Jedro

Pravnomočna sodba zavezuje tiste, na katere se nanaša in izključuje možnost ponovnega obravnavanja iste zadeve. Pravno razmerje, na katerega se sodna odločba nanaša, postane z njeno pravnomočnostjo urejeno. V ta razmerja ni dovoljeno posegati - stranke ne smejo znova uveljavljati tistega, kar je že bilo priznano ali zavrnjeno (materialna pravnomočnost). Pravnomočnost je negativna procesna predpostavka, na obstoj katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Če se uveljavlja zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno določeno, sodišče tožbo zavrže. Dediči v sporu, v katerem eden od njih zahteva ugotovitev darila, niso nujni sosporniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in prvo tožena stranka krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva ugotovitev, da zapustnikovo razpolaganje z 1/2 delom nepremičnine parc. št. 2209/2 k.o. X, v korist prve toženke – izvedeno s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 23. 7. 1970 in s pogodbo o določitvi solastninskega deleža z dne 26. 2. 1992 – predstavlja prvi toženki dano darilo in se prvi toženki vračuna v njen dedni delež po pokojnem A. A. (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložena obveznost, da prvi toženki povrne 2.882,00 EUR stroškov pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz I. in IV. točke izreka se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zanika, da gre za že razsojeno stvar. Že pravdne stranke v tej zadevi in zadevi II P 1979/2013 niso iste. Meni, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o pravni teoriji in praksi, ki priznava aktivno legitimacijo vsakemu dediču zase v okviru legitimacije za vložitev zahtevka na povečanje zapuščinske mase zoper formalnega lastnika premoženja. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 275/2014 in meni, da morajo biti v postopku udeleženi vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. V sporu o obsegu zapuščine mora biti zagotovljena enaka rešitev spora za vse zakonite dediče. Zanemarjena je situacija, v kateri lahko kateri od zakonitih dedičev, ki darila niso prejeli, vloži lastno tožbo zoper zakonitega dediča, ki je darilo prejel. Nekateri od dedičev bi lahko s tožbo uspeli, drugi ne. Dve diametralno različni tožbi bi lahko povzročili dilemo, ali vračunati darilo. Zanemarjeno je dejstvo, da se v okviru vračunanja darila ugotavljajo obseg dedne pravice in pravna razmerja med dediči. Tretji toženec ni bil stranka postopka II P 1979/2013, zato lahko tožnik v tej pravdi, kjer tretji toženec sodeluje, uveljavlja enak zahtevek kot v pravdi II P 1979/2013. Iz odločitve v zadevi II Ips 275/2014 je jasno, da je subjektivno identiteto treba ocenjevati glede na potencialne negativne posledice za dediče, ki v teh postopkih ne sodelujejo. Sicer pa tudi objektivne meje pravnomočnosti niso podane, ker vsebini obeh zahtevkov nista ugotovljeni. Ne drži, da gre za identična zahtevka. Zahtevek v zadevi II P 1979/2013 se je nanašal na vrnitev 1/2 solastninskega deleža nepremičnin v zapuščino. Predmet obravnavane zadeve pa je vračunanje darila prvi toženki – 1/2 solastninskega deleža nepremičnine parc. št. 2209/2 k.o. X – v dedni delež po očetu. Gre za dva različna zahtevka. Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 1700/2011, kjer je pojasnjena razlika med zahtevkom za vrnitev prejetega darila zaradi dopolnitve nujnega dednega deleža in zahtevkom na vračunanje darila v nujni dedni delež. Ta odločitev in citirana odločitev Vrhovnega sodišča RS izpostavljata subjektivno identiteto v sporih, v katerih se neugodne posledice nanašajo na več subjektov. Zoper prvo tožnico uperjen zahtevek je neločljivo povezan z zahtevkom za vračunanje dednega deleža. Posledično gre za neločljivo ugotavljanje obstoja in obsega dednih pravic vseh zakonitih in nujnih dedičev. Absolutna bistvena kršitev je podana, ker sodba v bistvenem delu ni obrazložena.

