Jedro

Prvi odstavek 286.b člena ZPP stranki nalaga breme, da kršitev določb ZPP pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče. Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da zatrjevane kršitve ni mogla grajati nemudoma, prav tako pa tudi ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in za katero velja izjema iz drugega odstavka 286.b člena ZPP. Ker tožena stranka zatrjevane kršitve ni pravočasno grajala, zaradi prepovedi iz prvega odstavka 286.b člena ZPP z uveljavljanjem te kršitve v pritožbi ne more uspeti.

Sodišče prve stopnje se ni dolžno izrecno opredeliti do naziranj stranke, ki niso dovolj argumentirana oziroma so očitno neutemeljena.

Poročilo o razmerjih s povezanimi družbami predstavlja le podlago za vzpostavitev morebitnega izravnalnega zahtevka (drugi odstavek 545. člena ZGD-1), v primeru ko prikrajšanje odvisne družbe ni nadomeščeno na enega od načinov iz drugega odstavka 545. člena ZGD-1, pa obvladujoča družba na podlagi 547. člena ZGD-1 odgovarja odvisni za škodo, ta pa se lahko, kot vsaka druga škoda, dokazuje s katerimkoli dokaznim sredstvom, ki ga predvideva ZPP.

ZGD-1 predpostavlja obstoj vpliva obvladujoče družbe na odvisno družbo in ga ni potrebno posebej dokazovati, mogoče pa je dokazovati, da ni bilo vpliva zaradi ekskulpacije odgovornosti obvladujoče družbe za prikrajšanje odvisne družbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.8.2017 ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 130.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne začetka stečaja nad toženo stranko, to je od 24.6.2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene v znesku 219.341,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne začetka stečaja nad toženo stranko, to je od 24.6.2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stroške postopka v višini 222,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer zoper I. in III. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke in ji naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Priglaša in terja tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V stečajnem postopku nad toženo stranko (opr. št. St ..., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani) je stečajni upravitelj prerekal terjatev tožeče stranke (temelječo na 547. členu Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 s spremembami, ZGD-1)), zato tožeča stranka na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o preizkusu terjatev, opr. št. St ... z dne 1.3.2016 (priloga A2 spisa) ter skladno s 300. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP) v predmetnem postopku zahteva ugotovitev obstoja omenjene terjatve v višini 349.341,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2015 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo, in sicer je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 130.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2015 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je tožečo stranko na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13.6.2017 v nasprotju z zakonom pozivalo k podajanju dodatnih navedb in dokazil glede nakazila zneska 35.000,00 EUR, nato pa na te navedbe in dokaze, ki so bili v spis posredovani prepozno, tudi oprlo razloge za svojo odločitev (286. člen ZPP in naslednji), niso utemeljeni. Tožena stranka pri tem spregleda določbo 286.b člena ZPP. Ta stranki predpisuje dolžnost, da kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, sodišče upošteva le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 13.6.2017 (po podajanju tožbe in odgovora na tožbo (1. odstavek 284. člena ZPP)) tožeči stranki ustno postavilo dodatna vprašanja glede navedb o nakazilu toženi stranki z dne 17.10.2012 v višini 35.000,00 EUR in dokazov v zvezi s tem ter tožeči stranki določilo rok (15 dni), da glede teh vprašanj poda pisni odgovor. Hkrati je določilo tudi rok toženi stranki za morebiten odgovor na tožničino vlogo ter v zvezi z vsem navedenim glavno obravnavo preložilo na 11.7.2017, nato pa še (po zaključku naroka za glavno obravnavo dne 11.7.2017) izdajo odločbe odložilo za 8 dni, da bi se lahko tožena stranka izjavila o dodatnih navedbah in dokazih tožeče stranke, podanih do tega naroka. S tem je sodišče prve stopnje toženi stranki dalo jasno vedeti, da bo te tožničine navedbe in dokaze upoštevalo, vendar tožena stranka na to ni reagirala in stališču sodišča ni nasprotovala. Če je menila, da je sodišče prve stopnje z dopustitvijo dodatnih navedb in dokazov tožeče stranke (v zvezi z omenjenim nakazilom) storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero se sedaj sklicuje v pritožbi, bi morala nanjo opozoriti že na naroku dne 13.6.2017 oziroma vsaj na naroku dne 11.7.2017. Prvi odstavek 286.b člena ZPP namreč stranki nalaga breme, da kršitev določb ZPP pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče. Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da zatrjevane kršitve ni mogla grajati nemudoma, prav tako pa tudi ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in za katero velja izjema iz 2. odstavka 286.b člena ZPP. Namen omejitve iz 286.b člena ZPP je, da stranka s takojšnjim uveljavljanjem morebitnih kršitev lahko doseže, da te pravočasno odpravi še prvostopenjsko sodišče. Zatrjevana kršitev je nedvomno taka, da bi jo bilo mogoče odpraviti še pred sodiščem prve stopnje. Ker tožena stranka zatrjevane kršitve ni pravočasno grajala, zaradi prepovedi iz 1. odstavka 286.b člena ZPP z uveljavljanjem te kršitve v pritožbi ne more uspeti.1 Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da skladno s 1. odstavkom 286.a člena ZPP sodišče lahko strankam pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katere se sklicujejo. Skladno s 5. odstavkom 286.a člena ZPP pa sodišče vloge in listine posredovane po izteku roka2, ki ga je določilo, vseeno upošteva, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Velja še izpostaviti, da je bila toženi stranki dana možnost, da se izjavi o dodatnih navedbah in dokazih tožeče stranke3, ki jih je ta podala na poziv sodišča prve stopnje z dne 13.6.2017, vendar tožena stranka te možnosti ni izkoristila.

