Jedro

Pravica na podlagi 194. člena ZOR je odškodninskopravne narave. Za odločitev so zato pomembna dejanska vprašanja denarnih prilivov in odlivov, ne pa njihov pravni izvor.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: V tej pravdni zadevi gre za vprašanje določitve odškodnine na podlagi 194. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 do Ur. l. RS, št. 87/2002)). Tožničin mož je namreč umrl in zato tožnica trpi zaradi izgubljene podpore oziroma preživljanja. V prejšnjem postopku je pritožbeno sodišče že izdalo vmesno sodbo na drugi stopnji. V ponovljenem postopku so bila tako odprta le še vprašanja, od katerih je odvisna višina prisojene odškodnine oziroma mesečne rente.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s 1. točko toženko zavezalo k plačilu 656,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z 2. točko je določilo višino mesečne rente v znesku 72,94 EUR, ki jo je tožena stranka dolžna plačevati za obdobje od 1.9.2002 do 25.11.2009. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Nazadnje pa je odločilo še o stroških postopka.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga bodisi spremembo bodisi razveljavitev sodbe z ustreznimi posledicami. Tožena stranka še vedno meni, da je dejanska ugotovitev o pričakovani življenjski dobi pokojnega moža tožnice napačna. Četudi strelne poškodbe v letu 1981 ne bi utrpel, bi živel še največ štiri leta. Tako bi izpolnil solidno mejo povprečne življenjske dobe. Ocena sodišča, da bi živel še osem let, je močno sporna in neutemeljena. Tožena stranka opozarja na številna obolenja, za katerimi je trpel pokojnik.

Sporen pa je tudi izračun rente. Od skupne vsote bi bilo namreč treba odšteti tisto, kar je pokojnik prispeval za hčerko. Iz skupne vsote bi bilo treba izločiti tudi znesek invalidnine.

Tožeča stranka pa se v svoji pritožbi, sklicujoč se na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zavzema za takšno spremembo sodbe, da bi ji bila renta priznana brez datumske omejitve. Zastopa stališče, da ji renta pripada do njene (torej tožničine) smrti.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zahtevek po 194. členu ZOR je odškodninske narave (1). Ker gre v tem primeru za premoženjsko škodo, je torej ugotavljanje njene višine dejansko vprašanje. Z vidika pritožbenega postopka so pomembna naslednja dejstva, ki so bila ugotovljena v ponovljenem sojenju in ki (med drugim) tvorijo dejansko podlago sodbe: da sta pokojni in tožnica živela skupaj ter da sta skupna denarna sredstva koristila vsak do ½; da je bila sestavni del teh sredstev tudi invalidnina, ki jo je prejemal pokojnik; da sta svoji hčerki občasno prostovoljno namenila del svojega dohodka kot finančno pomoč (če je ta zanjo zaprosila); da je tožeča stranka sama trdila, da bi pokojni živel še vsaj 8 let. Ob takšni dejanski podlagi sodbe pritožbeno sodišče odgovarja na naslednja vprašanja, ki jih načenjata obe stranki v svojih pritožbah.

Glede upoštevanja invalidnine: Po stališču pritožbe tožene stranke bi bilo iz sredstev, ki sta jih oba zakonca prejemala kot reden mesečni denarni priliv, treba odšteti znesek invalidnine pokojnika.

To v konkretnem primeru ne drži. Vprašanje tožničinega mesečnega prikrajšanja je dejansko vprašanje. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila tudi invalidnina del denarja, ki je tvoril skupno mesečno vsoto obeh zakoncev, ter da sta od tega denarja vsak koristila ½, postane sam pravni naslov mesečnega denarnega priliva nepomemben. Tudi v tem primeru je šlo namreč za denar, ki ga je tožnica v svojem deležu mesečno koristila, pa ga sedaj zaradi smrti moža več ne more.

Pritožbene trditve, da je pokojnik invalidnino porabil za zdravljenje itd. predstavlja golo zoperstavljanje drugačnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Gre torej za neargumentirano uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (še več: pritožba to vprašanje izpostavlja v luči materialno pravnega problema), ki ne more biti uspešno. V ničemer namreč ne omaje že izvedene dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Glede upoštevanja sredstev, namenjenih za skupno hčer: Dejanska ugotovitev v prejšnjem postopku se od dejanske ugotovitve v tem postopku razlikuje v bistveni pravni okoliščini. V prejšnji sodbi prvega sodišča je bilo namreč ugotovljeno, da je pokojni vzdrževal hčerko N. (glej razloge v 4. odstavku šeste strani sodbe prvega sodišča z dne 12.6.2008). V zdajšnji sodbi prvega sodišča pa je po dopolnjenem dokaznem postopku drugačna dejanska ugotovitev. Ta je takšna, da sta tožnica in pokojnik hčerki občasno namenila del svojega dohodka. Iz bistva razlogov na četrti strani sodbe je brez dodatne interpretacije mogoče izluščiti, da so njuni otroci prejeli finančno pomoč, če so jo potrebovali in zanjo prosili. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa se od tistega, ki je bilo ugotovljeno v prejšnjem sojenju, kot rečeno, razlikuje glede bistvenega pravnega vprašanja. Ob ugotovitvi iz prejšnjega postopka je namreč sledil zaključek, da je šlo za permanentno (mesečno) vzdrževanje hčerke. Pri tem ni bilo pomembno, ali je obstajala takšna preživninska obveznost pokojnika in tožnice. Pomembno je bilo dejansko mesečno vzdrževanje, kakor je bilo ugotovljeno v tisti sodbi. Ob takšni ugotovitvi je sledil sklep, da je treba takšen redni mesečni odliv tudi upoštevati pri ugotavljanju višine tožničine škode.

Narava zdajšnje dejanske ugotovitve, ki je pritožba tožene stranke ne napada s konkretizirano argumentacijo, pa je, da je šlo za občasno pomoč. Takšne pomoči pa ni več mogoče šteti za redni mesečni odliv, marveč za občasno darilo. Takšnega stroška pravno ni več utemeljeno obravnavati drugače kot vseh ostalih izdatkov obeh partnerjev. Sestavni del takih izdatkov ni le zadovoljevanje materialnih potreb, marveč tudi zadovoljevanje imaterialnih potreb kot je npr. izročanje daril, vabljenje na dom, na kosilo in podobno.

Glede časovnih okvirov tožničinega prikrajšanja: Rečeno je že bilo, da je ugotavljanje višine premoženjske škode dejansko vprašanje. Posebnost časovnega vidika v tem primeru pa je, da odločitve ni mogoče opreti na realna dejstva, saj so ta neugotovljiva in nepreverljiva. To pa pomeni, da je treba odločitev opreti na strogo hipotetično dejstvo. Gre za ugotavljanje hipotetičnega dejstva, koliko časa bi pokojni še živel in nudil pomoč tožnici, če bi ne bilo škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče se z razlogi, s katerimi je to hipotetično dejstvo ugotavljalo sodišče prve stopnje, strinja. Ti razlogi so podani na peti strani izpodbijane sodbe. Njihovo bistvo je v strokovni oceni izvedenca dr. G. L., ki je dejal, da je statistična življenjska doba oseb, kakršen je bil pokojnik, sicer krajša, vendar pa bi kljub temu lahko živel morda še 10 let, ni pa izključeno niti, da bi živel še 15 let. Tudi tu gre le za hipotetično oceno, ki ne more dati natančnega odgovora. Glede na obe trditvi dr. L.: torej, da je statistična doba oseb s takšnimi obolenji krajša od siceršnje, in druge trditve, da pa posameznik kljub vsemu lahko živi tudi dlje, je ocena o tem, da bi pokojnik živel še nekaj let, sprejemljiva. Prav tako sprejemljiva pa je tudi nadaljnja metoda sodišča prve stopnje, ki se je pri določitvi natančnega časovnega obdobja oprlo na prvine trditvene podlage tožeče stranke. Oprlo se je na minimalni skupni imenovalec, ki je v tem, da bi potrditvah tožeče stranke pokojni živel še vsaj 8 let. Ker je treba določiti natančno časovno obdobje, je določitev osmih let sprejemljiva, skladna tudi s tistim, kar je povedal dr. L. Določitev takšnega obdobja zato z vidika pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (v tem primeru hipotetičnega) pritožbeno sodišče sprejema.

Odločitev pritožbenega sodišča in pooblastilo zanjo: Ker pritožbi nista utemeljeni, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008)). Stranki s pritožbama nista uspeli in si zato že po merilu uspeha nista pridobili pravice do povračila pravdnih stroškov. Tožena stranka pa z vložitvijo odgovora na tožbo tudi ni storila ničesar takšnega, s čimer bi lahko kakorkoli spremenila svoj procesni ali materialno pravni položaj. Vložitev te vloge torej za pravdo ni bila potrebna in sodišče druge stopnje toženi stranki zato stroškov zanjo v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP ni priznalo.

(1) Obširneje glej Dunja Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, strani 994-999