Jedro

Na podlagi dejstva, da tožeča in tožena stranka na dan, ko je bila izvršena sporna transakcija, nista bili v nikakršnem upniško - dolžniškem odnosu (in je tožeča stranka to vedela), v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 191. člena OZ in zaključiti, da je tožeča stranka izvršila transakcijo oziroma toženi stranki plačala, čeprav je vedela, da ji pravzaprav ničesar ne dolguje (in posledično, da nima pravice terjati plačanega nazaj). Tožeča stranka, ki je banka, je dne 17. 2. 2017 plačilno transakcijo izvedla, ker je s strani družbe P. d.o.o. prejela plačilni nalog (na podlagi Pogodbe o odprtju in vodenju poslovnega računa). Plačilno transakcijo je torej izvršila, ker je prek spletne aplikacije prejela nalog (naročilo) za plačilo zneska 1.700,00 EUR v korist tožene stranke. Pri tem pa je bila tožeča stranka v zmoti glede veljavnosti omenjenega plačilnega naloga oziroma v zmoti glede obstoja obveznosti izvršiti naročeno plačilno transakcijo. Spregledala je namreč, da naloga prek spletne aplikacije ni podala za to pooblaščena oseba in posledično ni vedela, da izvaja neveljaven plačilni nalog.

Ker za prenos iz računa dne 17. 2. 2017 ni bilo veljavne pravne podlage, je družba P. d.o.o. - v stečaju obdržala svojo terjatev do banke v višini 1.700,00 EUR (ki se kaže kot dobroimetje na računu). S stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka družbi P. d.o.o. ne bi smela sanirati omenjene napake, ki jo je storila dne 17. 2. 2017, se tako po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče strinjati.

Zgolj iz razloga, ker je tožeča stranka dne 17. 2. 2017 zmotno menila, da mora izvršiti sporno plačilno transakcijo, pa po presoji pritožbenega sodišča nadalje ni mogoče zaključiti niti, da sme tožena stranka nakazana sredstva obdržati. V obravnavanem primeru ni bilo pravne podlage za izvršitev spornega plačila v korist tožene stranke, prav tako tudi ne podlage za to, da bi prejemnik plačila prejeto lahko obdržal. Če je imela tožena stranka terjatev do družbe P. d.o.o., bi morala to svojo terjatev prijaviti v stečajni postopek nad navedeno pravno osebo (in se poplačati v tem postopku), v odnosu do tožeče stranke pa - kot že navedeno - nima temelja za to, da bi dne 17. 2. 2017 nakazani znesek lahko obdržala. Prejeto mora zato na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ vrniti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91303/2017 z dne 9. 10. 2017 v I. in III. točki izreka ostane v veljavi; - v izpodbijani II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 635,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91303/2017 z dne 9. 10. 2017 razveljavi tudi v I. in III. točki in da se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je v plačilo naložilo stroške postopka v višini 514,06 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka, razvidnih iz stroškovnika.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba in sklep, s katerim je končan spor v tovrstnem postopku, lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP).

7. Pritožnica z obravnavano pritožbo uveljavlja dopusten pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča je ta utemeljen. Na podlagi dejstva, da tožeča in tožena stranka na dan, ko je bila izvršena sporna transakcija (tj. 17. 2. 2017), nista bili v nikakršnem upniško - dolžniškem odnosu (in je tožeča stranka to vedela), v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 191. člena Obligacijskega zakonika1 in zaključiti, da je tožeča stranka izvršila transakcijo oziroma toženi stranki plačala, čeprav je vedela, da ji pravzaprav ničesar ne dolguje (in posledično, da nima pravice terjati nazaj; prim. 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožeča stranka, ki je banka, je dne 17. 2. 2017 plačilno transakcijo izvedla, ker je s strani družbe P. d. o. o. prejela plačilni nalog (na podlagi Pogodbe o odprtju in vodenju poslovnega računa2). Plačilno transakcijo je torej izvršila, ker je prek spletne aplikacije ... prejela nalog (naročilo) za plačilo zneska 1.700,00 EUR v korist tožene stranke oziroma na račun št. ..., odprt pri banki X. d. d., ki pripada toženi stranki.

