Jedro

Ker tožena stranka zaradi potreb delovnega procesa tožniku za sporno obdobje ni odobrila koriščenja letnega dopusta, mu je zaradi izostanka z dela utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2008, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 4. 9. 2008 in še traja. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek in povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnih predpisov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje, podrejeno, da jo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Poudarja, da se je sodišče lahko samo prepričalo, kako neurejeno je bilo pri toženi stranki koriščenje letnega dopusta, da ta sploh ni bil planiran. Sodišče tudi ni zaslišalo vseh prič, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ni res, da bi pri toženi stranki obstajal pisni razpored dopustov na koledarju, ki je bil predložen v dokazne namene in očitno pripravljen za potrebe te tožbe. Poudarja, da je prejel odpoved šele 8 dni potem, ko se je že vrnil z dopusta, iz česar je sklepati, da razlog za izredno odpoved ni bil neodobritev dopusta, temveč, da je bil žrtev šikane. Tako je vodja proizvodnje J.S. dejal sodelavcu M.M., da bodo že naredili tako, da bodo tožnika vrgli iz službe. Navaja, da mu je tožena stranka grozila s knjižico, če se ni strinjal, da mora delati 12 ur, v primeru, da sodelavec ni dobil zamenjave. Dalj časa ga je šikaniral tudi nadrejeni nadzornik A.T., ki mu je delal težave z dopustom že prejšnje leto, čeprav ga je planiral že v začetku leta. Pri toženi stranki so torej ves čas urejali dopuste tako, da je bil delavcu dopust odobren pod pogojem, da si je vsak sam pri sodelavcih zagotovil nadomeščanje, namesto, da bi to urejali nadrejeni. Tožnik se je o dopustu pogovarjal z nadrejenimi že v začetku leta, da bo dopust koristil v terminu kot prejšnje leto in si rezerviral in vplačal dopust. Ko bi moral nastopiti dopust, so spet nastale težave, saj so zahtevali, da si mora sam poiskati nadomeščanje. Sodelavec T.O. se je strinjal, da bo delal po 12 ur in bo s tem nadomeščal tožnika, sodelavec L.J. pa ni hotel delati več kot 8 ur. Tožnik je glede na dogovor v začetku leta vseeno odšel na dopust od 18. 8. 2008 do 22. 8. 2008. Šlo je le za štiridnevno odsotnost, nadomeščal ga je sodelavec, zaradi njegove odsotnosti niso nastale nikakršne motnje v poslovanju tožene stranke, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izrečena neutemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev dejanskega stanja. Iz izjav zaslišanih prič izhaja ravno nasprotno kot zatrjuje tožnik, da je bil žrtev šikaniranja. Pri toženi stranki je obstajal utečen sistem koriščenja letnega dopusta, s katerim je bil seznanjen tudi tožnik. Tožniku v spornem terminu dopust ni bil odobren, saj je pred njim eden izmed ostalih zaposlenih na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, zaprosil za dopust. Tožena stranka dveh delavcev, ki sta opravljala isto delo, v tem obdobju ni mogla pogrešiti. Ponujena pa mu je bila možnost, da si najde ustrezno zamenjavo, ne glede na dejstvo, da mu letni dopust v spornem terminu ni bil odobren. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je tožniku očitala, da je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kljub temu, da ni dobil soglasja za koriščenje dopusta, izostal z dela v času od 18. 8. 2008 do 22. 8. 2008. Zato mu je tožena stranka dne 3. 9. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato je v nadaljevanju presojalo, ali so podani vsebinski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik naklepoma kršil svoje dolžnosti iz delovnega razmerja, ko je izostal z dela, ne da bi obvestil nadrejene, čeprav je vedel, da mu za čas od 18. 8. 2008 do 22. 8. 2008 koriščenje letnega dopusta ni bilo odobreno in je bil na seznamu delavcev v dopoldanski izmeni. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni uspel dokazati, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica šikaniranja. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Po 4. členu konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec mora po 31. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Po določbi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta bila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjena oba pogoja, ki ju opredeljuje 1. odstavek 110. člena ZDR. S tem, ko tožnika v času od 18. 8. 2008 do 22. 8. 2008 (torej 5 zaporednih dni, in ne 4, kot to zatrjuje tožnik) ni bilo na delo, za izostanek pa ni imel opravičila, je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih vsebujejo določbe 31., 33. in 35. člena ZDR (31. člen ZDR zavezuje delavce k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi; 33. člen ZDR zavezuje delavca k spoštovanju in izvajanju predpisov o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivemu opravljanju dela z namenom zavarovanja svojega življenja in zdravja ter življenja in zdravja drugih oseb; 35. člen ZDR pa nalaga delavcu, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca). Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti, zato je imela tožena stranka pravico, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi. Koriščenje letnega dopusta je pravica delavca, vendar pa delavec te svoje pravice ne more izrabiti enostransko, neodvisno od volje in potreb delodajalca. 165. člen ZDR določa, da se letni dopust izrablja upoštevaje tako potrebe delovnega procesa kot tudi možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. En dan letnega dopusta ima delavec pravico izrabiti na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora predhodno obvestiti delodajalca. Le-ta mu tega dne dopusta ne more odreči, razen v primeru, če bi to resneje ogrozilo delovni proces (2. odstavek 165. člena ZDR). Tožena stranka tožniku ni odobrila koriščenja letnega dopusta za obdobje od 18. 8. 2008 do 22. 8. 2008, ker delovni proces tega ni omogočal, saj dveh delavcev, ki sta opravljala isto delo, v tem obdobju ni mogla pogrešiti. Po zaključku pritožbenega sodišča pa v spornem primeru tudi ne gre za šikanozno ravnanje tožene stranke do tožnika. Šikana je izvrševanje pravice v nasprotju z njenim namenom. Izvrševanje pravice je nedopustno, če ima namen, da drugemu povzroči škodo. Šikana je zloraba pravice na škodo drugega, kar pa v danem primeru ni podano in je ugovor o šikani neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, poleg tega pa tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji).