Jedro

Iz navodil jasno izhaja, da mora stranka, če želi, da sodišče njeno pritožbo obravnava, sodno takso plačati v celoti, zaradi česar toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje posebej opozoriti, da se delno plačilo sodne takse šteje kot neplačilo sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se pritožba toženke z dne 15. 4. 2015 zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem Pg 100/2014-23 z dne 24. 2. 2015 šteje za umaknjeno, ker toženka ni v celoti plačala sodne takse.

2. Toženka je zoper izpodbijani sklep vložila pravočasno pritožbo. V pritožbi navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in da višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za obravnavo pritožbe (prvi odstavek 105a. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V kolikor sodna taksa ni plačana v roku, določenem v nalogu za plačilo sodne takse, in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105a. člena ZPP). Procesna predpostavka ni izpolnjena, če je sodna taksa le delno plačana (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 244/2001 z dne 5. 12. 2001).

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka plačala le 33,00 EUR sodne takse za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 24. 2. 2015, čeprav se nalog za plačilo sodne takse z dne 16. 4. 2015 glasi na 150,00 EUR (red. št. 25 spisa), kot znaša sodna taksa za pritožbo po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah – ZST-1. Ker torej toženka ni plačala celotne sodne takse, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se pritožba šteje za umaknjeno, saj procesna predpostavka za njeno obravnavo ni bila izpolnjena. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je del sodne takse pravočasno plačala, preostalega dela pa zaradi finančnih težav ni zmogla. Te pritožbene navedbe so nekonkretizirane, poleg tega pa toženka do izteka roka za plačilo sodne takse ni vložila predloga za odlog, obročno plačilo ali oprostitev plačila sodne takse, ki je takšnim situacijam (če res obstajajo) namenjen.

6. Toženka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je nalog za plačilo sodne takse z dne 16. 4. 2015 razumela tako, da mora del sodne takse plačati v roku, preostali del pa lahko kasneje. Za takšno sklepanje v nalogu za plačilo sodne takse ni bilo nobene opore. V njem je bilo jasno navedeno, da sodna taksa znaša 150,00 EUR in da je njeno plačilo procesna predpostavka, ter da naj toženka navedeni znesek plača pri banki ali na pošti, z opozorilom, da če v danem roku sodne takse po tem nalogu ne bo plačala, se bo v skladu s tretjim odstavkom 105a. člena ZPP štelo, da je pritožbo umaknila in bo morala plačati tretjino sodne takse. Iz navodil jasno izhaja, da mora stranka, če želi, da sodišče njeno pritožbo obravnava, sodno takso plačati v celoti, zaradi česar toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje posebej opozoriti, da se delno plačilo sodne takse šteje kot neplačilo sodne takse.

7. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje pazi po uradni dolžnosti, se jo zavrne in se izpodbijani sklep potrdi (2. točka 365. člena ZPP).