8. Pri tem pa je bila tožeča stranka v zmoti glede veljavnosti omenjenega plačilnega naloga oziroma v zmoti glede obstoja obveznosti izvršiti naročeno plačilno transakcijo3 (kot navaja v pritožbi, tožeča stranka je mislila, da obveznost, ki jo izpolnjuje, obstaja, čeprav temu ni bilo tako). Spregledala je namreč, da naloga prek spletne aplikacije ... ni podala za to pooblaščena oseba4 in posledično ni vedela, da izvaja neveljaven plačilni nalog.

9. Njeni zmoti pa po stališču pritožbenega sodišča pritrjujejo tudi dogodki, ki so sledili spornemu nakazilu. Tožeča stranka je namreč v posledici svoje napake (na zahtevo stečajnega upravitelja) dne 30. 5. 2017 na račun družbe P. d. o. o. - v stečaju, odprt pri banki Y. d. d., nakazala znesek 1.700,00 EUR (sredstva so spadala v stečajno maso), toženo stranko pa 12. 6. 2017 pozvala na vračilo neupravičeno prejetih sredstev (kar je med strankama nesporno dejstvo). Ker za prenos iz računa dne 17. 2. 2017 ni bilo veljavne pravne podlage (plačilni nalog, ki naj bi bil podlaga za ta prenos, namreč ni bil veljaven), je družba P. d. o. o. - v stečaju obdržala svojo terjatev do banke v višini 1.700,00 EUR (ki se kaže kot dobroimetje na računu). S stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka družbi P. d. o. o. ne bi smela sanirati omenjene napake, ki jo je storila dne 17. 2. 2017, se po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče strinjati.

10. Zgolj iz razloga, ker je tožeča stranka dne 17. 2. 2017 zmotno menila, da mora izvršiti sporno plačilno transakcijo (oziroma da so pogoji za izvršitev plačilnega naloga v korist tožene stranke izpolnjeni), pa po presoji pritožbenega sodišča nadalje ni mogoče zaključiti niti, da sme tožena stranka nakazana sredstva obdržati. V obravnavanem primeru ni bilo pravne podlage za izvršitev spornega plačila v korist tožene stranke, prav tako tudi ne podlage za to, da bi prejemnik plačila prejeto lahko obdržal. Če je imela tožena stranka terjatev do družbe P. d. o. o., bi morala to svojo terjatev prijaviti v stečajni postopek nad navedeno pravno osebo (in se poplačati v tem postopku), v odnosu do tožeče stranke pa - kot že navedeno - nima temelja za to, da bi dne 17. 2. 2017 nakazani znesek lahko obdržala. Prejeto mora zato na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ vrniti. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

11. Glede na zgornje razloge je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člen ZPP).

12. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čelna ZPP).

13. Po spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti uspela. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP ji mora zato tožena stranka povrniti njene pravdne stroške.

14. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške tožeče stranke odmerilo v višini 635,06 EUR. Ti predstavljajo: nagrado za dopolnitev tožbe v vrednosti 300 točk (tarif. št. 18 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), nagrado za prvo pripravljalno vlogo v vrednosti 300 točk (tarif. št. 19 OT), nagrado za narok za glavno obravnavo v vrednosti 300 točk (tarif. št. 20), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) v vrednosti 18 točk, 22 % DDV ter sodno takso v znesku 121,00 EUR.

15. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Ti stroški znašajo 214,19 EUR in zajemajo 375 točk za sestavo pritožbe (300 točk, povišano za 25 %; 1. točka tarif. št. 21), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) oziroma 7,5 točk ter 22 % DDV.

1 V nadaljevanju OZ. 2 Po kateri banka za stranko opravlja mandatna dejanja. 3 Pri čemer je zmota lahko tudi krivdna. 4 Tožeča stranka je spregledala obvestilo stečajnega upravitelja o začetku stečajnega postopka. Z začetkom stečajnega postopka nad družbo P. d. o. o. dne 15. 2. 2017 pa je G. P., ki je preko omenjene spletne aplikacije podal nalog za plačilo, prenehalo pooblastilo za zastopanje družbe, pridobil pa ga je stečajni upravitelj (drugi odstavek 245. člena ZFPPIPP).