Jedro

Revizijsko sodišče poudarja, da že iz dikcije tretjega odstavka 105. člena ZZZDR izhaja, da je sodišče otrokovo mnenje, ob določenih predpostavkah, dolžno upoštevati, kar pa ne pomeni, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča kateremu od staršev naj se otrok dodeli v varstvo in vzgojo. Materialnopravno pravilen pristop terja namreč vselej upoštevanje objektivnih dejavnikov (korist otroka), subjektivnih dejavnikov (želje otrok) pa v okvirih določb 105. člena ZZZDR in 12. člena Konvencije Združenih narodov otrokovih pravicah - če jih je otrok sposoben izraziti ter ustrezno njegovi zrelosti in starosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je mladoletnega A. Č. dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici, določilo mesečno preživnino v višini 125,19 EUR ter podrobno določilo tudi stike med otrokom in očetom. Oče se je zoper takšno odločitev sodišča pritožil, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da sta oba starša sicer primerna, da se jima zaupa vzgoja, varstvo in oskrba sina, obe sodišči svojo odločitev utemeljujeta s tem, da se je s sinom dejansko do sedaj največ ukvarjala tožnica, ki je primerna kot mati, njena partnerska zveza z mlajšim moškim je prenehala, zaključila je s popoldanskim šolanjem, pri njej pa so zagotovljeni tudi vsi pogoji, ki so potrebni, da se ji mladoletni A. uradno dodeli v varstvo in vzgojo. Kljub temu, da ima nekoliko boljše stanovanjske možnosti A. pri očetu, sodišči prve in druge stopnje zaključita, da je kontinuiran dosedanji način bivanja in obiskovanja osnovne šole razlog, da mladoletni sin ostane v dosedanjem okolju.

Oče, tožena stranka oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec), je zoper drugostopenjsko sodbo vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je po njegovem mnenju zmotno uporabilo 3. odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in 12. člen Konvencije o pravicah otroka, saj ni ugotavljalo in upoštevalo koristi otroka, niti njegovega mnenja in posledično sodišče prve stopnje določenih ugotovljenih dejstev, ki so pomembna, sploh ni dokazno ocenilo in tako sodba prve stopnje v zvezi s tem nima nobenih razlogov. V reviziji izpostavlja, da je A. jasno in samostojno povedal, da bi rad stalno živel pri očetu in tam tudi hodil v šolo in da te želje ni pogojeval s tem, da tudi mati živi pri očetu, kot je napačno zapisalo sodišče druge stopnje. Po mnenju revidenta, sta bili sodišči prve in druge stopnje dolžni upoštevati otrokovo mnenje. Izpodbijani sodbi nimata razlogov o tem, zakaj ni bilo mnenje izvedenca upoštevano v delu, ko zaključuje, da ima toženec boljše ekonomske pogoje za vzgojo sina in da se pri njem nakazujejo tudi nekoliko boljši psihosocialni pogoji za otrokovo bivanje, oskrbo, varstvo in vzgojo, da je tožnica še pred vložitvijo tožbe, pa tudi tekom pravdnega postopka, samovoljno omejevala stike toženca z otrokom in da je tožnica nadaljevala razmerje z mlajšim partnerjem ter da se je tožnica strinjala z vzgojnimi ukrepi svojega partnerja in tudi sama v posameznih situacijah ravnala neprimerno. Revident še navaja, da ni res, da bi tožnica delala zgolj dopoldne, ampak dela, če je to potrebno tudi dlje, zvečer pa tudi ponoči. Toženec je v zvezi s tem predlagal poizvedbe pri delodajalcu, pa je pritožbeno sodišče njegov predlog zavrnilo. Toženec se tudi ne strinja z zaključkom sodišč, da bo tožnica končala šolanje v maju 2007, kar naj ne bi imelo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Nesprejemljivo se mu zdi tudi stališče obeh sodišč, da bi bilo za A. stresno, če bi ponovno menjal okolje v katerega se je vživel. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter povrnitev vseh dosedaj nastalih mu stroškov.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijskimi trditvami tožnika, ki skušajo omajati dokazno oceno nižjih sodišč ali prepričevati z dejstvi, ki dejansko podlago nižjih sodišč presegajo, jo relativizirajo ali ji celo nasprotujejo. Takšne vrste so revizijske predpostavke o tem, da tožnica ni primerna kot mama (da se je strinjala z uporabo neprimernih vzgojnih ukrepov), da še vedno živi s mlajšim partnerjem, da z majem 2007 ni nehala obiskovati popoldanske šole ter da tožnica nima normalnega dopoldanskega urnika.

Iz besedila revizije je mogoče izluščiti tri očitke sodiščema prve in druge stopnje.

