Jedro

Sodnik, ki je na seji senata dne 11. 11. 2025 sodeloval pri izdaji izpodbijane sodbe, ni sodeloval niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 11. 2023, niti na drugem naroku, ki je bil opravljen 1. 10. 2024. Razen tega na obeh opravljenih narokih nista sodelovala sodnika porotnika, ki sta dne 11. 11. 2025 sodelovala pri izdaji izpodbijane sodbe, izdane po opravljeni seji senata. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik in tudi sodnika porotnika, ki nista sodelovala na glavni obravnavi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo 3. in 4. točke izreka odločbe toženca št. ... z dne 27. 12. 2023 in odločbe št. ... z dne 13. 3. 2023 in na povrnitev zneska v višini 583,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2023 dalje do plačila ter na povrnitev stroškov upravnega postopka (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se na v spornem obdobju veljavni 23. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)1, ki je nekoliko drugače kot sedaj veljavni 23. člen, določal pravice do zdravstvenih storitev. Z obveznim zavarovanjem je bilo zavarovanim osebam v celoti zagotovljeno plačilo nujne medicinske pomoči, vključno z nujnimi reševalnimi prevozi. Nadalje se sklicuje na prvi odstavek 129. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ)2, kjer je določeno, da ima zavarovana oseba na zasebnem ali službenem potovanju v tujini pravico do nujnega zdravljenja in nujne medicinske pomoči, razen če pravni red EU ali meddržavna pogodba ne določata drugače. Tudi 135. člen Pravil OZZ določa, da ima zavarovana oseba pravico do zdravljenja v tujini v skladu z zakonom in splošnimi akti zavoda. Glede na navedene predpise je neutemeljeno sklicevanje sodišča na Uredbo evropskega parlamenta in sveta (ES) št. 883/2004 in Izvedbeno Uredbo št. 987/2009, saj če zakon v Republiki Sloveniji zavarovancu priznava več pravic, kot bi jih imel po navedenih uredbah, vedno velja tisto pravo, ki je za vlagatelja zahtevka ugodnejše. Tožnica je zahtevek postavila in uveljavljala v Sloveniji, zato ga je treba presojati po slovenskem pravu, če je za tožnico ugodnejše. Toženka tudi ni dokazala, da bi v primeru predložitve evropske kartice toženec plačal manj, kot je bila dolžna plačati tožnica, pri čemer niso bile niti opredeljene storitve, ki so bile nudene in zaračunane tožnici. Tožnici ni moč očitati nobene krivde za nepredložitev evropske zdravstvene kartice. Da bi državljan Republike Avstrije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja prejel nižje plačilo, kot izhaja iz izstavljenega računa tožnici, toženka ni dokazala. Tožnica je celo predlagala poizvedbe pri Ministrstvu za zdravje Republike Avstrije o tem, ali po njihovem pravu obvezno zdravstveno zavarovanje krije stroške nujne medicinske pomoči v celoti in če ne, v kolikšnem obsegu. Sodišče predlaganega dokaza neutemeljeno ni izvedlo. Tožnica zato vztraja pri vseh dosedanjih navedbah in stališčih, ki jih v nadaljevanju tudi povzema. Uredbe za tožničin primer ni moč uporabiti, saj tožnica ni imela začasnega prebivališča v Avstriji in tam tudi ni začasno prebivala. Četudi bi bilo moč uporabiti določbo 19. člena Uredbe in 25. člen Izvedbene Uredbe, tožnica zaradi okoliščine, da ob nekajurnem potovanju v Avstrijo ni imela evropske kartice zdravstvenega zavarovanja, ni izgubila pravice do povračila stroškov ali dela stroškov nujne medicinske pomoči, saj takšne posledice ne izhajajo iz določb ZZVZZ in Pravil OZZ, pa tudi ne iz Uredbe in Izvedbene Uredbe. V 1. točki 25. člena Izvedbene Uredbe je namreč določeno, da če zavarovana oseba nima dokumenta, ki potrjuje njeno upravičenje do storitev v tujini, se mora nosilec v kraju začasnega prebivališča na zahtevo ali po potrebi, za pridobitev tega dokumenta obrniti na pristojnega nosilca. Pristojna ustanova v Avstriji je bila v primeru tožnice to tudi dolžna storiti glede na okoliščine, da je bila tožnica nezavestna, da so reševalno službo poklicale druge neznane osebe in da se je tožnica prebudila v reševalnem vozilu in je bila po koncu opravljene storitve prestrašena in zmedena. Posledice morebitne opustitve nosilca zavarovanja v Avstriji, ker se ni obrnil na pristojnega nosilca za pridobitev potrdila, da je tožnica obvezno zdravstveno zavarovana, toženka ne more valiti na tožnico. V primeru uporabe določb Uredbe in Izvedbene Uredbe pa je najprej potrebno ugotoviti zakonodajo, ki velja za Avstrijo oziroma A., torej za območje, kjer se nahaja sedež javne reševalne službe in kjer so bile tožnici nudene zdravstvene storitve. V tem primeru je potrebno ugotoviti, kakšna je stopnja povračil, ki jih uporablja nosilec v kraju A. (glede na določbo 5. točke 25. člena Izvedbene Uredbe). Če bi bilo na podlagi prava, ki ga uporablja nosilec zavarovanja v kraju A. za svoje zavarovane osebe ugotovljeno, da bi bili stroški, ki jih je plačala tožnica, povrnjeni v nižjem znesku od dejanskih stroškov, pa je potrebno ugotoviti še meje in stopnje povračila po zakonodaji Republike Slovenije, upoštevaje določbo 6. točke 25. člena Izvedbene Uredbe oziroma višino stroškov, ki bi jih prevzela država članica zdravstvenega zavarovanja, torej Republika Slovenija, če bi bile enake storitve zagotovljene tožnici na njenem ozemlju. Iz previdnosti tožnica še navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je odmera zgolj 125,35 EUR pravilna. Tožnica je opis nudenih storitev pravočasno navedla na prvem naroku glavne obravnave, toženka pa se na poziv sodišča na naroku dne 1. 10. 2024, naj pojasni, za katere storitve je tožnica odmerila 125,35 EUR, sploh ni odzvala. Ker toženka teh relevantnih dejstev ni ugotavljala v upravnem postopku, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne toženkinemu organu prve stopnje v ponoven postopek, saj odločb sploh ni mogoče preizkusiti. Tožnica se tudi ne strinja s tem, da se kot odločilno dejstvo upošteva podatek iz aplikacije ESSI. Odločitev sodišča, ki temelji na podatkih te aplikacije, pomeni kršitev pravice do poštenega postopka in poštenega sojenja po 6. členu EKČP in pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS in po 13. členu EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)3 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5.Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je postopek najprej vodila sodnica, ki pa je bila tekom postopka premeščena. Sodišče je s tem v zvezi izdalo odredbo Su 5/2025 z dne 13. 5. 2025, s katero je bila predmetna zadeva predodeljena drugemu sodniku. Sodnica je dne 23. 11. 2023 opravila prvi narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnico tudi zaslišala. Glavna obravnava je bila zaradi pridobitve dodatnih dokazov preložena. Nov narok je bil opravljen 1. 10. 2024. Sodišče je toženki naložilo, da sodišču pojasni, zakaj je bilo tožnici odobrenih 125,35 EUR, torej za katere storitve in na podlagi katerega materialnega predpisa je bil navedeni znesek odobren. Zaradi pridobitve podatkov je bil tudi ta narok za glavno obravnavo preložen za nedoločen čas, s tem, da je sodišče odločilo, da bo o izvedbi ostalih predlaganih dokazov odločilo na naslednjem naroku.