7. Sodišče prve stopnje je smiselno zavrnilo ugovor tožene stranke o prepozno vloženi tožbi (zaradi česar naj bi vtoževana terjatev zoper njo kot stečajno dolžnico prenehala), pri čemer se sodišče prve stopnje ni dolžno izrecno opredeliti do naziranj stranke, ki niso dovolj argumentirana oziroma so očitno neutemeljena.4 Namreč sklep o preizkusu terjatev, opr. št. St ... z dne 1.3.2016, je bil objavljen dne 2.3.20165, iz dohodnih zaznamkov na list. št. 1 in 6 spisa pa je razvidno, da je tožeča stranka vložila tožbo dne 1.4.2016, njen popravek pa dne 2.4.2016, torej oboje v roku iz 1. odstavka 300. člena ZFPPIPP, tako da zadevna terjatev do tožene stranke kot stečajne dolžnice na podlagi 4. odstavka 300. člena ZFPPIPP ni prenehala.

8. Tožeča stranka je s Pogodbo o prenosu proizvodnega programa in poslovnem sodelovanju z dne 27.2.20076 (priloga A11 spisa) ter notarskim zapisnikom 10. skupščine tožeče stranke z dne 24.10.2014, opr. št. SV 1117/147 (priloga A25 spisa), dokazala, da je bila tožena stranka na navedena datuma skladno z določbami 528. in 529. člena ZGD-1 obvladujoča družba, tožeča pa od nje odvisna družba.8 Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča za zaključek, da je bilo takšno razmerje med tožečo in toženo stranko podano tudi v vmesnem času oziroma v času obravnavanih spornih poslov in nakazil, saj tožena stranka ni podala nikakršnih konkretnih navedb (pojasnil) o prenehanju takšnega razmerja v obdobju zadevnih poslov oziroma nakazil. 9. Pritožbene navedbe v smeri, da je oškodovanje odvisne družbe možno dokazovati le s poročilom o razmerjih s povezanimi družbami iz 3. odstavka 545. člena ZGD-1, ter da je zato sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe omenjenega člena ZGD-1, niso utemeljene. Poročilo o razmerjih s povezanimi družbami predstavlja le podlago za vzpostavitev morebitnega izravnalnega zahtevka9 (2. odstavek 545. člena ZGD-1), v primeru ko prikrajšanje odvisne družbe ni nadomeščeno na enega od načinov iz 2. odstavka 545. člena ZGD-1 (pri čemer ni pomembno, zakaj je nadomestilo prikrajšanja izostalo), pa obvladujoča družba na podlagi 547. člena ZGD-1 odgovarja odvisni za škodo10, ta pa se lahko, kot vsaka druga škoda, dokazuje s katerimkoli dokaznim sredstvom, ki ga predvideva ZPP.

