Jedro

Tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko in je celo navajal drugačen datum rojstva, kot v postopku pred toženo stranko, ugotovljene razlike s svojimi predhodnimi izjavami pa ni z ničemer pojasnil, zato so podane okoliščine, ki vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot objektivno merilo določa, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 niso določena, vendar se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom tožniku, ki trdi, da je A. A., rojen ... 1997, državljan Kraljevine Maroko, omejilo gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka); istočasno je bilo še odločeno, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce ... (v nadaljevanju Center za tujce) od 24. 9. 2020 od 11.50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 24. 12. 2020 do 11.50 ure, z možnostjo podaljšanja še za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi tožena stranka na podlagi podatkov sporočila Policijske postaje za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju PPIU) ugotavlja, da je policija prijela tožnika dne 8. 9. 2020 ob 7.35 uri za tem, ko je že 2. 9. 2020 na nedovoljen način vstopil v Republiko Slovenijo, po končanem policijskem postopku pa ga je isti dan nastanila v Center za tujce, kjer je potem 10. 9. 2020 izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Njegova prošnja je bila na predpisanem obrazcu s sodelovanjem tolmača sprejeta 24. 9. 2020. Tedaj je med drugim navedel, da je pred 9 meseci odšel iz Maroka legalno v Turčijo. Potem je preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prišel v Slovenijo. Njegova ciljna država je bila Italija, kjer ima bratrance, v Sloveniji pa bo ostal, če bo tu našel delo. Glede svojih osebnih dokumentov je izpovedal, da jih je zakopal v gozdu med Turčijo in Grčijo, v Maroku pa ima mogoče fotokopijo katerega od svojih osebnih dokumentov. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je navedel družinske težave zaradi poroke njegovega očeta še z drugo ženo. Drugih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, tožnik ni navedel, tožena stranka pa je po vložitvi prošnje dne 24. 9. 2020 tožniku po ustnem zaslišanju izrekla omejitev gibanja na Center za tujce ter nato izdala izpodbijani sklep.