6.Po predodelitvi spisa, sodišče prve stopnje naroka ni izvedlo. Sklicevalo se je na določbo 24. člena ZDSS-1, in sicer, da naj bi se stranki glavni obravnavi pisno odpovedali in da so izpolnjeni tudi drugi pogoji za odločitev brez glavne obravnave. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da iz dopisa tožnice z dne 9. 10. 2025 izhaja, da ne soglaša, da bi sodišče o predmetnem sporu odločilo brez naroka, kot je to predlagal toženec. Ne glede na navedeno je sodišče o zadevi odločilo na seji senata, vendar ta kršitev ni predmet pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti. Tožnica s tem v zvezi podane morebitne kršitve določb postopka namreč s pritožbo ni uveljavljala.

7.Sodišče po uradni dolžnosti pazi na morebitno kršitev po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kjer je določeno, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 23. 11. 2023 izhaja, da je na naroku sodelovala sodnica, ki je bila kasneje premeščena in je bil spis dodeljen drugemu sodniku. Sodnik, ki je na seji senata dne 11. 11. 2025 sodeloval pri izdaji izpodbijane sodbe, ni sodeloval niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 11. 2023, niti na drugem naroku, ki je bil opravljen 1. 10. 2024. Razen tega na obeh opravljenih narokih nista sodelovala sodnika porotnika, ki sta dne 11. 11. 2025 sodelovala pri izdaji izpodbijane sodbe, izdane po opravljeni seji senata.

8.Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po že omenjeni 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik in tudi sodnika porotnika, ki nista sodelovala na glavni obravnavi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.5

9.Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ugotovljene kršitve postopka glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, razveljavitev sodbe pa tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o zahtevku tožnice ponovno odločiti ob upoštevanju določbe drugega odstavka 321. člena ZPP, ki določa, da kadar se opravi glavna obravnava pred senatom, izdajo sodbo predsednik senata in člani senata, ki so sodelovali na naroku, na katerem je bila glavna obravnava končana.

10.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).