Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih navedb tožeče stranke, da nikoli ni bila italijanski vojak, da ni nosila uniforme in da ni nikoli opravljala vojaških obveznosti, ampak je bila zajeta v delovni bataljon kot civilna oseba in je morala opravljati razna težka fizična dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se odpravi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.3.2001, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 23.10.2000. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja delovnega deportiranca za čas od 8.3.1943 do 11.9.1943 in interniranca za čas od 12.9.1943 do 29.7.1945. Tožena stranka je še odločila, da se tožniku status žrtve vojnega nasilja ne prizna. Iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da je bil tožnik mobiliziran v italijansko vojsko ter razporejen v posebni delovni bataljon, nato pa po kapitulaciji Italije kot italijanski vojak odpeljan v nemško ujetništvo na Poljsko. Organ prve stopnje je zmotno sklepal, da gre tožniku status prisilnega delavca, ker je moral v italijanski vojski opravljati razna fizična dela, prav tako pa mu ne gre status interniranca, saj je bil odpeljan v ujetništvo kot vojak, ne pa iz razlogov po 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00 in 28/00, v nadaljevanju: ZZVN).

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na razloge, ki jih je v svoji sodbi navedla že tožena stranka, ti razlogi pa so skladni s podatki spisa in določbami ZZVN, na katere se je sklicevala. Ugotovitve tožene stranke, da je bil tožnik mobiliziran v italijansko vojsko, da je bil kot vojak razporejen v poseben delovni bataljon in da je bil kot italijanski vojak po kapitulaciji Italije v nemškem ujetništvu, temelji na listinski dokumentaciji, katere resničnosti tožnik ne izpodbija. Zgolj na podlagi dejstva, da se izpoved priče ne sklada z dejstvi, ki iz teh listin izhajajo, pa ni mogoče trditi, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh razlogov po 72. členu ZUS. Meni, da je napačna ugotovitev, da je obdobje od 8.3.1943 pa do konca vojne preživel kot italijanski vojak, saj v času, ko je bil odpeljan s strani italijanskih okupacijskih sil, ni bil vojaški obveznik in tudi ni bil vpoklican v italijansko vojsko. Odpeljan je bil z namenom opravljanja prisilnega dela, zato tudi ni nosil uniforme in se ni boril na strani okupatorja. Pritrjuje ugotovitvi, da je bil razporejen v poseben delovni bataljon, vendar poudarja, da so ga sestavljali le prisilni delavci, ki so opravljali fizična dela za italijansko vojsko. Kot civilisti so bili prisilno odpeljani iz svojih domov in kot taki zaradi nelojalnosti neprimerni za vojake. Iz navedenih razlogov se tudi ne more strinjati z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bil kot italijanski vojak v nemškem ujetništvu, saj je bil v ujetništvu kot civilna oseba.Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta napačno ugotovila dejansko stanje, saj iz listinske dokumentacije izhaja le, da je bil tožnik zajet, ne pa tudi, da je bil zajet kot italijanski vojak. Nadalje pa tožnik tudi meni, da odločba tožene stranke posega v njegove že pridobljene pravice, ki so mu bile priznane z odločbo organa prve stopnje. V pravice, ki jih državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilci javnih pooblastil priznajo posamezniku, ni mogoče poseči, zato je tožena stranka, s tem ko je odpravila prvostopenjsko odločbo, storila bistveno kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo sledilo toženi stranki, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in odločila, da se tožniku ne prizna status in pravice žrtve vojnega nasilja, ker je bil mobiliziran v delovni bataljon italijanske vojske kot vojak, ne pa kot civilna oseba, poslana na prisilno delo v Italijo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na oceno odločbe Okrajnega ljudskega odbora S. o priznanju delovne dobe v pokojnino, potrdila Arhiva Republike Slovenije in listinske dokumentacije v italijanskem jeziku. Glede na to, da je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bilo na podlagi predloženih dokazov ugotovljeno, da gre tožniku status žrtve vojnega nasilja, je imel tožnik prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke z vložitvijo tožbe v upravnem sporu. V tožbi je navajal, da nikoli ni bil italijanski vojak, da ni nosil uniforme in da ni nikoli opravljal vojaških obveznosti, temveč je bil zajet v delovni bataljon kot civilna oseba in je moral opravljati razna težka fizična dela.

Sodišče pa se do teh tožbenih navedb ni opredelilo, temveč je le pavšalno navedlo, da odločitev o tem, da je bil tožnik mobiliziran v italijansko vojsko in kot italijanski vojak v nemškem ujetništvu, izhaja iz listinske dokumentacije, prav tako pa se ni opredelilo do dejstva, da se izpoved priče A.Č. razlikuje od podatkov v predloženih listinah.

Ker se sodišče ni opredelilo do navedenih tožbenih navedb, pa bi se moralo, saj je od tega odvisna ugotovitev, ali tožniku gre status žrtve vojnega nasilja, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje na podlagi določb 59. člena ZUS, kar pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS).

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo na podlagi 74. člena ZUS in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.