Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je očitala, da je kot učitelj vožnje (inštruktor) v določenem časovnem obdobju popravljal dnevne razvide voženj v več rubrikah, ki jih je moral kot učitelj vožnje voditi v skladu z zakonom in za isto obdobje inšpekcijskemu organu ni predložil evidenčnih kartonov učitelja vožnje. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da tožnik nobene od očitanih kršitev ni storil, ni bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je bila ta nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost sklepov tožene stranke z dne 11. 8. 2010 in 8. 9. 2010 in ju razveljavilo. V 2.a) točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2010. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu vzpostavi delovno razmerje za nedoločen čas od dne njegovega prenehanja do vrnitve na delo, ga prijavi v vse obvezne oblike socialnega zavarovanja in zanj plača vse prispevke za socialno varnosti. V točki 2.b) izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za vpis delovne dobe v delovno knjižico. V 3. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 4. 8. 2010 do 31. 8. 2012 izplača razliko v plači v zneskih, kot jo je tožnik vtoževal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov po predhodnem plačilu davkov in prispevkov od bruto zneskov razlike v plači. Poleg tega pa je toženi stranki naložilo tudi, da od 1. 9. 2012 dalje do vrnitve tožnika na delo obračuna bruto nadomestilo plače, ter po predhodnem plačilu davkov in prispevkov tožniku plača neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 897,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške, se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika in mu naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo tudi na dejstvo, da naj bi A.A. ob sestavi predloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dvomil v utemeljenost razlogov za to odpoved. Odločitev o tem, da je javni uslužbenec storil dejanje, ki je za delodajalca tako hudo, da z njim ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, ni v pristojnosti komandirja oziroma pomočnika komandirja, temveč v pristojnosti predstojnika organa (to je generalnega direktorja ...). Takšno stališče je zavzela tudi dosedanja sodna praksa (sodba VDSS, opr. št. Pdp 1445/2004 z dne 20. 10. 2005). Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je sledilo zgolj izpovedbam prič B.B., A.A. in tožnika, izpovedbam inšpektoric C.C. in D.D. pa le v tistem delu, ki je za tožnika ugoden. Ob tem se ni pravilno opredelilo niti do navedb, da je E.E. inšpektorici pisno potrdil, da so bili prostori in dokumentacija dostopni inštruktorjem, kar izhaja tudi iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo zgolj naknadno spremenjeni izjavi E.E. z dne 11. 8. 2011. Sodišče prve stopnje se nadalje na večih mestih obrazložitve sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v ... z dne 9. 9. 2012, kjer je sodišče plačilni nalog razveljavilo in postopek ustavilo, ker prekrški v plačilnem nalogu niso bili dovolj konkretizirani. Poleg tega se je oprlo tudi na sklep Okrajnega sodišča v ... z dne 27. 7. 2012, ki pa se ne nanaša na tožnika, temveč na odgovorno osebo avtošole A. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da listine, ki se morajo voditi na podlagi Pravilnika o avtošolah, ne sodijo med poslovne listine. Te listine imajo po stališču tožene stranke vsekakor lastnost poslovne listine. Delovno sodišče je vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, pravne podlage za odločitev pa ne more predstavljati sodna praksa okrajnih sodišč. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je reintegracija tožnika v konkretnem primeru smotrna. Odnosi med tožnikom in toženo stranko so tako načeti, da onemogočajo ponovno vzpostavitev delovnega razmerja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, zato so podani razlogi za uporabo člena 118/2 ZDR (podobno tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 1252/2010 z dne 25. 2. 2011 oziroma sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 37/2009). Razlog za reintegracijo ne more biti v dosedanji disciplinski nekaznovanosti tožnika in da ne obstoji razlog, da tožnika sodelavci in komandir ne bi sprejeli medse. Takšen zaključek sodišča temelji le na subjektivni oceni tožnika in njegovega neposredno nadrejenega delavca. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi sam negativni vpliv postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je kršil določbe Kodeksa policijske etike, ni ravnal v skladu z načeli poštenosti, nepristranosti in učinkovitosti opravljanja javnih nalog, z očitanimi ravnanji je tožnik izgubil zaupanje tožene stranke. Odločitev o tem pa lahko sprejme le predstojnik organa, ne pa preostali zaposleni delavci pri toženi stranki.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavlja), da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabilo tudi materialno pravo.

Predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po prvi in drugi alinei člena 111/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožena stranka je v postopku podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da je tožnik naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, te kršitve pa so imele vse znake kaznivega dejanja goljufije (po členu 211/1 Kazenskega zakonika; KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), ponareditve ali uničenja poslovnih listih (po členu 235/I,II KZ-1), ponarejanja listin (po členu 251/I KZ-1) in ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spise ali arhivskega gradiva (po členu 259/I KZ-1), poleg tega pa je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alinea člena 111/1 ZDR). V posledici zgornjih ugotovitev mu je tožena stranka dne 11. 8. 2010 podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A10), ki je bila potrjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 8. 9. 2010 (A13), saj je bilo ugotovljeno tudi, da zaradi tožnikovih spornih ravnanj ni mogoče z njim nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

V postopku podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot učitelj vožnje (inštruktor) v času celotnega leta 2009 in v letu 2010 od januarja do vključno aprila popravljal dnevne razvide voženj v več rubrikah, ki jih je moral kot učitelj vožnje voditi v skladu z zakonom in za isto obdobje inšpekcijskemu organu ni predložil evidenčnih kartonov učitelja vožnje. Glede na to je obstajal sum, da je ta dokumentacija odtujena ali uničena, zato je bil tožnik osumljen, da je storil zgoraj omenjena kazniva dejanja. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožniku manjkajo dnevni razvidi voženj za celoten mesec april 2010, zato je tudi glede tega obstajal sum, da je tožnik to dokumentacijo namerno odtujil ali uničil. Istih kaznivih dejanj je bil tožnik osumljen tudi v zvezi s tem, da je dne 11. 1. 2010 v dnevni razvid voženj za kandidatko F.F. vpisal lažne podatke. Tožnik je delo učitelja vožnje v avtošoli sicer opravljal na podlagi podjemne pogodbe, pri čemer ta dejavnost po oceni pristojnih organov tožene stranke ni bila v nasprotju s členom 100/1 Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.).

Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse dokaze, ki jih je za ugotovitev zatrjevanih dejstev predlagala tožena stranka in vse relevantne dokaze, ki jih je predlagal tožnik, zaključilo, da tožena stranka v postopku ni uspela dokazati, da je tožnik očitane kršitve dejansko storil, čeprav je bilo dokazno breme za to na njej (82/2 ZDR).

V zvezi z očitkom o lažnem vpisovanju podatkov v dnevni razvid voženj za kandidatko F.F. je na podlagi izpoved prič G.G., A.A. in tožnika ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik očitano kršitev dejansko storil. Tožnik je namreč pojasnil, da brez odobritve nadrejenega službe ni zapustil, pri čemer je, v kolikor je prišlo do potrebe na njegovi strani, predhodno zaprosil za spremembo razporeda dela. Navedeno sta potrdila tudi priči G.G. in A.A., na podlagi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo (tožena stranka drugih dokazov v zvezi z ugotavljanjem teh dejstev ni predlagala), da je tožnik 11. 1. 2010 dejansko opravil inštruktorsko vožnjo s kandidatko F.F., potem, ko je predhodno odšel iz službe na podlagi dovoljenja oziroma odobritve nadrejenega delavca.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala niti preostalih kršitev, ki so bile tožniku očitane v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Inšpektorica C.C. namreč v času inšpekcijskega nadzora v avtošoli A. s tožnikom niti ni kontaktirala, vse podatke pa ji je posredoval zakoniti zastopnik avtošole. Ta je v posebni pisni izjavi z dne 11. 8. 2011 (A32), podani v skladu s členom 236.a/1 ZPP, pojasnil, da je tožnik redno oddajal vso dokumentacijo, dnevne razvide voženj, evidenčne kartone in da so bili na osnovi te dokumentacije opravljeni tudi obračuni za izplačilo. Tožnik je poučeval vožnjo z avtomobilom, ki je bil last avtošole, dostopa do službenih prostorov ni imel, niti ni imel ključev pisarne. Na podlagi te izjave in izpovedbe tožnika je imelo sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča zadostno podlago za ugotovitev, da tožniku ni mogoče očitati, da je popravljal, odtujeval oziroma uničeval sporno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je bo tem ugotovilo tudi, da je bilo tožniku neutemeljeno očitano tudi pomanjkanje dnevnih razvidov voženj za april 2010, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik dela učitelja vožnje v avtošoli A. prenehal opravljati s koncem marca 2010. Poleg tega je zaključilo tudi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z očitanimi nepravilnostmi glede kandidatke F.F. podana po izteku subjektivnega in objektivnega prekluzivnega roka. Očitano kršitev naj bi namreč tožnik storil 11. 1. 2010, tožena stranka pa je bila z zapisnikom inšpekcijskega nadzora seznanjena več kot 2 meseca prej, preden je bil podan predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (kar tožena stranka v pritožbi niti ne prereka).