3. V obrazložitvi na podlagi tožnikove izjave, da je svoj potni list in osebno izkaznico zakopal v gozdu med Turčijo in Grčijo, ker se je bal deportacije v Turčijo oziroma Maroko, zaključuje, da je svoje osebne dokumente namerno skril oziroma zakopal ravno zato, da bi svojo identiteto prikril in s tem onemogočil vračanje v izvorno državo, kar vzbuja očiten dvom v njegovo istovetnost, s tem pa je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Po tem, ko mu je bilo predočeno, da je izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito šele za tem, ko mu je bila izdana odločba o nastanitvi v Center za tujce zaradi odstranitve iz države in kar zlasti utemeljuje domnevo, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že prej, je tožnik potrdil, da je razumel navedene razloge za omejitev gibanja na Center za tujce ter v tej zvezi ni imel nobenih vprašanj, morebitna dodatna pojasnila v zvezi s tem pa je izrecno zavrnil. Ker je izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, šele po dveh dneh bivanja v Centru za tujce, kjer je bil že prej nameščen na podlagi odločbe o nastanitvi ter odločbe o vrnitvi, bi po stališču tožene stranke lahko tožnik, kolikor bi želel zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, to storil že prej, ne pa šele v času po nastanitvi v Center za tujce, kjer je že čakal na odstranitev iz Republike Slovenije, in sicer vseskozi od ilegalnega vstopa v Republiko Slovenijo dne 2. 9. 2020 kot ves čas od prijetja tožnika s strani policije dne 8. 9. 2020, tako da je možnosti zaprositi za mednarodno zaščito nedvomno imel še preden je bil nastanjen v Center za tujce zaradi odstranitve iz države. S tem pa je po stališču tožene stranke izpolnjen objektivni kriterij, na podlagi katerega sklepa, da je vložil prošnjo samo zato, da bi oviral ali zadržal izvedbo odstranitve iz države. Tudi njegova prošnja, vložena v času med tekom postopka odstranitve iz države, kaže na to, da jo je vložil zgolj z namenom, da prepreči postopek vračanja in da si zagotovi svobodno gibanje ter nadaljuje pot v svojo prvotno ciljno državo Italijo oz. Nemčijo. Opisane okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, utrjujejo utemeljen sum, da je prošnjo vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Zato mu tožena stranka ne verjame, da bi počakal do konca postopka, pač pa bi zapustil azilni dom in odšel v Italijo in nato v Nemčijo, kamor je bil po lastnih navedbah namenjen. Zato tudi meni, da če mu ne bi bilo omejeno gibanje na Center za tujce, bi verjetno samovoljno zapustil azilni dom ter onemogočil vodenje oziroma zaključek postopka odločanja o njegovi prošnji, tako da so s tem podani zadostni razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi 1. in 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 ..., ker uporaba milejšega ukrepa pridržanja na območju azilnega doma za tožnika ne bi bila primeren ukrep. Ker se je uporaba milejšega ukrepa pridržanja na območje azilnega doma izkazala za neučinkovit ukrep, saj večina pridržanih na območju azilnega doma to zapusti še pred odločitvijo o njihovi prošnji, se je tožena stranka pri odločitvi, da za tožnika uporabi strožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, oprla tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 upoštevajoč dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil v Centru za tujce, kjer je bil že nastanjen zaradi odstranitve iz Republike Slovenije, s čimer je preprečil izvršitev odstranitve iz države in ker je na podlagi njegovih izjav in opisanega ravnanja mogoče sklepati, da v Sloveniji ne namerava ostati.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter tožnika nemudoma izpusti na prostost, oziroma podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožnika pa nemudoma izpusti na prostost. V tožbi navaja, da je državljan Kraljevine Maroko, brez dokumentov, ki je domovino zapustil zaradi družinskih težav po očetovi poroki še z drugo ženo, s katero zdaj živijo vsi pod isto streho, kar vodi do stopnjevanja očetovega nasilja nad tožnikom, ki mu niti policija ne more pomagati. Ker sam ni videl druge rešitve, je zapustil državo. Namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito je izrazil 10. 9. 2020, formalno prošnjo pa vložil 24. 9. 2020. Toženi stranki očita, da je tožnika pridržala iz nezakonitih razlogov, češ da pri izdaji izpodbijanega sklepa ni uporabila prava in da iz obrazložitve ne izhaja, na kakšen način je podan očiten dvom v istovetnost tožnika, pač pa navaja zgolj to, da je tožnik sam izpovedal, da je svoje osebne dokumente zakopal v Turčiji in da bi s tem prikril svojo identiteto ter tako onemogočil vračanje v izvorno državo. Toženi stranki še očita, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno njeno dolžnostno ravnanje oziroma na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost. Ne glede na njena obširna pojasnila, zakaj očitno dvomi v tožnikovo istovetnost, naj bi bili v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa bistveno pomanjkljivi in s tem onemogočen njegov preizkus, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sicer je tožnik res brez osebnih dokumentov, vendar poudarja, da je v Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke. Po stališču tožnika zgolj odsotnost osebnih dokumentov še ni zadosten element, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma v njegovo istovetnost ali državljanstvo v smislu 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Razen tega je ob vložitvi prošnje tožnika pozvala k predložitvi osebnih dokumentov do predvidenega datuma osebnega razgovora dne 20. 10. 2020 in četudi navedeni rok še ni potekel, je tožniku že 24. 9. 2020 omejila gibanje iz razloga ugotovitve njegove istovetnosti. Glede na to, da je postopek odstranitve tožnika iz Republike Slovenije prekinjen, tako po mnenju tožnika ni izpolnjen pogoj iz 84. člena ZMZ-1 oziroma predpostavka, da je prošnjo tožnik podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, kar naj bi bilo mogoče očitati, če tožnik sploh ne bi imel nikakršnih razlogov za azil. Vendar pa to iz njegove prošnje ne izhaja, saj je tožnik navedel razloge, zakaj je zapustil Maroko. V tej zvezi opozarja na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu št. X Ips 7/2017 dne 19. 4. 2017 in toženi stranki očita, da njeni razlogi ne utemeljujejo sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu. Očita tudi, da nezmožnost zagotavljanja ustreznega varovanja v azilnem domu ne more biti razlog za odreditev izpodbijanega ukrepa. Toženi stranki očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava.

