Jedro

Ker obsojenec v letu 1991 ni le sklenil dveh fiktivnih pogodb, temveč je 26.7.1991 in 19.10.1991 tudi odobril izplačili po obeh fiktivnih pogodbah, je bilo kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ dokončano 26.7.1991 in 19.10.1991. S tem ko je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbah pred potekom desetih let od navedenih datumov, to je 5.4.2001, ni prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona.

Ni bistveno, da si obsojenec s storitvijo kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ ni pridobil premoženjske koristi, pač pa je bistveno, da je s tem, ko je kot direktor podjetja drugemu na podlagi fiktivnih pogodb odobril izplačila, povzročil škodo podjetju, katerega direktor je bil. Tisti, ki škodo povzroči, pa je dolžan tako škodo, če je zoper njega uveljavljan premoženjskopravni zahtevek, poravnati.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. F.Č. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 16.11.2000 je bil obs. F.Č. spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 1. odstavku 244. člena KZ, po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je bil oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje goljufije po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ mu je prvostopenjsko sodišče na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da mora obsojenec plačati oškodovancu V. - C. d.o.o. v stečaju, 223.643,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 127.643,00 tolarjev od 26.7.1001 dalje doplačila ter od zneska 96.000,00 tolarjev od 19.10.1991 dalje do plačila. Sodišče je tudi odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v zvezi z obsodilnim delom sodbe ter da stroški kazenskega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.4.2001 pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa kot stroške pritožbenega postopka naložilo v plačilo povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi Okrožnega sodišča v Krškem in Višjega sodišča v Ljubljani. Kršitev kazenskega zakona je po stališču obsojenčevega zagovornika podana zato, ker je kazenski pregon zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ absolutno zastaral, bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP pa je po stališču obsojenčevega zagovornika podana zato, ker sodišči nista upoštevali izpovedbe priče F.P., ki je izpovedal, da je imel J.B. poleg nalog direktorja T. še druge naloge in zadolžitve. Razen tega navaja, da je neutemeljena tudi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ker si obs. Č. ni pridobil ničesar in če bi moral kdo kaj vračati, je to J.B. in ne obsojenec.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, pri tem pa navaja, da ni prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona, ker je obsojenec odobril izplačilo po fiktivnih pogodbah julija in oktobra 1991, zaradi česar desetletni absolutni zastaralni rok dne 5.4.2001, ko je odločilo pritožbeno sodišče, ni potekel. Izpovedba priče F.P. pa za odločitev v tej kazenski zadevi ni bila pomembna in je zato ni bilo potrebno posebej ocenjevati. Tudi z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku zakon ni bil kršen.

Zahteva zagovornika obs. F.Č. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Iz izreka pravnomočne prvostopenjske sodbe je razvidno, da obsojenec v letu 1991 ni le sklenil z J.B. dveh fiktivnih pogodb, temveč da je 26.7.1991 in 19.10.1991 tudi odobril izplačili po obeh fiktivnih pogodbah. Kaznivo dejanje je bilo torej dokončano 26.7.1991 in 19.10.1991 in ne že 1.1.1991, kakor neutemeljeno navaja obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče je o pritožbah obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca odločilo 5.4.2001, torej preden se je iztekel desetletni absolutni zastaralni rok za pregon kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil. Zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da je podana kršitev kazenskega zakona (3. točka 372. člena ZKP), torej ni utemeljeno.

Zmotno je tudi stališče obsojenčevega zagovornika, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP podana zato, ker sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče F.P., ki je povedal, da je imel J.B. poleg nalog direktorja T. še druge naloge in zadolžitve. Enako je obsojenčev zagovornik navajal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, pritožbeno sodišče pa je take pritožbene trditve ocenilo ter v razlogih sodbe pojasnilo, da je iz izpovedbe priče F.P. razvidno, da je sicer vedel, da sta bili z J.B. podpisani dve pogodbi, ki pa jih ni poznal in tudi ni vedel, zakaj sta bili sklenjeni.

Neutemeljeno je tudi stališče obsojenčevega zagovornika, da odločitev o premoženjskopravnem zahtevku ni pravilna, ker si obsojenec ni pridobil ničesar. Ni namreč bistveno, da si obsojenec s storitvijo kaznivega dejanja ni pridobil premoženjske koristi, pač pa je bistveno, da je s tem, ko je kot direktor V. d.o.o. K. s tem, ko je J.B. na podlagi fiktivnih pogodb odobril izplačila v zneskih 127.643,00 tolarjev in 96.000,00 tolarjev, povzročil škodo podjetju, katerega direktor je bil. Tisti, ki škodo povzroči, pa je dolžan tako škodo, če je zoper njega uveljavljan premoženjskopravni zahtevek, poravnati, kar je pojasnilo v razlogih sodbe že prvostopenjsko sodišče. Niso podane zatrjevane kršitve zakona. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. F.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.