Jedro

Odločanje o tem, ali se obsojencu omogoči dopisovanje z drugimi osebami (ki niso ožji družinski člani) poteka po določbah ZUP, kar po določbi drugega odstavka 2. člena ZUP pomeni, da gre za upravno zadevo, o kateri se odloči z upravnim aktom. Zoper te odločitve pa je, potem ko so izčrpana redna pravna sredstva v upravnem postopku, dovoljena tožba v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Zoper odločitev izdano po prvem odstavku 71. člena ZIKS-1 ni mogoča tožba v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora št. 720-422/2017/1105 z dne 7. 5. 2020 ter za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu pred sodiščem prve in druge stopnje. Iz obrazložitve izhaja, da je s predmetno odločbo direktor zavoda zavrnil tožnikovo prošnjo za dopisovanje z A.A. na podlagi 71. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). V odločbi so bili navedeni razlogi za odločitev, tožniku pa je bilo tudi pojasnjeno, da ima zoper to odločbo možnost vložiti pritožbo, o kateri bo odločal generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Tožnik tega pravnega sredstva, torej pritožbe zoper prvostopno odločbo, ni izkoristil in torej pritožbeni organ o predmetni odločbi še ni odločal. 2. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je bila navedena odločba, glede na določbo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1, izdana po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zoper njo pa je glede na drugi odstavek 8. člena ZIKS-1 dovoljena pritožba, o kateri odloča generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Zoper to dokončno odločbo je zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Glede na to v predmetni zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje sodišča po 4. členu ZUS-1, saj je tožniku, po tem, ko bo skladno z zgoraj navedenim izkoristil vsa pravna sredstva, zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu. Subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 pa je izključeno, kadar je zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Tudi, ko gre za nujno brezplačno pravno pomoč, mora prosilec izpolnjevati objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), organ za brezplačno pravno pomoč pa ugotavlja, da tožnik s tožbo po 4. členu ZUS-1 nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil. 3. Tožnik je vložil tožbo po vseh točkah iz prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in dodaja, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva. Navaja, da je utemeljeno zaprosil za brezplačno pravno pomoč v zvezi s posamičnim upravnim aktom, zoper katerega lahko vloži tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Res je, da je hkrati dovoljena tudi pritožba na generalnega direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, vendar pa to po tožnikovem mnenju ne izključuje vložitve tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1 in meni, da ni treba čakati na izdajo dokončnega upravnega akta. Prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je vložil pravočasno, tožena stranka pa je v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo tožniku vročila šele 22. 5. 2020, kar pomeni, da se je zaradi prepozne vročitve že iztekel rok za vložitev tožbe. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku dodeli brezplačno pravno pomoč.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnik je v predmetni zadevi vložil tožbo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, ki jo ZBPP ureja v 36. členu, po katerem, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo ali vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena tega zakona, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna brezplačna pravna pomoč). Organ za brezplačno pravno pomoč je tako v skladu s citirano določbo pravilno ravnal, ko je tudi pri odločanju o dodelitvi nujne brezplačne pravne pomoči preverjal izpolnjevanje pogojev po 24. členu ZBPP.

7. Tožnik želi dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1 zoper odločbo izdano na podlagi prvega odstavka 71. člena ZIKS-1. Ta določa, da je treba obsojencu omogočiti neomejeno dopisovanje z ožjimi družinskimi člani. Z drugim osebami si lahko obsojenec dopisuje, če je to v skladu z njegovim osebnim načrtom. O tem odloči direktor zavoda na njegovo prošnjo. Odločba izdana na podlagi prvega odstavka 71. člena ZIKS-1 se izda po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 8. člena ZIKS-1). O pritožbah zoper odločbe, ki jih izda na prvi stopnji direktor zavoda, odloča na drugi stopnji generalni direktor (drugi odstavek 8. člena ZIKS-1).

8. Odločanje o tem, ali se obsojencu omogoči dopisovanje z drugimi osebami (ki niso ožji družinski člani) torej poteka po določbah ZUP, kar po določbi drugega odstavka 2. člena ZUP pomeni, da gre za upravno zadevo, o kateri se odloči z upravnim aktom1. Zoper te odločitve pa je, potem ko so izčrpana redna pravna sredstva v upravnem postopku, dovoljena tožba v upravnem sporu po 2. členu ZUS-12. 9. Po obrazloženem zoper odločitev izdano po prvem odstavku 71. člena ZIKS-1 ni mogoča tožba v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. S slednjim je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu o zakonitosti tistih posamičnih aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To je oblika sodnega varstva v primerih, kjer zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v drugih postopkih pred rednimi ali specializiranimi sodišči3. Gre za t.im. subsidiarni upravni spor, ta pa, kot je tožniku pravilno pojasnil že organ za brezplačno pravno pomoč, ni mogoč (ker tudi ni potreben), kadar je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Za dopustnost slednjega pa je pogoj, da stranka vloži pritožbo v upravnem postopku, kadar je ta mogoča (prvi odstavek 6. člena ZUS-1).

10. V predmetni zadevi ni sporno, da tožnik pritožbe zoper odločbo, izdano po prvem odstavku 71. člena ZIKS-1, ni vložil. Tožnik v tožbi vloženi v tem upravnem sporu vztraja pri tem, da želi brezplačno pravno pomoč za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, po zgoraj obrazloženem pa se sodišče strinja z izpodbijano odločitvijo, da v predmetni zadevi takšna tožba ni mogoča, zato tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. Glede na navedeno je napačno tudi tožbeno stališče, da je tožniku kršena pravica do sodnega varstva, saj je ta za predmetno zadevo tožniku zagotovljena po 2. členu ZUS-1. 11. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP). 2 V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). 3 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 39. in nasl..