10. Tožeča stranka je tako s konto kartico v prilogi A5 spisa ter z izpisi prometa na svojem transakcijskem računu v prilogah A6, A29 in A38 spisa dokazovala, da ji je z nakaziloma toženi stranki dne 17.10.2012 v višini 35.000,00 EUR in dne 6.11.2012 v višini 65.000,00 EUR nastala škoda (v enaki višini), saj sta bili ti nakazili opravljeni brez kakršnekoli pravne ali dejanske podlage, tožena stranka pa ji prikrajšanja v zvezi s tem ni nadomestila. Zneska sta bila nedvomno nakazana toženi stranki11, ki je sicer zatrjevala, da je pri tem šlo za plačilo po predračunu oziroma za kratkoročno posojilo, vendar pa teh navedb glede na to, da je tožeča stranka izrecno zanikala, da bi v zameno za izvedena nakazila od tožene stranke karkoli prejela, tožena stranka ni ustrezno konkretizirala. Tako ni pojasnila, kaj naj bi bila podlaga za omenjeni predračun (temelj terjatve), saj s samo izstavitvijo (pred)računa ne nastane obveznost.12 Prav tako tudi ni zatrjevala, da bi bilo kratkoročno posojilo že vrnjeno oziroma ni pojasnila, kakšna naj bi bila dogovorjeni rok in način vračila tega posojila. Ker je tožeča stranka zatrjevala, da je do omenjenih nakazil prišlo z zlorabo vpliva (položaja) tožene stranke in ker se vpliv obvladujoče družbe na odvisno predpostavlja13, tožena stranka pa o nasprotnem ni podala konkretnih trditev, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu pravilno ugodilo.

11. Tožeča stranka je nadalje zatrjevala tudi, da je tožena stranka s svojim položajem obvladujoče družbe dosegla, da je tožeča stranka družbi M. d.o.o. nakazala sredstva za plačilo toženkine obveznosti do družbe G. d.o.o. po sodni poravnavi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. X Pg 3817/2013 z dne 9.4.2014, v višini 30.000,00 EUR, kar je tožeča stranka dokazovala z zapisnikom o sodni poravnavi v zadevi, opr. št. X Pg 3817/2013 z dne 9.4.2014 med toženo stranko in G. d.o.o. (priloga A16 spisa), izpisom konto kartice plačnika (za G. d.o.o.) z dne 4.6.2015 (priloga A17 spisa) ter e-sporočilom (e-mail) tožene stranke tožeči z dne 24.7.2014 o tem, kako naj slednja knjiži obveznost po sodni poravnavi z G. d.o.o. v višini 30.000,00 EUR (priloga A18 spisa). Tožena stranka dokazne vrednosti navedene konto kartice o omenjenem nakazilu sredstev ne more omajati zgolj s splošnimi navedbami, da gre za enostransko listino.14 Kot že zgoraj pojasnjeno, ZGD-1 predpostavlja obstoj vpliva obvladujoče družbe na odvisno družbo in ga ni potrebno posebej dokazovati, mogoče pa je dokazovati, da ni bilo vpliva zaradi ekskulpacije odgovornosti obvladujoče družbe za prikrajšanje odvisne družbe.15 Tožena stranka sicer zanika, da bi šlo pri tem za njena navodila tožeči stranki za poravnavo obveznosti tožene stranke do G. d.o.o. ter navaja, da je šlo le za računovodsko usklajevanje med tožečo in toženo stranko, vendar teh svojih navedb (ki jim je tožeča stranka nasprotovala) ni ustrezno konkretizirala (npr. tako, da bi izrecno zatrjevala, da bi tožeča stranka glede teh svojih sredstev zagotovo ravnala na enak način tudi brez spodbude16 tožene stranke ter pojasnila zakaj), da bi jih nato lahko dokazovala z zaslišanjem predlaganih prič - D.S. in A.S., zato bi izvedba tega predlaganega dokaza v predmetni zadevi pomenila dokaz v informativne namene, ki ga tako teorija kot sodna praksa štejeta za nedovoljen dokaz.17 Z vidika 547. člena ZGD-1 ni odločilno, ali je zaradi vpliva18 tožene stranke kot obvladujoče družbe tožeča stranka kot odvisna družba omenjena sredstva nakazala neposredno toženi stranki ali kateri drugi pravni osebi, bistveno je le, da je zaradi takšnega vpliva tožeči stranki nastala škoda v višini teh sredstev, ker v zameno zanje ni prejela nikakršnega nadomestila. Z zvezi s slednjim pa tožena stranka zopet ni podala konkretnih navedb o tem, kako naj bi bila tožeča stranka v zameno za zagotovitev svojih sredstev kompenzirana. Tožena stranka se je povsem posplošeno sklicevala na cesije.19 Ker je tožeča stranka tem navedbam nasprotovala in izrecno zanikala, da bi v zameno za svoja sredstva karkoli prejela, bi tožena stranka morala pojasniti (ter nato tudi ustrezno dokazati), kdo so bile stranke zatrjevane cesije in katere terjatve so bile predmet le-te, vendar je navedeno v trditvenem gradivu tožene stranke izostalo. Glede na vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tudi v tem delu pravilno ugodilo.

