Jedro

Načeloma se odškodnina res odmeri za posamezne oblike pravno priznane nepremoženjske škode, torej ločeno za telesne bolečine, za strah ina za duševne bolečine glede na njihov vzrok, vendar je v primerih, ko se posledice pri oškodovancu vzajemno pogojujejo in prepletajo do te mere, da jih med seboj ni mogoče ločevati, na mestu odmera enotne odškodnine. Enotna odškodnina lahko zaradi medsebojnega prepletanja vseh posledic vključuje vse oblike pravno priznane nepremoženjske škode, torej vse telesne bolečine, strah in duševne bolečine ne glede na njihov vzrok.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek v višini 3.177,64 EUR nadomesti z zneskom v višini 2.689,25 EUR.

II. Pritožba se sicer zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih I., III., IV. in V. točki izreka potrdi.

III. Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, in sicer v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, organ za BPP, št. 0110 0637 0421 586, sklic 00 36-999-2019.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje**

1. Tožnica je v tožbeni podlagi zatrjevala, da je bila od leta 2000 do maja 2016 žrtev nasilja, ki ga je v različnih oblikah nad njo izvajal njen oče - toženec. Navajala je, da je bilo nasilje najbolj intenzivno v letih od 2007 do 2010. Za dogodke v tem obdobju je bil toženec s pravnomočno obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 8909/2010 z dne 19. 12. 2013 spoznan za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Zaradi pretrpljene nepremoženjske škode je s tožbenim zahtevkom od njega zahtevala plačilo odškodnine v skupni v višini 14.800,0 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2017 dalje do dne plačila, in sicer znesek v višini 1.500,00 EUR za telesne bolečine, znesek v višini 1.800,00 EUR za strah, znesek v višini 6.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in znesek v višini 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je na podlagi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 vezano na sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 8909/2010 z dne 19. 12. 2013, ker se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na konkretni opis kaznivega dejanja iz izreka te sodbe, opira na dejansko stanje (gre za toženčeva ravnanja v obdobju od leta 2007 do 2010), o katerem je bilo odločeno z zgoraj citirano pravnomočno obsodilno kazensko sodbo (prim. 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in povzetek izreka pravnomočne obsodilne kazenske sodbe iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker gre po presoji sodišča prve stopnje za t. i. identično dejansko stanje, je po določbi 14. člena ZPP predpisana vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca; torej na ugotovitve glede protipravnosti ravnanja iz obsodilne kazenske sodbe, glede vzročne zveze med tem ravnanjem in nastankom posledice iz te sodbe ter glede obstoja prepovedane posledice.

Nadalje je sodišče prve stopnje (poleg dejanj, ki so bila že ugotovljena v izreku pravnomočne obsodilne kazenske sodbe) po dokazni oceni izvedenih dokazov ugotovilo še, da je toženec tožnico v obdobju od 2000 do 2013 enkrat povlekel za lase, v obdobju od leta 2015 do maja 2016 pa jo večkrat zaklenil iz hiše, jo zmerjal, ji grozil, jo ustrahoval, jo poniževal, večkrat namenoma vstopil v kopalnico med tuširanjem, ji ugašal luč v kopalnici in čez dan potrošil vso toplo vodo (prim 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

3. Ob tako ugotovljenih dejstvih je sodišče prve stopnje nadalje presodilo, da so (-) pri dejanjih v obdobju od leta 2007 do 2010, za katera je bil toženec obsojen s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, (-) in pri ostalih dejanjih, ki jih je ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku, podane vse predpostavke toženčeve krivdne neposlovne odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika2 - te so (-) protipravno ravnanje povzročitelja škode, (-) obstoj škode iz zatrjevanega škodnega dogodka, (-) vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter (-) krivda povzročitelja škode.

Sodišče prve stopnje je nato po izvedbi dokazov glede višine nastale nepremoženjske škode (izpoved tožnice, izvedensko mnenje travmatološke stroke, izvedensko mnenje klinične psihologije) tožnici z izpodbijano sodbo prisodilo odškodnino v skupni v višini 10.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe), in sicer znesek v višini 800,00 EUR za telesne bolečine, znesek v višini 1.000,00 EUR za strah, znesek v višini 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in znesek v višini 4.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi posega v tožničine osebnostne pravice. V presežku, tj. za znesek v višini 4.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je v korist proračuna naložilo povrnitev nastalih pravdnih stroškov (III., IV. in V. točka izreka).

**Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo**

4. Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del izpodbijane sodbe po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi sprejema presojo, da je bilo sodišče vezano na ugotovitve iz izreka pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, glede ostalih ugotovljenih dejstev pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po pritožbenih navedbah je sodišče sicer pravilno sledilo toženčevi izpovedi in ugotovilo, da je toženec tožnico enkrat udaril, v preostalem delu pa dejanske ugotovitve niso pravilne. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožnica in zaslišane priče očitno niso izpovedovale po resnici. Brat in sestra tožnice sta od toženca odtujena, tožničina mama pa je s tožencem v dolgoletnem sporu. Vse te priče so obremenjene z izidom tega postopka in imajo interes izpovedovati proti tožencu. Poleg tega v spisu ni nobene medicinske dokumentacije, ki bi bi potrjevala tožničine navedbe.

Toženec je glede dogodkov, ki temeljijo na pravnomočni obsodilni sodbi, uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine. Po navedbah pritožbe lahko telesna poškodba pomeni tudi poseg v telesno in duševno integriteto oškodovanca, kar pomeni, da lahko oškodovanec zahteva odškodnino tudi iz tega naslova, ne more pa zahtevati iste odškodnine iz več naslovov. V primeru posega v osebnostne pravice se po sodni praksi praviloma prisodi enotna odškodnina, ki zajema vse posledice. Le v izjemnih primerih je mogoče ločeno prisoditi še odškodnino za posamezno drugo obliko škode. Za ločeno odmero odškodnine za telesne bolečine in strah v konkretnem primeru ni razlogov, zato te odškodnine sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati.

Po navedbah pritožbe je, upoštevajoč ugotovitve izvedenca, odmerjena odškodnina za telesne bolečine v višini 800,00 EUR previsoka. Toženec se z namenom primerjave sklicuje na judikat pritožbenega sodišča (Cp 438/2023), ki je presojalo pravilnost odmere odškodnine za telesne bolečine tožničine mame. Toženec nadalje navaja, da ugotovljen obseg strahu ne presega praga pravno priznane škode, saj je tožnica po ugotovitvah izvedenca primarni strah trpela zgolj v času trajanja škodnih dejanj, torej le nekaj hipov. Ostalih okoliščin po pritožbenem stališču ni mogoče uvrstiti v okvir strahu. Sodišče ne bi smelo upoštevati tožničinega strahu za svojo mamo. Izvedenka je opisala, da je tožnica zaradi strahu imela šibkejše akademske dosežke, šibkejše vključevanje v vrstniške odnose in da je upadla njena samopodoba, kar po stališču pritožbe prav tako ne predstavlja pravno priznanega strahu. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je toženec v pritožbi najprej povzel ugotovitve sodišča, oprte na mnenje izvedenke, in na njihovi podlagi opozoril, da izvedenka ni ugotovila trajnega zmanjšanja tožničinih splošnih življenjskih aktivnosti, zato po njegovem tožnica do odškodnine iz tega naslova ni upravičena. Nadalje je povzel še tožničine trditve glede zmanjšanja življenjske aktivnosti in uveljavljal, da je sodišče prve stopnje pri tem prekoračilo trditveno podlago. Izvedenka je ugotovila tudi ekonomsko nasilje, česar tožnica po pritožbenih navedbah prav tako ni zatrjevala, zato tega dejstva sodišče pri posledicah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi posega v njene osebnostne pravice ne bi smelo upoštevati. Ugotovljena intenzivnost duševnih bolečin zaradi posega v tožničine osebnostne pravice po stališču pritožbe ne utemeljuje nobene odškodnine iz tega naslova. Toženec s sklicevanjem na dva judikata uveljavlja odstop od sodne prakse pri odmeri višine odškodnine.

Toženec v zaključku pritožbe povzema ugotovitve izvedenke, da je šlo v konkretnem primeru za konfliktno družinsko okolje (prisotnost tožnice ob sporih staršev, vmešavanje in reševanje starševskih konfliktov, fenomen parentifikacije), da gre pri tožničinem duševnem stanju za interakcijo različnih dejavnikov, pri čemer naj bi toženec bistveno, ne pa izključno, prispeval h konfliktni dinamiki. Po mnenju pritožbe je treba zato vsaj del škodnih posledic pripisati tožničini mami. Sodišče takšne razmejitve ni napravilo, zaradi česar je odmerjena odškodnina posledično previsoka.