Vse kršitve, ki jih je tožena stranka očitala tožniku po prvi alinei člena 111/1 ZDR, je tožniku očitala tudi kot kršitve po drugi alinei člena 111/1 ZDR. To pa pomeni, da se pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede teh kršitev presoja ob upoštevanju roka 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ob upoštevanju roka 6 mesecev od nastanka razloga (člen 110/2 ZDR). Tudi glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei člena 111/1 ZDR podana po izteku prekluzivnih rokov (teh dejanskih ugotovitev tožena stranka v pritožbi ne izpodbija).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na podlagi izpovedbe priče A.A. ugotovilo, da A.A. (ki je sestavil predlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi A35) ni bil prepričan v utemeljenost tega predloga. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da lahko o utemeljenosti predloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi odloča le predstojnik organa. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje pa za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločilnega pomena, saj morebiten dvom predlagatelja postopka v utemeljenost predloga izredne odpovedi pogodbo o zaposlitvi na njeno zakonitost nima nikakršnega vpliva.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbam prič G.G., A.A. in tožnika, izpovedbi inšpektoric C.C. in D.D. pa le delno, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje inšpektorice D.D. sploh ni zaslišalo (tega dokaznega predloga sicer ni podala nobena od strank tega individualnega delovnega spora). Neutemeljen pa je pritožbeno očitek tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo izpovedbe inšpektorice C.C., oziroma, da se ni opredelilo do tega, da naj bi ji zakoniti zastopnik avtošole A. E.E. pisno potrdil, da so bili prostori z dokumentacijo dostopni inštruktorjem. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tako izpovedbo inšpektorice C.C. (ki s tožnikom v času inšpekcijskega nadzora ni kontaktirala, temveč ji je vse podatke posredoval zakoniti zastopnik avtošole), vsebino zapisnika o inšpekcijskem nadzoru (v katerem je izjava zakonitega zastopnika avtošole, da so imeli dostop do prostorov tudi vozniki inštruktorji) in pisno podano ter podpisano izjavo zakonitega zastopnika avtošole E.E. z dne 11. 8. 2011 (A32), temelječo na 236.a. členu ZPP, iz katere izhaja, da tožnik ni imel dostopa do službenih prostorov niti ključev od pisarne. Sodišče prve stopnje je te dokaze ocenilo in kot verodostojno sprejelo pisno izjavo E.E. z dne 11. 8. 2011, tudi ob upoštevanju dejstva, da iz nje jasno izhaja, da se je E.E. zavedal, da mora govoriti resnico in da se je zavedal tudi posledic krive izpovedbe. Tožena stranka je imela v zvezi s tem možnost, da predlaga zaslišanje E.E. kot priče v tem postopku (člen 236.b/6 ZPP), vendar tega ni storila. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi spremenjena izjava E.E. ne pomeni, da je tožnik odtujil, uničeval oziroma naknadno spreminjal sporno dokumentacijo.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik nobene od očitanih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni storil, so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da so listine, ki naj bi jih tožnik odtujil, uničil oziroma ponarejal, poslovne listine.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker ni ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki le do odločitve sodišča prve stopnje (člen 118 ZDR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb oziroma pobude za uporabo člena 118/2 ZDR, prav tako pa tega ni predlagal niti tožnik (člen 118/1 ZDR). Ker je tožena stranka okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, na podlagi katerih bi bilo po njenem mnenju potrebno uporabiti člen 118/2 ZDR, prvič navedla šele v pritožbi, pri čemer ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (ob izpolnitvi pogojev iz člena 286/4 ZPP), jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (člen 337 ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da se je tožena stranka v dveh pripravljalnih vlogah (z dne 27. 7. 2011 in z dne 2. 9. 2011) sklicevala na porušeno medsebojno zaupanje (in v zvezi s tem predlagala zaslišanje H.H.). Te trditve pa so se po ugotovitvi pritožbenega sodišča nanašale na izpolnjevanje pogoja iz člena 110/1 ZDR (torej na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka). Razen tega tudi priča H.H., ki je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 8. 12. 2011, v svoji izpovedbi ni navedel dejstev, ki bi nakazovala, da so obstajale okoliščine (oziroma interes obeh pogodbenih strank) o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo vem mogoče. To pa pomeni, da tudi v primeru, če bi se štelo, da je tožena stranka v omenjenih pripravljalnih vlogah podala trditveno podlago za uporabo člena 118/2 ZDR, ni dokazala, da so obstajale okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo mogoče. Glede na to je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ugodilo tudi delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo (za obdobje od nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo k toženi stranki).

Glede na to, da je pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo o reparacijskem delu tožnikovega tožbenega zahtevka povsem neobrazložena, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v obsegu, kot to izhaja iz člena 350/2 ZPP. Ugotovilo je, da odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni obremenjena z nobeno od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je bilo na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (člen 155 ZPP).