12. Tožena stranka odločitev o pravdnih stroških izpodbija le z argumentom napačnosti odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

13. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 41/2010 z dne 17.12.2012. 2 Tožeča stranka je pred potekom roka, ki ji ga je sodišče določilo na naroku dne 13.6.2017 za dodatna pojasnila v zvezi s spornim nakazilom v višini 35.000,00 EUR, zaprosila za podaljšanje tega roka še za 15 dni, saj je za izpis prometa na svojem TRR zaprosila banko N. d.d., od katere do izteka določenega ji roka še ni dobila zahtevanih podatkov in listin (vloga tožeče stranke z dne 28.6.2017 na list. št. 56 spisa). Predlogu za podaljšanje roka je sodišče prve stopnje smiselno ugodilo (110. člen ZPP), kar je jasno razvidno iz postopanja sodišča prve stopnje na naroku dne 11.7.2017. 3 Zapisnika narokov za glavno obravnavo z dne 13.6.2017 in z dne 11.7.2017. 4 Npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 302/2017 z dne 17.5.2017 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 2461/2016 z dne 16.2.2017 in opr. št. I Cpg 110/2010 z dne 7.12.2010. 5 Razvidno iz objav sklepov in pisanj izdanih v postopkih zaradi insolventnosti na spletnem portalu AJPES. 6 Tožeča in tožena stranka v 1. členu omenjene pogodbe ugotavljata, da je tožeča stranka v večinski lasti tožene stranke. 7 Iz omenjenega notarskega zapisnika skupščine z dne 24.10.2014 je razvidno, da je bila tožena stranka na omenjeni skupščini prisotna s 420.188 glasovi od skupno vseh 463.094 navadnih delnic z glasovalno pravico. 8 Gre torej za dejanski koncern (530. v zvezi 545. členom ZGD-1), saj med med tožečo in toženo stranko ni bila sklenjena pogodba o obvladovanju. 9 Ta nima značaja odškodnine (H. M. Pivka in Š. Ivanjko: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga, str. 305). 10 Zahtevek za povrnitev škode pa se ravna po višini nastale škode, ki ni nujno enaka obsegu prikrajšanja. Pri višini odškodnine se ne upoštevajo samo okoliščine, ki so bile odvisni družbi ob škodljivem ravnanju znane in ocena obsega prikrajšanja v tem času (kar je predmet poročila o razmerjih s povezanimi družbami), temveč vse poznejše in s škodljivim ravnanjem vzročno povezane posledice (H. M. Pivka in Š. Ivanjko: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga, str. 310). 11 Razlika v datumu knjiženja nakazila v višini 35.000,00 EUR na konto kartici v prilogi A5 spisa (1.10.2012) ter datumu tega nakazila na izpisu prometa v prilogi A38 spisa (17.10.2012) z vidika obravnavane zadeve po presoji pritožbenega sodišča ni odločilna. Bistveno je, da je iz obeh listin razvidno, da gre za sredstva tožeče stranke (v zatrjevani višini), ki so bila v zadevnem obdobju odvisnosti nakazana na račun tožene stranke. 12 Enako npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 82/2013 z dne 26.2.2014, opr. št. I Cpg 1029/2012 z dne 15.1.2014 in opr. št. I Cp 169/2009 z dne 6.5.2009. 13 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 587/2016 z dne 6.12.2017 (8. točka obrazložitve). 14 Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji glede omenjene konto kartice trdila le, da gre za enostransko listino. Vendar zgolj to le-tej ne jemlje verodostojnosti. Večina listin, ki jim zakon podeljuje naravo verodostojne listine, je enostranskih. Tožena stranka pa ni navedla razlogov, zaradi katerih bi sodišče podvomilo v njeno verodostojnost (podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1206/2013 z dne 21.1.2015). 15 Enako tudi H. M. Pivka in Š. Ivanjko: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga, str. 303. 16 Ž. Cvetko: Odgovornost obvladujoče družbe pri dejanskih koncernih - primerjalno, Podjetje in delo, 2017, št. 2, str. 296 in naslednje. 17 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 871/2011 z dne 13.3.2013 ter sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 12/2004 z dne 15.2.2005. 18 ZGD-1 v 2. oddelku 2. poglavja IV. dela uporablja besedo vpliv kot generični pojem za vse možne oblike svetovanja, predlaganja in navodil, ki jih obvladujoča družba uporablja, da bi dosegla cilje in interese, ki jih zasleduje v koncernu (H. M. Pivka in Š. Ivanjko: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga, str. 303.) 19 Prav tako povsem splošna navedba, da se obravnavano nakazilo nanaša na prisilno poravnavo, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).