3. Prvo tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na nesklepčnost zahtevka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravnomočna sodba zavezuje tiste, na katere se nanaša in izključuje možnost ponovnega obravnavanja iste zadeve (319. čl. ZPP). Pravno razmerje, na katerega se sodna odločba nanaša, postane z njeno pravnomočnostjo urejeno. V ta razmerja ni dovoljeno posegati – stranke ne smejo znova uveljavljati tistega, kar je že bilo priznano ali zavrnjeno (materialna pravnomočnost). Pravnomočnost je negativna procesna predpostavka, na obstoj katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Če se uveljavlja zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno določeno, sodišče tožbo zavrže (tretji odstavek 319. čl. ZPP).

6. Tudi v pritožbeni fazi je sporno, ali je o razmerju, ki je predmet obravnave v tem pravdnem postopku, že odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1979/2013-II, katere odločitev o glavni stvari je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 76/2015 z dne 11. 2. 2015. 7. V obravnavni zadevi je prvostopenjsko sodišče zaradi pravnomočne ureditve pravnega razmerja zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva ugotovitev: ... da je razpolaganje zapustnika z 1/2 nepremičnine parc. št. 2209/2 k.o. X – s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča v soseski K. z dne 23. 7. 1970 in s pogodbo o določitvi solastninskega deleža, sklenjeno med A. A. in prvo toženko dne 26. 3. 1992 – dejansko darilo prvi toženki, zaradi česar se ji darilo vračuna v njen dedni delež po pokojnem A. A. Tožnik zatrjuje in dokazuje ter z zahtevkom uveljavlja, da sklenjena pravna posla prikrivata darilno pogodbo med zapustnikom in prvo toženko, torej da je bila causa teh pravnih poslov prvo toženkino obdarovanje, izvedeno s strani zapustnika. Drugi del zahtevka – da se darilo vračuna v dedni delež prve toženke – je nepotreben, saj se zakonitemu dediču na osnovi prvega odstavka 46. čl. Zakona o dedovanju v dedni delež vračuna vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Če je darilo ugotovljeno, do njegovega vračunanja v dedni delež dediča – obdarjenca pride ne glede na to, ali je to posebej zahtevano ali ne.

8. V pravdni zadevi P 1979/2013-II je tožnik zoper prvo toženko (neuspešno1) uveljavljal zahtevek za vrnitev darila v zapuščino (pravna podlaga je 34. čl. Zakona o dedovanju). Ker je bilo sporno, ali je prva toženka od zapustnika darilo sploh dobila, je bila s 1. točko zahtevka zahtevana ugotovitev (vmesni ugotovitveni zahtevek), da je zapustnik prvi toženki podaril 1/2 solastninski delež parc. št. 2209/2 k.o. X. Iz 2. točke zahtevka je razvidno, da gre za darilo, pridobljeno s Pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča v soseski K. z dne 23. 7. 1970 in s Pogodbo o določitvi solastniškega deleža z dne 26. 3. 1992. Ali je toženka od zapustnika dobila darilo, je bilo v tej pravdni zadevi predhodno vprašanje. Ker je tožnik v tožbi P 1979/2013-II postavil zahtevek o obstoju darila (1. točka zahtevka), je odločitev o ne/obstoju darila vsebovana v izreku sodbe. Gre za pravno urejeno prejudicialno razmerje, od rešitve katerega je bila odvisna usoda zahtevka iz 2. točke – vrnitev darila v zapuščino. Da je prejudicialno pravno razmerje urejeno, pa je treba upoštevati tudi v drugih pravdnih postopkih. Ker je tožnik postavil vmesni ugotovitveni zahtevek (ugotovitev darila zahteval v izreku sodbe), je odločitev o tem postala pravnomočna2. Zgolj v primeru, da odločitev o tem predhodnem vprašanju ne bi bila vsebovana v izreku (to pomeni, da tega zahtevka tožbeni petit ne bi vseboval), bi odločitev veljala samo v zadevi, v kateri je to vprašanje rešeno.

