Jedro

Park, urejen kot javna površina, predstavlja zazidano stavbno zemljišče. Park je tudi grajeno javno dobro, katerega uporaba je pod enakimi pogoji dovoljena vsem, in je kot tako izvzeto iz pravnega prometa.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 7. 2002, s katero je bilo med drugim odločeno, da se upravičenki A. za podržavljeni del parc. št. ... stavbišče s stavbo v izmeri ... m2 in parc. št. ... njiva v izmeri ... m2 k.o. Ž., za del Pokopališča B., parc.št. ..., do izmere ... m2 k.o. Z., določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD) v višini ... DEM. SOD pa je dolžna izročiti upravičenki obveznice v navedeni višini v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe.

2. Prvostopenjsko sodišče se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke, da je bila za podržavljeno premoženje določena odškodnina v obveznicah SOD, saj so v obravnavanem primeru podane ovire za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi. V primeru nekdanjega pokopališča B., spominskega parka pomembnih osebnosti slovenske zgodovine, je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da gre za zazidano stavbno zemljišče, kar predstavlja oviro za vrnitev v naravi po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Navedeni park je javna infrastruktura in je kot grajeno javno dobro izvzeto iz pravnega prometa, kar predstavlja oviro iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

3. Revidentka glede dovoljenosti revizije navaja, da v obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta presega 20.000 EUR, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju glede obstoja ovir za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi ter da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, ki se odražajo kot grob poseg v moralni, zgodovinsko – memorialni, kulturni in arhitekturni projekt krajinskega parka, katerega je v spomin na pomembne in zaslužne Slovence zasnoval in uredil njen pravni prednik in kar je dolžna ohranjati. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da ni zakonskih ovir za vrnitev nepremičnine v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen. Predmetna nepremičnina je bila v enaki meri zazidana ob podržavljenju kakor tudi ob vračanju, tudi njena namembnost je bila enaka ob podržavljenju kakor tudi ob vračanju. Tudi ni zakonskih ovir iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Predmetna nepremičnina že ob podržavljenju ni bila več pokopališče, saj je bilo nekdanje pokopališče preurejeno v spominski park, ki je imel vse od ureditve dalje povsem nespremenjeno namembnost. Spominski park B. ni javni park, ni grajeno javno dobro, ki bi bilo izvzeto iz pravnega prometa, pristojna občinska uprava tudi ni izdala odločbe o ugotovitvi, da je navedeni park javno dobro. Zakonodajalec v določbah ZDen namembnosti in rabe nepremičnine ni opredelil kot oviro za njeno vračanje v naravi, to ne predstavlja ovire, ki bi preprečevala, da se nepremičnina ne bi vrnila v naravi. Glede na sporno dejansko stanje bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo, ker je ni, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Sodišče tudi ni odgovorilo na relevantna vprašanja, ki zadevajo pravilno uporabo materialnega prava, ki jih je navajala že v tožbi, zato njegove sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njeni zahtevi za denacionalizacijo in A. vrne v naravi podržavljene nepremičnine, oziroma podrejeno, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila. Mestna občina ..., ki je prizadeta stranka v tem upravnem, pa v odgovoru navaja, da sta izpodbijana sodba, kakor tudi odločba tožene stranke pravilni in zakoniti. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pravno vprašanje, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev, se nanaša na vprašanje obstoja ovir iz drugega odstavka 32. člena in 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, kar po vsebini zadeve pomeni odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), na katero pa sicer Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

8. V obravnavani zadevi je predmet presoje, ali so podane ovire iz drugega odstavka 32. člena in 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen za vrnitev nekdanjega pokopališča B., ki je bilo razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik z Odlokom Občine ..., s sklepom Mestne občine ... pa za kulturni spomenik lokalnega pomena.

9. Nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, se v postopku denacionalizacije vračajo pod pogoji iz tretjega odstavka 18. člena ZDen. Navedene nepremičnine se vrnejo denacionalizacijskemu upravičencu, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom (prvi odstavek 18. člena ).

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tem primeru obstojajo ovire po drugem odstavku 32. člena, kakor tudi po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, zato vrnitev nekdanjega pokopališča, spominskega parka B., upravičenki v naravi po določbah ZDen ni mogoča. V postopku je bilo ugotovljeno, da je opuščeno pokopališče B. parkovno urejeno, da preko njega poteka javna peš pot od vhoda v park iz E. ulice, vzdolž celotnega parka do F. ceste. Ugotovitev, da nepremičnina predstavlja zazidano stavbno zemljišče je pravilna. Pri tem se prvostopenjsko sodišče pravilno sklicuje na 2. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Ur. l. RS, št. 18/84, 33/89 ter Ur. l. RS, št. 24/92 – odl. US), ki je veljal ob uveljavitvi ZDen, po katerega določbi je zazidano stavbno zemljišče tudi zemljišče, ki je urejeno kot javna površina. Po določbi drugega odstavka 3. člena Zakona o stavbnih zemljiščih - ZSZ/97 (Ur. l. RS, št. 44/97) so javna infrastruktura tudi komunalni objekti, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so ulice, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine in podobno. Prvi odstavek 4. člena ZSZ/97 je določal, da so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) v 2. členu določa, da so grajeno javno dobro lokalnega pomena tudi objekti ali deli objektov, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so cesta, ulica, trg, pasaža in druga javna prometna površina lokalnega pomena, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, športna oziroma rekreacijska površina in podobno.

11. ZSZ/84 in ZSZ/97 in tudi sedaj veljavni ZGO-1 park opredeljujejo kot del javne infrastrukture in grajeno javno dobro. Zato je pravilna presoja prvostopnega sodišča in pred njim tudi tožene stranke, da so v obravnavanem primeru izkazane ovire tudi po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Spominski park B. je po presoji Vrhovnega sodišča grajeno javno dobro, katerega uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem in je kot tako izvzeto iz pravnega prometa, kar je izkazano z Odlokom Občine ... z dne 5. 5. 1987 in sklepom Mestne občine ... z dne 23. 4. 2001. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati revizijski ugovor, da je spominski park v enaki obliki kot je sedaj obstajal že ob podržavljenju, saj se ovire za vrnitev v naravi presojajo glede na stanje ob vračanju in ne glede na stanje ob podržavljenju. Na drugačno odločitev ne vpliva niti revizijski ugovor, da za spominski park B. ni bila izdana ugotovitvena odločba o grajenem javnem dobru pristojne občinske uprave, saj za denacionalizacijski postopek le ta ni relevantna, temveč je relevantna njegova razglasitev za kulturni in zgodovinski spomenik v letu 1987, torej pred sprejemom ZDen, ter za kulturni spomenik lokalnega pomena v letu 2001, kar je pomenilo le uskladitev z novimi predpisi s področja kulturne dediščine.

12. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe glede procesnih kršitev. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, saj samo ni spreminjalo dejanskega stanja in je v zadevi odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Glavne obravnave pa tožnica v tožbi niti ni zahtevala (glej določbe 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi z določbami 2. točke prvega odstavka ter drugega do četrtega odstavka 75. člena in druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Ker niso podani uveljavljeni revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka

14. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.