Odmera pravdnih stroškov po pritožbenih navedbah ni pravilna, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo delnega uspeha toženca in skladno s tem odmerilo njegovih stroškov ter jih nato pobotalo z odmerjenimi stroški tožnice.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnila pritožbene navedbe in pritrjevala ugotovitvam ter zaključkom sodišča prve stopnje.

**Presoja pritožbenih navedb**

6. Pritožba je delno utemeljena.

_Glede škodnih dogodkov_

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec v pritožbi obrazloženo izpodbija zgolj ugotovljeno dejansko stanje glede škodnih dogodkov v obdobju od 2015 do maja 2016. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu temelji na analizi in medsebojni primerjavi vseh izvedenih dokazov glede podlage toženčeve odškodninske odgovornosti, kamor poleg izpovedi strank in prič (prim. dokazno oceno iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) spadajo tudi listinski dokazi (prim. dokazno oceno iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna, celovita, notranje skladna, logična in povsem življenjsko sprejemljiva ter jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Toženčevo nasprotovanje verodostojnosti izpovedi tožnice in prič zgolj s sklicevanjem na njihovo nenaklonjenosti tožencu ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje v dokazni oceni pojasnilo, da so njihove izpovedi povsem skladne s predloženimi listinami, česar v pritožbi toženec sploh ne izpodbija. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri oceni verodostojnosti izpovedi tožnice in prič ustrezno upoštevalo njihova sorodstvena razmerja in se pri tem povsem ustrezno oprlo na skladnost tožničine izpovedi z njenimi trditvami in izpovedbami ostalih prič ter na iskrenost in čustveno obarvanost njihovih izpovedi. Dokazna ocena verodostojnosti njihovih izpovedi je dodatna oprta še na pojasnilo sodišča prve stopnje, da po drugi strani toženčeva izpoved ni bila popolnoma skladna niti z njegovimi lastnimi trditvami, česar pritožba prav tako ne izpodbija. Pri dogodkih, ki se nanašajo na obdobje od leta 2015 do maja 2016, sodišče prve stopnje ni ugotovilo telesnih poškodb (prim. 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato toženec s pritožbeno navedbo, da tožnica svojih navedb o telesnih poškodbah ni podkrepila z medicinsko dokumentacijo, ni uspel načeti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

_Glede toženčevega ugovora tožničinega soprispevka k nastali škodi_

8. Toženec v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine ustrezno razmejiti škodo zaradi ravnanja, s katerim naj bi po pritožbenih navedbah tožničina mati (so)prispevala k oblikovanju konfliktnega družinskega okolja, iz katerega izvira tožničina nepremoženjska škoda. S takšno navedbo toženec smiselno ponavlja svoj ugovor, postavljen med postopkom, da je tožnica soprispevala k nastali škodi, in s tem smiselno graja zmotno uporabo materialnega prava pri tej presoji. Vsebinsko torej ne gre za uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri višine denarne odškodnine, kot to napačno opredeli toženec v svoji pritožbi, pač pa takšna pritožbena navedba vodi do preizkusa pravilnosti presoje deljene odgovornosti zaradi morebitnega tožničinega soprispevka na podlagi določbe 185. člena OZ3 v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ4. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ob ugotovljenih dejstvih tožnici kot otroku ni mogoče v ničemer očitati neskrbnega ravnanja pri oblikovanju - kot navaja pritožba - konfliktnega družinskega okolja (prim. 40. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Kakršnegakoli neskrbnega ravnanja toženec tožnici ne očita niti pritožbi, zato je presoja sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi, povsem pravilna.

9. Toženčeva pritožbena navedba, da naj bi h konfliktnim družinskim odnosom (in posledično k tožničini škodi) poleg toženca prispevala tudi tožničina mati, bi lahko vodila kvečjemu do presoje, ali je za tožnici nastalo škodo na podlagi določb 186. člena OZ poleg toženca solidarno odškodninsko odgovoren še kdo drug, kar pa je v konkretnem sporu iz v nadaljevanju pojasnjenih razlogov povsem nepomembno. Vsak dolžnik solidarne (odškodninske) obveznosti upniku (tožnici) odgovarja za celo obveznost. Upnik (tožnica) lahko zato zahteva izpolnitev celotne solidarne obveznosti od kateregakoli ali od vseh solidarnih dolžnikov (prvi odstavek 395. člena OZ).