9. Vprašanje, ali je toženka od zapustnika kot darilo dobila 1/2 solastninski delež nepremičnine parc. št. 2209/2 k.o. X – s Pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča v soseski K. z dne 23.7.1970 in s pogodbo o določitvi solastninskega deleža z dne 26.3.1992 – je bilo torej kot predhodno vprašanje rešeno v zadevi P 1979/2013-II. Odločitev o tem je kot vmesni ugotovitveni zahtevek vsebovana v sodbi P 1979/2013-II z dne 16.9.2014, ki je v tem delu potrjena s sodbo VSL II Cp 76/2015 in je zato pravnomočna.

10. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik zahteva obravnavanje razmerja, o katerem je že pravnomočno odločeno, je torej pravilna. V obeh postopkih (tem in postopku P 1979/2013-II) sodelujeta oz. sta sodelovala oba – tožnik in prva toženka. Pritožnik želi ponovno obravnavanje istega razmerja doseči s sklicevanjem na nujno sosporništvo, s čimer pa ne more uspeti3. Tožba v zadevi IV P 1297/2012 ni bila zavrnjena zaradi pomanjkljivosti pasivne legitimacije, ampak zaradi nesklepčnosti. Dediči v sporu, v katerem eden od njih zahteva ugotovitev darila, niso nujni sosporniki4. Pravilnost tega stališča potrjuje ravno sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 275/2014, na katero se sklicuje pritožba. Zakoniti dedič, ki tožbo na ugotovitev darila uperi zoper obdarjenca, toži pravo stranko. S tožbo ni dolžan zajeti tudi dedičev, ki se mu v pravdi niso pridružili, torej vseh dedičev. Odločitev o tem, ali je toženka od zapustnika dobila darilo, za dediče, ki tega s tožbo niso uveljavljali, ni neugodna, saj tega niso uveljavljali. Če bi bila tožba uspešna, bi prejeto darilo vplivalo na velikost njihovega dednega deleža (zaradi vračunanje darila zakonitemu dediču) in nujnega dednega deleža (darilo se upošteva pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine, od katere je odvisna velikost nujnega dednega deleža), vendar bi se lahko samostojno odločili, ali bodo svoje dedne deleže uveljavljali ali ne. Pritožnik omenja hipotetično situacijo – dva dediča vložita ločeni tožbi za ugotovitev darila in eni je ugodeno, drugi pa ne – in se sprašuje, katera določitev bi bila upoštevana v zapuščinskem postopku. Upoštevana bi bila odločitev, da je sodedič darilo dobil. Ta odločitev vpliva na pravni položaj sodedičev (na osnovi 28. čl. ali 45. čl. Zakona o dedovanju), ne glede na to, ali so darilo zatrjevali ali ne.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

1 Zahtevek je bil zavrnjen. 2 V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem GV Založba 2005, 1. knjiga stran 130 objektivne meje vezanosti na odločitev o predhodnem vprašanju opredeli na sledeč način: Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se izvaja le iz izreka odločbe v pravdi in pravnem razmerju, o katerih je bilo v nekem drugem postopku odločeno. 3 Ne gre za spor o obsegu zapuščine, zaradi nedeljivosti katere so dediči v takem sporu res nujni sosporniki; vprašanje obsega zapuščine je lahko rešeno le za vse dediče enako. 4 Odločitev, ki jo v tem sporu zahteva tožnik (ugotovitev darila), vpliva na obračunsko vrednost zapuščine, ker se na osnovi 28. čl. Zakona o dedovanju pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine upošteva tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič. Če je nujni dedni delež prikrajšan, se darila (na zahtevo zainteresiranega nujnega dediča) vrnejo, kolikor je potrebno, da se dopolni nujni dedni delež (34. čl. zakona o dedovanju). Odločitev (ugotovitev darila) je pomembna tudi zaradi vračunanja darila zakonitemu dediču (46. čl. zakona o dedovanju). Če katerikoli od dedičev uspe dokazati darilo, se zakonitemu dediču darilo vračuna v dedni delež, kar poveča vrednost dednih deležev vseh dedičev (prvi odstavek 48. čl. Zakona o dedovanju).