Jedro

Samo dosežena polnoletnost otroka, ki se redno šola, ni razlog za prenehanje preživninske obveznosti, ki je bila sodno določena za prej še mladoletnega otroka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku polnoletne prvotožnice in tožencu naložilo, da mora zanjo od 15.10.1997 dalje plačevati od 5.100 SIT na 16.000 SIT zvišano mesečno preživnino, presežni tožbeni zahtevek za zvišanje še za 9.000 SIT mesečno pa je zavrnilo. Z delno sodbo na podlagi pripoznave je preživnino za mladoletno drugotožnico od 15.10.1997 dalje zvišalo od 5.100 SIT na 15.000 SIT mesečno, z meritorno sodbo pa še za nadaljnjih 2.000 SIT mesečno. Odločilo je o pravdnih stroških in obe pravdni stranki oprostilo plačila sodnih taks.

Toženec je v pravočasni pritožbi izpodbijal le zvišanje preživnine za polnoletno prvotožnico. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč. V obrazložitvi povzema razloge sodišča prve stopnje, razloge svoje pritožbe in razloge sodišča druge stopnje. Pritožbenemu sodišču očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj pritožbeno sodišče "zahteva" od toženca, da ni zahteval ukinitve preživnine, ki je bila določena hčerki T. kot mladoletni osebi, ne upošteva določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (U.l.SRS št. 14/89 p.b., U.l.RS št. 13/94, 82/94; v nadaljevanju: ZZZDR) in enostavno potrjuje polnoletni osebi zvišanje preživnine, določene za čas mladoletnosti ter šteje, da za toženčeve potrebe zadostuje že znesek 30.000 SIT in da zato zmore plačevati skupaj na 33.000 SIT zvišano preživnino.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, ki jih toženec glede na izrečno določbo 3. odstavka 385. člena ZPP ne more izpodbijati, so v tej pravdni zadevi naslednje. Preživnina za prvotožnico je bila nazadnje sodno določena s sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Šmarju pri Jelšah pod opr. št. P 134/80, za obe tožnici je bila nato v letu 1990 dogovorjena tudi pri centru za socialno delo in je tako v času vložitve sedanje tožbe znašala za vsako po 5.100 SIT mesečno. Odločitev o zvišanju preživnine za mladoletno drugotožnico na 17.000 SIT je postala pravnomočna že na prvi stopnji, ker je toženec ni izpodbijal. Denarne potrebe 18 let stare prvotožnice, ki obiskuje srednjo šolo na P., kamor se dnevno vozi z vlakom, znašajo po ugotovitvah obeh nižjih sodišč 50.000 SIT. Mati zasluži 66.000 SIT mesečno in prejema 11.000 SIT otroškega dodatka za obe tožnici, kar znese skupaj 77.000 SIT. Toženec zasluži 63.000 SIT mesečno, ima pa dodatni vir dohodka iz priložnostnega dela, ki je najmanj tolikšen, kot znašajo skupni prejemki matere obeh tožnic. Njegovi izdatki so nižji, ker že leta ničesar ne prispeva h kritju stroškov svojega bivanja v skupni hiši. Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec niti v pritožbi ni izpodbijal dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o višini njegovih dejanskih prejemkov iz priložnostnega dela in tudi ne nadaljnjega zaključka, da so prejemki matere iz rednega dela in otroškega dodatka za obe tožnici na eni strani ter toženčevi prejemki iz rednega in priložnostnega dela na drugi strani enaki, to pa pomeni tudi na toženčevi strani mesečni skupni znesek 77.000 SIT. Zato tožencu po plačilu na skupno 33.000 SIT zvišane mesečne preživnine za njegovo lastno preživljanje ne bo ostalo le 30.000 SIT, temveč 44.000 SIT. Že samo matematični izračun pokaže, da taka odločitev ni neugodna za toženca. Materi obeh tožnic bo za njeno lastno preživljanje ostalo približno 44.000 SIT, saj mora kriti razliko denarnih potreb za prvotožnico v znesku 8.000 SIT (50.000 SIT denarnih potreb tega otroka bo kritih z 21.000 SIT štipendije, približno 5.000 SIT otroškega dodatka, 16.000 SIT zvišane preživnine in 8.000 SIT materinega denarnega prispevka) in razliko potreb mladoletne drugotožnice v znesku 14.500 SIT (37.000 SIT denarnih potreb za otroka bo kritih s 17.000 SIT zvišane preživnine, 5.500 SIT otroškega dodatka in 14.500 SIT materinega denarnega prispevka), poleg tega denarnega prispevka pa mora dodatno skrbeti za oba otroka, tudi za polnoletno prvotožnico, ki je srčna bolnica. Mati dejansko krije tudi stroške toženčevega bivanja v skupni hiši, njene možnosti za dodatni zaslužek pa so manjše od toženčevih. Po vsem obrazloženem ni mogoče pritrditi toženčevemu revizijskemu stališču, da ne zmore plačevati zvišane preživnine tudi za prvotožnico (123. in 129. člen ZZZDR). Obe sodišči sta torej pri odločanju o zvišanju preživnine materialnopravno pravilno odločili.

Sodišče druge stopnje je odgovarjalo tudi na toženčev pritožbeni ugovor, da naj zaradi dosežene polnoletnosti prvotožnice ne bi več obstajal temelj iz prejšnje sodbe, ker je preživnina avtomatično ugasnila in bi zato ta tožnica morala vložiti novo tožbo za določitev preživnine, ne pa za zvišanje prejšnje preživnine. Tak ugovor toženec v skrajšani obliki uveljavlja še v reviziji. Sodišče druge stopnje mu je pojasnilo, da je zmotno njegovo stališče, da preživnina, ki je bila določena za mladoletnega otroka, z doseženo polnoletnostjo avtomatično ugasne. Povzelo je vsebino 123. člena ZZZDR in dodalo, da se lahko po doseženi polnoletnosti zahteva ukinitev, pa tudi zvišanje preživnine, če obstajajo razlogi za to. V povzetih razlogih pritožbenega sodišča, ki jim revizijsko sodišče v celoti pritrjuje, ni nobene zahteve do toženca, da bi moral zahtevati ukinitev preživnine, saj pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da morajo obstajati razlogi za prenehanje preživninske obveznosti, samo dosežena polnoletnost otroka, ki se redno šola, pa ni tak razlog. Toženčevo revizijsko vztrajanje pri pritožbenem ugovoru o avtomatičnem prenehanju preživninske obveznosti zaradi dosežene polnoletnosti otroka je materialnopravno zmotno.

V čem vidi revizija pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, toženec ni opredelil. Samo splošne in nekonkretizirane trditve o procesni kršitvi revizijsko sodišče ne more obravnavati. Ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe je še ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.