5. Hkrati s tožbo vlaga predlog za izdajo začasne odredbe. Po stališču tožnika je izrečeni ukrep v nasprotju z 19. členom Ustave, 5. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), češ da predstavlja poseg v pravico do osebne svobode. Le-ta pa že sama po sebi očitno predstavlja težko popravljivo škodo. Sodišče je v primeru kršitve ustavne pravice dolžno zagotoviti učinkovito sodno varstvo v skladu s 4. odstavkom 15. člena Ustave in 47. členom Listine EU ter 18. členom Procesne direktive, ki naj brez izdaje predlagane začasne odredbe tožniku ne bi bilo zagotovljeno.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo. Po mnenju tožene stranke je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, zato prereka vse tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Sodišče je dne 2. 10. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem sta stranki vztrajali pri izpodbijani odločitvi in vloženi tožbi. Sodišče je na naroku izvedlo dokaz za zaslišanjem tožnika in vpogledom vseh listin, ki se nahajajo v upravnem spisu ter fotografije listine, sestavljene v francoskem jeziku, ki jo je na naroku predložil na vpogled tožnik na svojem mobilnem telefonu, s čimer je v celoti sledilo dokaznim predlogom strank.

K točki 1:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi 1. in 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 10. Po 1. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo.

11. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo prišel brez dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, ker jih je po lastnih navedbah zakopal med svojo potjo iz Turčije v Grčijo in do njih ne bi več mogel priti. Ker je dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito izključen le v primeru, če v izvirniku predloži eno izmed listin, ki so navedene v določilih 97. člena ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost, kar je pravilno navedla že tožena stranka v izpodbijanem sklepu, je potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete tožnika, ki ni predložil nobene izmed tam navedenih listin nedvomno izkazana, saj vse do izdaje izpodbijanega sklepa in tudi ne na glavni obravnavi pred sodiščem ni predložil nobene od omenjenih listin ne v izvirniku niti v fotokopiji ali fotografiji, četudi je na naroku za glavno obravnavo na svojem mobilnem telefonu pokazal fotografijo listine, za katero je sprva trdil, da gre za fotografijo osebne izkaznice, pozneje po nasprotovanju tožene stranke, da bi šlo za njegovo osebno izkaznico, ker ne vsebuje njegove fotografije, pa je za isti dokument naknadno navedel drugače, in sicer, da gre za potrdilo o njegovem civilnem statusu. Razen tega je na naroku za glavno obravnavo kot svoj rojstni datum navedel datum ... 1. 1995, to pa je drugačen rojstni datum, kot ga je sam navedel ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, ko je navedel datum ... 2. 1997 kot svoj rojstni datum.

12. Sicer se sodišče strinja s tožnikom, da zgolj to, da nima osebnega dokumenta po ustaljeni upravno sodni praksi (še) ne zadostuje samo po sebi za izrek ukrepa omejitve gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Tožena pa dvom v istovetnost tožnika utemeljuje z razlogi, ki jih je sodišče dodatno preverilo z zaslišanjem tožnika na naroku za glavno obravnavo, na katerem kot rečeno tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko in je celo glede svojega rojstnega datuma navajal drugačen datum, kot v postopku pred toženo stranko, ugotovljene razlike s svojimi predhodnimi izjavami pa ni z ničemer pojasnil. Opisane okoliščine tudi po oceni sodišča vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka v izpodbijanem sklepu, saj se je na podlagi njegove izpovedbe tudi sodišče prepričalo o nedoslednostih oziroma nasprotju z njegovimi predhodnimi navedbami, kar nedvomno še dodatno utemeljuje dvom o tem, ali je tožnik tista oseba, za katero se predstavlja v smislu 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 13. Sodišče je sledilo tudi stališču tožene stranke, da je v konkretnem primeru za omejitev gibanja podan tudi razlog po določbi 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 14. Po določbi točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve (v nadaljevanju Direktiva o vračanju), zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo poda samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

15. Na podlagi 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredbi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. To pomeni, da ta določba kot objektivno merilo določa, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 sicer niso določena, vendar pa se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo.

