Jedro

Pritožbeno sklicevanje na avstrijsko odločbo ne more biti pravno relevantno, ker se v vsaki državi presoja vprašanje invalidnosti, kategorije le-te in pravic na tej podlagi po predpisih, ki veljajo v tisti državi. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-7/96) se v I. kategorijo invalidnosti razvrščajo (1. alinea 34. čl. zakona) le zavarovanci, pri katerih je nastala popolna izguba delovne zmožnosti, kar po določbi 3. odst. 27. čl. zakona pomeni, da so v zavarovančevem zdravstvenem stanju nastale takšne trajne spremembe, zaradi katerih ni več zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom. Tako stanje pa pri tožniku ni dokazano, zato njegov zahtevek za priznanje prve kategorije invalidnosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Enako kot pred tem toženec je ugotovilo, da pri tožniku po predpisih, ki veljajo v Republiki Sloveniji, ni podana I. kategorija invalidnosti, pač pa III. kategorija, kot je ugotovil tudi toženec v svojem postopku, končanem z dokončno odločbo z dne 17.6.1996. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sklicevanje na avstrijsko odločbo ne more biti pravno relevantno, ker se v vsaki državi presoja vprašanje invalidnosti, kategorije le-te in pravic na tej podlagi po predpisih, ki veljajo v tisti državi. Po Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-7/96), kot je veljal v času toženčevega postopka, se v I. kategorijo invalidnosti razvrščajo (1. alinea 34. čl. zakona) le zavarovanci, pri katerih je nastala popolna izguba delovne zmožnosti, kar po določbi 3. odst. 27. čl. zakona pomeni, da so v zavarovančevem zdravstvenem stanju nastale takšne trajne spremembe, zaradi katerih ni več zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom.

Tako stanje pa pri tožniku ni dokazano in tudi pritožba zgolj pavšalno smiselno zatrjuje, da je pri tožniku nastala popolna izguba delovne zmožnosti. S tem v zvezi je imelo prvostopenjsko sodišče vso podlago za odločitev v zadevi, ko je upoštevalo skladni mnenji obeh invalidskih komisij, podani v predsodnem postopku, po katerih tožnik za svoje delo KV zidar ni več zmožen v polnem delovnem času, zmožen pa je v polnem delovnem času za drugo lažje delo z bremeni do 10 kg, brez pogostega pripogibanja ali stalnih prisilnih drž. Mnenji sta skladni tudi z medicinsko dokumentacijo, ki je podrobno navedena v mnenju IK II z dne 15.5.1996, v kateri lečeči specialisti glede preostale delovne zmožnosti ugotavljajo oz. podajajo enake zaključke kot obe komisiji. V senatu IK II sta sodelovala tudi ustrezna specialista glede na tožnikova obolenja in sicer specialist ortoped ter specialist internist. Navedeno mnenje je tudi ustrezno obrazloženo, obrazložitev le-tega pa je povzelo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi.

Definicija invalidnosti, oz. konkretno invalidnosti I. kategorije invalidnosti, kot je povzeta v izpodbijani sodbi, ni definicija, do katere bi prišlo sodišče na podlagi razlage določene zakonske določbe, pač pa definicija oz. tekst, kot je zapisan v že navedenih določbah zakona. Zato smiselno pritožbeno stališče, da sodišče ni dobro definiralo invalidnosti, ni pravno relevantno.

Ker je sodišče pristojno presojati zadevo samo po dejanskem stanju, kot je bilo podano v času do zaključka postopka pri tožencu, konkretno do izdaje dokončne odločbe z dne 17.6.1996, katere zakonitost sodišče presoja, tudi ne more biti relevantno pritožbeno navajanje, da bo tožnik po potrebi dostavil najnovejšo medicinsko dokumentacijo o zatrjevanem poslabšanju. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ima tožnik, če razpolaga z medicinsko dokumentacijo o zatrjevanem poslabšanju, možnost sam ali preko izbranega zdravnika pri tožencu vložiti nov predlog za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na vse obrazloženo tudi ne more biti pravno relevantno dejstvo, da je tožnik vrsto let delal v Republiki Sloveniji.

Ker je torej prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo s tem, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, saj sporazum o socialni varnosti med R Avstrijo in R Slovenijo obsega samo pravice iz invalidnosti I. kategorije, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa tudi ni prišlo do kršitev postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo.