v obravnavani zadevi pokazale, da sta bila oba tožnika, ki sta imela sprva vrat imobiliziran z opornico, na številnih zdravniških pregledih (prvi tožnik 12 krat, druga tožnica 8 krat) večkrat izpostavljena ionizirajočem sevanjem (prvi tožnik 3 krat, druga tožnica 2 krat) in izvajala fizikalno terapijo ter bila deležna relativno dolgega zdravljenja: prvi tožnik je bil na bolniškem dopustu 49 dni, druga tožnica pa 45 dni, kar je podatek, ki dodatno govori o teži in posledici poškodb v konkretnem primeru. Odškodnina za obe obliki negmotne škode - za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za prestani strah je bila tožniku priznana v višini 3,6 plač, drugi tožnici pa višini 3,8 plač2. Ta presoja (2.900,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 800,00 EUR za prestani strah v korist prvega tožnika ter 2.900,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 950,00 EUR za prestani strah za drugo tožnico), ustreza po oceni pritožbenega sodišča tako objektivnim kriterijem kot načelu individualizacije odškodnin. V zadevi II Cp 344/2013, na katero se sklicuje pritožba, je šlo pri oškodovanki le za lažji nateg vratnih mišic, bolečine so trajale krajši čas in v manjši intenzivnosti kot v obravnavanem primeru in daljši bolniški stalež tudi ni bil izkazan. V zadevi II Cp 1835/2014 je oškodovanka trpela (le) zmerne telesne bolečine in ne hude kot tožnika v tej zadevi, nevšečnosti med zdravljenjem pa očitno prav tako niso terjale daljšega bolniškega staleža. Tudi v zadevi I Cp 2804/2014 je oškodovanec utrpel lahke bolečine, le občasno pa srednje hude.

5. Pritožba nejasno očita prvostopenjskemu sodišču prekoračitev tožbenega zahtevka pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je ločeno uveljavljal odškodnino za telesne bolečine v ožjem pomenu besede v višini 2.500,00 EUR, za ostale nevšečnosti, ki jih je opredelil kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa še nadaljnjih 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka obravnavalo v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kar je obrazložilo s tem, da tožnikove omejitve, ki so bile v tožbi opredeljene kot zmanjšanje življenjskih aktivnosti, v resnici predstavljajo nevšečnosti med zdravljenjem, ki so ob koncu zdravljenja tudi izzvenele. Take pravne opredelitve tožnikovih nevšečnosti pa pritožba ne izpodbija argumentirano.

6. Neutemeljena je pritožba tudi kolikor se nanaša na odškodnino za prestani strah. Tudi tukaj sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, odškodninske postavke za primarni in sekundarni strah je seštelo in za oboje prisodilo tožnikoma odškodnino v enkratnem znesku, kar je povsem v skladu z obstoječo sodno prakso. Iz pritožbe je mogoče razumeti, da glede prvega tožnika ne izpodbija odškodnine nad zneskom 600,00 EUR na račun primarnega strahu. Prisojenih je bilo 800,00 EUR, pri čemer ima dejanska ugotovitev sodišča o tožnikovem strahu za izid zdravljenja podlago v izvedenskem mnenju in v tožnikovi izpovedbi: šele po štirinajstih dneh je tožnik sam poročal zdravnici, da se stanje izboljšuje in se je šele tedaj izkazal njegov strah, da ima hujše poškodbe prsnega koša, za neutemeljenega. Skupna odškodnina v višini 800,00 EUR je zato ustrezna. Podobno velja glede druge tožnice. Glede primarnega strahu pritožnica meni, da odškodnina zanj ne bi smela presegati zneska 700,00 EUR. Če se temu znesku prišteje še odškodnina za strah za izid zdravljenja, ki je bil po oceni izvedenca upravičen vse do tedaj, dokler tožnica sama ni ugotovila, da je sposobna za delo, kar je trajalo mesec in pol, je odškodnina ustrezna. Ni namreč mogoče spregledati, da je bilo tožnici v času zdravljenja za pomiritev predpisano tudi zdravilo Helex. Višina odškodnine ni odvisna le od primerjave z ostalimi oškodovanci, ki so utrpeli podobne poškodbe, temveč v skladu z načelom individualizacije tudi od subjektivnega doživljanja vsakega posameznika.

7. Ugovor zastaranja je bil pravilno zavrnjen. Do prometne nezgode je prišlo 6.10.2012, tožba pa je bila vložena 17.4.2015 torej znotraj triletnega zastaralnega roka (352. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Tožba je bila sicer, kolikor se je nanašala na označbo tožene stranke, formalno pomanjkljiva, kar pa ni vplivalo na začetek teka postopka in s tem na prekinitev zastaranja. Tožeča stranka je navedla, da je sedež tožene stranke zavarovalnice T. na naslovu G., S.2, na opozorilo tožene stranke, da se na navedenem naslovu nahaja le njeno predstavništvo, pa je v nazivu dopolnila, da gre za d.d. (delniško družbo) in popravila naslov v: N., S. 5. Kljub navedeni formalni pomanjkljivosti pa očitno identiteta tožene stranke že od vsega začetka ni bila sporna, saj je tožena stranka v imenu delniške družbe vložila odgovor na tožbo, njen pooblaščenec pa je prišel tudi na prvi narok za glavno obravnavo, na katerem je bil nato naziv tožene stranke in njen naslov ustrezno popravljen.

8. Neutemeljeno se pritožba tudi zavzema za višje stroške postopka na račun kilometrine in nagrade za odsotnost iz pisarne v času potovanja za odvetnika iz N. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da bi si tožena stranka lahko najela odvetnika s sedežem v kraju, kjer ima sedež naslovno sodišče, nenazadnje je sama navedla, da ima v G. svoje predstavništvo. O kakšnem posebnem zaupnem razmerju med toženo stranko (ki je pravna oseba) in njenim pooblaščencem, kar bi eventuelno stranko postopka lahko opravičevalo do drugačnih stroškov, pa tudi ni mogoče govoriti, saj takih konkretiziranih trditev ni bilo.

9. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi po uradni dolžnosti pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ni ugotovilo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Vir: mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, GV Založba. 2 Septembra 2016 je znašala povprečna neto plača v RS 1.015,33 EUR (Ur. l. RS, št. 74/2016).