Jedro

Pravni prednik tožnika je imel najmanj od pravnomočnosti sodbe v letu 1976 v dobri veri, da ima veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je imel v posesti od sklenitve pogodbe. Ne glede na to, ali je celotno kupnino po pogodbi plačal ali ne, je razpolagal s pravnomočno sodbo, iz katere je izhajalo, da je pogodba veljavna, kot tudi pravnomočno sodbo, na podlagi katere mu je bil pravni prednik toženke dolžan izročiti ustrezno listino za vknjižbo v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožnik lastnik parc. št. 108.S in parc. št. 1769/2 – travnik v izmeri 739 m2, obe k.o. B., v skladu s skico parcelacije, ki je sestavni del sodbe. Zavrnila je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, toženki pa naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške.

2. Proti sodbi se pritožuje toženka, izpodbija ugodilni del in stroškovni izrek in pri tem uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo spremeni. Navaja, da je sodišče glede vprašanja dobrovernosti toženke in njenega očeta nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in kršilo materialno pravo. Nepravilno je tudi ugotovljeno, da je pravni prednik tožnika imel nepremičnino v posesti kot dobroverni lastniški posestnik. Sodišče samo je ugotovilo, da pravni prednik tožnika ni plačal celotne kupnine. Zato je med kupcem in prodajalcem nastal spor in v posledici tega spora prodajalec ni dovolil pravnemu predniku tožnika vpisati se v zemljiško knjigo oziroma odmere zemljišča. Nepravilno je prvostopno stališče, da neplačilo kupnine nima vpliva na veljavnost kupoprodajne pogodbe. Bistveni element veljavnosti kupoprodajne pogodbe je, da je kupnina v celoti plačana. Tudi v obdobju sklepanja spornega pravnega posla je veljalo pravilo, da lahko pride do vpisa v zemljiško knjigo le na podlagi veljavnega pravnega naslova, kakršnega pa v konkretnem primeru ni bilo. Zato pravni prednik tožnika ni bil zakoniti posestnik, ker njegova posest ni temeljila na veljavni kupoprodajni pogodbi in zato priposestvovalna doba od leta 1976 do 2002 tožniku ne gre. Dobrovernosti ne more uveljavljati nekdo, ki ni izpolnil pogodbenih obveznosti, tožnik in njegov pravni prednik pa sta bila s strani pravnih prednikov toženke ves čas opozarjana na nezakonito posest sporne nepremičnine. Toženka in njen pravni prednik sta bila tudi dobroverna. V tej smeri so bili ponudeni tudi ustrezni dokazi, ki niso bili ponudeni prepozno, sodišče pa jih ni izvedlo in s tem bistveni kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba opozarja še na absolutno bistveno kršitev določb postopka v stroškovnem delu, ker gre za nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo. Opozarja še na to, da tožnik v pravdi ni v celoti uspel. Tudi stroški naj bi bili odmerjeni previsoko in v nasprotju z Odvetniško tarifo.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje prič v zvezi z njeno dobrovernostjo, ki jih je pravočasno podala v ponovljenem postopku. Po izdaji razveljavitvenega sklepa je toženka vložila pripravljalno vlogo z dne 07. 06. 2010, v kateri navaja razloge za svojo dobrovernost, vendar pa v tej vlogi ne predlaga nikakršnih dokazov. Nove dokaze je podajala le glede obsega priposestovanega zemljišča, te dokazne predloge, kot tudi dokazne predloge tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zaradi prekluzije in svojo odločitev ustrezno utemeljilo v razlogih na strani 3. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi sklicuje.

6. Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja s presojo prvega sodišča, da je bil pravni prednik tožnika najmanj od pravnomočnosti sodbe Občinskega sodišča II v Ljubljani z dne 14. 05. 1975, torej od 24. 09. 1975 ali najkasneje od pravnomočnosti sodbe Občinskega sodišča II v Ljubljani z dne 10. 12. 1975, ki je postala pravnomočna dne 26. 01. 1976, v dobri veri, da ima veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je imel v posesti od sklenitve pogodbe. Ne glede na to, ali je celotno kupnino po pogodbi plačal ali ne, je razpolagal s pravnomočno sodbo, iz katere je izhajalo, da je pogodba veljavna, kot tudi pravnomočno sodbo, na podlagi katere mu je bil pravni prednik toženke dolžan izročiti ustrezno listino za vknjižbo v zemljiško knjigo. Dobrovernosti mu torej ni mogoče oporekati, da pa je imel sporno nepremičnino v posesti vse do svoje smrti leta 2002, pa pritožba niti ne izpodbija. Tako je pravilen prvostopni zaključek, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje in s tem za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona.

7. Pravilno pa je tudi razlogovanje prvega sodišča o tem, zakaj se toženka, kot tudi ne njen pravni prednik ne moreta sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Iz izpovedbe same toženke izhaja, da je vedela, da tožnik živi v sporni nepremičnini, kot tudi za spor okoli plačila kupnine, torej za obstoj kupoprodajne pogodbe med njenim pravnim prednikom in pravnim prednikom tožnika. Zato je pravilno materialnopravno stališče prvega sodišča, da se toženka ne more sklicevati na določbo drugega odstavka 44. člena SPZ oziroma paragraf 1500 ODZ.

8. Glede na celotno vsebino razlogov prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na odločitev o pravdnih stroških, ni dvoma, da zapis v zadnjem odstavku razlogov, da je sodišče toženi stranki priznalo skupno 4.020 točk, pomeni očitno pomoto, ki jo sodišče lahko vsak čas popravi. Da gre za pravdne stroške tožnika in ne toženke jasno izhaja še iz tega, da je v njihovem okviru priznana taksa za tožbo in za sodbo. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim stališčem, da je zavrnjeni del zahtevka minornega pomena in da v zvezi z njim niso nastali nobeni pravdni stroški. Sodišče prve stopnje se pri odmeri pravdnih stroškov sklicuje na odmero, ki je razvidna na list. št. 123 in 247 spisa. Odmera pravdnih stroškov je torej preverljiva, razlogi prvostopnega sodišča v zvezi s tem pa zadostni. Odmere toženka v pritožbi specificirano ne graja in je zato pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspele pritožbe in dejstva, da tožnik z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji ter so bili tako njegovi stroški za pravdo nepotrebni.