Jedro

Točne so trditve revizije, da je kmetijsko zemljišče tudi tisto "nerodovitno" zemljišče, ki ga je mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo (2. člen ZKZ). Po ugotovitvah obeh sodišč pa v obravnavanem primeru ne gre za tovrstvo nerodovitno nepremičnino. Pravilna je nadaljnja trditev revizije, da velja za vsa kmetijska zemljišča enak pravni režim. Ker ne gre za tovrstno zemljišče, zanj ne velja, da je potrebno ponudbo za prodajo objaviti na oglasni deski. Če je prodajalec tako ravnal in če je celo upravni organ štel to za potrebno, vendar to še ne pomeni, da gre v resnici za kmetijsko zemljišče. V 2. odstavku 3. člena ZKZ je namreč določeno, da za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno. V istem členu, le v prvem odstavku, so tudi primeroma naštete tako obdelovalne kakor tudi neobdelovalne kmetijske površine. Odprtega kopa ni mogoče uvrstiti med nobene izmed njih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev kupne pogodbe med tožencema za parc. št... - gozd, in ... - odprti kop, obe k. o. R., ki sta jo sklenila dne 23.6.1992 in nadaljnji zahtevek za sklenitev kupne pogodbe za isti nepremičnini med tožnikom in prvotožencem. Ugotovilo je, da je bil drugotoženec zakupnik nepremičnin in je zato imel prednost pri nakupu spornih nepremičnin pred tožnikom. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, v razlogih pa poudarilo, da nobena od spornih nepremičnin ni kmetijsko zemljišče, zato tudi tožnik ni predkupni upravičenec po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Zoper takšni odločitvi sodišč je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je očitala sodiščema zmotno uporabo materialnega prava in predlagala razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in ugoditev tožbenemu zahtevku. Napačno je sodišče prve stopnje štelo, da je pogodba med M - K. z. R., J. R. in J. K. zakupna pogodba, skladna z določili Zakona o kmetijskih zemljiščih. Pogodba je bila sklenjena v času trajanja denacionalizacijskega postopka in je bila kot takšna nična. Zakupna pogodba nima vseh elementov, potrebnih za zakupno pogodbo, kot to določa 38. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih. Nadalje ni bila sklenjena skladno z določili 26. do 30. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Pogodba se ni izvrševala in torej med strankama ni veljala. Tožnik meni, da je tudi stališče višjega sodišča zmotno. Po 2. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih se štejejo kot kmetijska zemljišča tudi zemljišča, ki se vodijo v zemljiškem katastru kot nerodovitna in jih je mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo. Za vsa kmetijska zemljišča pa velja po zakonu enak pravni režim pri prometu. V nasprotnem primeru za prodajo takšne vrste zemljišč ne bi bila potrebna objava na oglasni deski. Tožnik še pripominja, da parcela, ki je v naravi deloma gozd, deloma peskokop, nima veljavnih dovoljenj za opravljanje dejavnosti peskokopa, pač pa sodi v zemljišča, ki jih je potrebno sanirati bodisi za kmetijsko proizvodnjo bodisi za pogozdovanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da naj bi parc. št..., k. o..., po sanaciji ponovno postala gozdno zemljišče, tožnik in kupec sporne nepremičnine pa imata oba interes ravno na tej parceli. Ti ugotovitvi predstavljata dejansko podlago, ki je na revizijski stopnji neizpodbojna in na katero je revizijsko sodišče vezano (3. odst. 385. člena ZPP). Ob takšnih ugotovitvah pa bi bilo res materialno pravo napačno uporabljeno, če bi sodišči za razsojo v tej zadevi uporabili določila Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 17/86 - prečiščeno besedili, ZKZ), ki je veljal v času nastanka spornega pravnega razmerja (sklenitve izpodbijane kupoprodajne pogodbe). Točne so trditve revizije, da je kmetijsko zemljišče tudi tisto "nerodovitno" zemljišče, ki ga je mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo (2. člen ZKZ). Po ugotovitvah obeh sodišč pa v obravnavanem primeru ne gre za tovrstvo nerodovitno nepremičnino. Pravilna je nadaljnja trditev revizije, da velja za vsa kmetijska zemljišča enak pravni režim. Ker ne gre za tovrstno zemljišče, zanj ne velja, da je potrebno ponudbo za prodajo objaviti na oglasni deski. Če je prodajalec tako ravnal in če je celo upravni organ štel to za potrebno, vendar to še ne pomeni, da gre v resnici za kmetijsko zemljišče. V 2. odstavku 3. člena ZKZ je namreč določeno, da za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno. V istem členu, le v prvem odstavku, so tudi primeroma naštete tako obdelovalne kakor tudi neobdelovalne kmetijske površine. Odprtega kopa ni mogoče uvrstiti med nobene izmed njih. Tudi poslovanje upravnega organa ob objavi ponudbe za prodajo nepremičnine na oglasni deski ne more spremeniti v katastru vpisane kulture zemljišča. Glede na takšne ugotovitve je torej pravilna presoja sodišč, da tožeča stranka nima predkupne pravice na spornih nepremičninah, saj sta do takšne ocene prišli s pravilno uporabo materialnega prava. Graja sodišča prve stopnje, da je napačno štelo izpodbijano pogodbo kot zakupno, čeprav nima vseh elementov, predpisanih v ZKZ, je povsem odveč. Prav tako je odveč očitek, da je izpodbijana pogodba nična. Kljub prepovedi razpolaganja z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, pogodba vendarle ne nasprotuje interesom denacionalizacijskega upravičenca. Nasprotno: njegova izrecna volja je bila sklenitev zakupne pogodbe in sanacija odprtega kopa. Razprava o očitku, da peskokop nima upravnih dovoljenj za opravljanje dejavnosti, pa itak ne more biti predmet pravdnega postopka. Pravilna uporaba materialnega prava je pripeljala do zaključka, da tožnik nikakor ne more biti predkupni upravičenec, posledica tega je zavrnitev tožbenega zahtevka in tudi neutemeljene revizije tožnika.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih in ko jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Izrek o stroških revizijskega postopka ni bil potreben, ker jih revident ni priglasil.