16. Po presoji sodišča je tožena stranka, ob upoštevanju navedenega merila, pravilno ugotovila, da je tožnik podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito šele po tem, ko sta mu bili predhodno izdani odločba o nastanitvi v Center za tujce in odločba o odstranitvi tujca iz države, obe z dne 8. 9. 2020, samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Tožnik je namreč z namero vložitve prošnje prekinil postopek njegove odstranitve. Če bi v Sloveniji dejansko nameraval zaprositi za mednarodno zaščito, bi to lahko storil že prej in sicer kadarkoli po svojem prihodu na ozemlje Republike Slovenije dne 2. 9. 2020 in tudi na policijski postaji, kamor je bil priveden po prijetju dne 8. 9. 2020, pa tega ni storil. To pa obenem tudi pomeni, da je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik izrazil namero za vložitev prošnje samo zato, da bi oviral postopek odstranitve iz države, glede na to, da je bil seznanjen z vsebino odločbe o odstranitvi in o nastanitvi v Center za tujce. Tožnik je v zvezi s tem na naroku povedal, da so v vseh zadevnih postopkih sodelovali tolmači za arabski jezik. Tudi iz samih odločb, ki sta v spisu, izhaja, da sta mu bili odločbi s pomočjo tolmača za arabski jezik prevedeni v arabski jezik, ki ga tožnik govori in razume.

17. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je tožnik prestopil hrvaško-slovensko mejo dne 2. 9. 2020, nato pa je bil s strani PPIU prijet dne 8. 9. 2020 na Avtobusni postaji Ljubljana ob nakupu vozovnice za Novo Gorico (ki je v neposredni bližini italijanske meje) ter po končanem postopku na policijski postaji in po prejemu odločbe o odstranitvi iz države ter odločbe o nastanitvi v Centru za tujce tudi odpeljan v Center za tujce, kjer je 10. 9. 2020 izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno se sodišče lahko strinja z zaključkom tožene stranke, da je tožnik podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito samo zato, da bi zadržal ali oviral postopek odstranitve, saj je nedvomno imel možnost, da bi prošnjo podal že kadarkoli pred tem. Zato so tudi po presoji sodišča za izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku kumulativno izpolnjene vse tri predpostavke po določbi 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 in sodišče tožbene očitke s tem v zvezi zavrača kot neutemeljene.

18. Kot je bilo že predhodno omenjeno, je po določilu 2. odstavka 84. člena ZMZ-1 mogoče omejiti gibanje na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, torej milejšega ukrepa. Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, saj je po 84. členu ZMZ-1 namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Izrečeni ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih okoliščinah tožnikovega primera utemeljen zaključek, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit, kar je pravilno ugotovila tožena stranka. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je namreč prepričljivo razvidno, na katero ravnanje in izjave tožnika se tožena stranka sklicuje in tako utemeljeno zaključuje, da je njegova prošnja za mednarodno zaščito zgolj sredstvo, da bi preprečil odstranitev iz države. Zato je bil tudi po prepričanju sodišča tožniku izrečeni ukrep nujen.

19. Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki jih je pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka in s katerimi se sodišče v celoti strinja, zato jih na tem mestu ne navaja ponovno (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo, ki je bila pravočasno vložena pred iztekom predpisanega zakonskega roka, zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2:

20. Sodišče v skladu z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

21. Ker je bilo v obravnavani zadevi, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe in sklepa, že pravnomočno odločeno o tožbi, tako posledično niso (več) izpolnjene procesne predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe.

22. Sodišče je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj tožnik glede na že sprejeto odločitev o tožbi za izdajo zahtevane začasne odredbe nima (več) pravnega interesa, saj zoper sodbo v skladu z določilom 1. odstavka 73. člena ZUS-1 namreč ni dovoljena pritožba. Glede na to, da v konkretnem primeru pritožba zoper sodbo iz 1. točke izreka ni mogoča, to obenem pomeni, da je z izdajo sodbe iz 1. točke izreka sodišče v tej zadevi že pravnomočno odločilo. Posledično tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za izdajo predlagane začasne odredbe, ki jo je v svojem predlogu časovno vezal na čas do nastopa pravnomočnosti sodne odločbe.