Prvi se nanaša na izraženo mnenje A., da bi rad stalno živel pri očetu in tam tudi hodil v šolo, česar sodišči pri svoji presoji naj ne bi upoštevali. Iz desetega odstavka na strani 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sodišče tako izraženo mnenje otroka upoštevalo, vendar ga je ustrezno ovrednotilo še v skladu z drugimi ugotovitvami izvedenca (da otrokovim željam in njegovim izrečenim odločitvam ni mogoče dajati prednosti pred upoštevanjem njegovih dejanskih koristi) ter poročili Centrov za socialno delo S. oziroma M. Pri tem ne gre spregledati zapisane ugotovitve sodišča, da je bilo toženčevo ukvarjanje z mladoletnim sinom v tem postopku veliko bolj intenzivno, kar je deloma posledica prizadevanja, da se toženec pred sodiščem dokaže v svoji pozitivni roditeljski vlogi. Tudi izvedenec je ugotovil, da oče morda preveč podcenjuje sinovo potrebo po bližini matere in je nekoliko bolj razvajajoč kot mati. Sodišče druge stopnje je res izpostavilo ugotovitev izvedenca ob drugem srečanju z A. in materjo, ko se je A. opredelil do življenja z očetom pod pogojem, če bi tudi mati živela pri očetu, vendar pa je iz petega odstavka obrazložitve na strani 2 izpodbijane sodbe razvidno, da je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi mnenje A., da bi rad živel pri očetu (brez pogoja, če bi tam živela tudi mati). Sodišče je v nadaljevanju opravilo celovito presojo koristi otroka in njegovih želja. Revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali izraženo mnenje mladoletnega A., katerega sta pravilno ovrednotili še v skladu z drugimi okoliščinami tega primera, pri čemer sta izpostavili, da nobeden od staršev nima izrazite prednosti ali negativne označbe glede možnosti za varstvo in vzgojo mladoletnega sina, da se je tožnica kot mati z otrokom več ukvarjala, da je tožnica primerna kot mama, da ima podpora starih staršev (materinih staršev) nekoliko večjo težo ter da je pomemben tudi kontinuiran dosedanji način bivanja in obiskovanja osnovne šole. Revizijsko sodišče poudarja, da že iz dikcije tretjega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izhaja, da je sodišče otrokovo mnenje, ob določenih predpostavkah, dolžno upoštevati, kar pa ne pomeni, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča kateremu od staršev naj se otrok dodeli v varstvo in vzgojo. Dosledno po razumevanju določb Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija) bi bilo sodišče ob odločanju o dodelitvi otroka vezano izključno na otrokovo izbiro v takem položaju; vendar Konvencija takšne vezanosti sodišča na otrokovo odločitev oziroma izbiro ne predvideva. Tudi v 12. členu Konvencije je določeno le, da države podpisnice jamčijo otroku pravico do izražanja lastnega mnenja, s tem da se to upošteva v skladu z njegovo zrelostjo in starostjo. Prav to sta sodišči prve in druge stopnje storili, saj sta ob ocenjevanju želje mladoletnega A. izrecno upoštevali njegovo starost sedmih let ter dejstvo, da je slednji v pogovoru s psihologom ob izražanju želje nadaljnjega življenja izpovedoval drugače v primeru, da je bila z njim mati in v primeru, da je na razgovor prišel v spremstvu očeta in da izvedenec psiholog ni ugotovil morebitnega posebnega odklanjanja kateregakoli od obeh staršev. Materialnopravno pravilen pristop terja namreč vselej upoštevanje objektivnih dejavnikov (koristi otrok), subjektivnih dejavnikov (želje otrok) pa v okvirih določb 105. člena ZZZDR in 12. člena Konvencije - kolikor jih je otrok sposoben izraziti ter ustrezno njegovi zrelosti in starosti. V navedenem primeru je bilo otrokovo mnenje s strani sodišč prve in druge stopnje ugotovljeno, upoštevano in ovrednoteno v povezavi z drugimi okoliščinami, pomembnimi za mladoletnikov nadaljnji razvoj.

Tudi naslednji očitek glede neupoštevanja izvedenskega mnenja v delu, kjer ugotavlja boljše ekonomske pogoje toženca za vzgojo sina in da se pri njem nakazujejo tudi nekoliko boljši psihosocialni pogoji za otrokovo bivanje, oskrbo in varstvo in vzgojo, je neutemeljen. Iz osmega odstavka na strani 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sodišče tako mnenje izvedenca upoštevalo in, po mnenju revizijskega sodišča tudi pravno pravilno, kritično ovrednotilo (enako kot izraženo mnenje mladoletnega A. - glej prejšnji odstavek). Prav tako se je glede tega dela izvedenskega mnenja opredelilo tudi sodišče druge stopnje v tretjem odstavku na strani 3 izpodbijane sodbe.

Iz povedanega izhaja, da ni podana v reviziji zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta tako opredelitev do otrokovega mnenja in poročila izvedenca kot razloge za svojo odločitev, da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo materi, ki je tudi z materialnopravnega vidika (tretjega odstavka 105. člena ZZZDR in 12. člen Konvencije) pravilna. Pri tem revizijsko sodišče še poudarja, da je bila otrokova korist ves čas vodilo pri odločanju, kateremu od staršev naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo. Pretehtani in primerjani so bili ne le materialni pogoji temveč tudi osebnostna sposobnost staršev, da A. nudita kar se da najboljše pogoje za zdrav osebnostni in čustveni razvoj. Pri končni odločitvi sodišča je pretehtal pomen kontinuiranega sistema varstva in vzgoje. Vsled zapisanega je neutemeljena tudi revizijska kritika glede stresnosti menjave življenjskega okolja za mladoletnega A. Zadnji revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na trditve pritožnika, da je tožnica omejevala stike toženca z A., ni utemeljen. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi navedbami tožene stranke v tej smeri in da je vsebinsko obravnavalo ter se opredelilo do vseh tistih navedb pritožnika, ki so bile pomembne za odločitev, zato sodišču druge stopnje ni moč očitati kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava, niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.