Zgoraj povzeta pritožbena navedba sodišču prve stopnje zato, tudi če bi šlo pri vtoževani terjatvi res za solidarno odškodninsko obveznost, za katero bi poleg toženca solidarno odgovarjal še kdo drug, ni nalagala razmejitve deleža medsebojne odškodninske odgovornosti s strani toženca zatrjevanih solidarnih dolžnikov, kot to v pritožbi materialnopravno zmotno uveljavlja toženec. To bi moralo sodišče prve stopnje storiti le v primeru, če bi šlo za regresno pravdo med solidarnimi dolžniki po določbah 188. člena OZ, v razmerju do tožnice kot upnice pa je vprašanje deležev odgovornosti za škodo v notranjem razmerju med solidarnimi dolžniki materialnopravno povsem nepomembno. Ker so pritožbene navedbe v tej smeri za presojo utemeljenosti pritožbe iz pojasnjenih razlogov nepomembne, se sodišču prve stopnje in posledično pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do toženčevega stališča (in pritožbenih navedb) o sokrivdi tožničine matere za oblikovanje konfliktne družinske dinamike.

_Glede odmere višine odškodnine_

10. Sodišče prve stopnje je odmero denarne odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pravilno oprlo na določbo 179. člena OZ in pri tem upoštevalo načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da ugotovljene (in neizpodbijane) dejanske okoliščine konkretnega primera materialnopravno utemeljujejo odmero t. i. enotne odškodnine. Načeloma se odškodnina res odmeri samostojno za vsako posamezno obliko pravno priznane nepremoženjske škode, torej ločeno za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine glede na njihov vzrok, vendar je v primerih, ko se posledice pri oškodovancu vzajemno pogojujejo in prepletajo do te mere, da jih med seboj ni mogoče ločevati, na mestu odmera enotne odškodnine. Enotna odškodnina lahko zaradi medsebojnega prepletanja vseh posledic vključuje vse oblike pravno priznane nepremoženjske škode, torej vse telesne bolečine, strah in duševne bolečine ne glede na njihov vzrok.5 V konkretnem primeru gre glede na ugotovljena dejstva za dalj časa trajajoče izvajanje nasilja, njegove posledice, ki se nanašajo na tožničino osebnost, pa so med seboj tako prepletene, daj jih materialnopravno med seboj ni mogoče ločevati na samostojne oblike pravno priznane nepremoženjske škode. Vse to materialnopravno utemeljuje odmero enotne odškodnine.

11. Ne drži torej pritožbeno stališče, da je možno enotno odškodnino prisoditi le v primerih, ko gre za poseg v osebnostne pravice, in da lahko sodišče v takšnem primeru le v izjemnih primerih prisodi še odškodnino iz naslova drugih oblik nepremoženjske škode, zaradi česar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati odškodnine za telesne bolečine in strah. Kot je bil pojasnjeno zgoraj, enotna odškodnina, če so za to izpolnjeni pogoji, zajema prav vse posledice, ki se nanašajo na oškodovančevo osebnost, vključno s telesnimi bolečinami, strahom in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zaradi posega v njegove osebnostne pravice. Toženec očitno napačno razume sporočilo judikata revizijskega sodišča II Ips 221/2017, v katerem je to navedlo, da lahko sodišče poleg enotne odškodnine6 v izjemnih redkih primerih odmeri še odškodnino za dodatno nepremoženjsko škodo, če ta preraste v povsem samostojno obliko (prim. 31. točko obrazložitve judikata II Ips 221/2017).

Drži sicer pritožbena navedba, da za eno od posledic, ki se v obliki pravno priznane škode odrazi pri oškodovancu, sodišče ne more priznati odškodnine iz naslova več postavk, vendar takšne navedbe pritožba ne konkretizira, zato je lahko pritožbeno sodišče pravilnost odmere denarne odškodnine v tem oziru preverilo zgolj v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

12. Pritožbeno sodišče je ob zgornjem materialnopravnem izhodišču v nadaljevanju preizkusilo pravilnost odmere skupno priznane odškodnine v višini 10.400,00 EUR kot enotne odškodnine za vse med seboj prepletene oblike pravno priznane nepremoženjske škode. Če skupno odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo odraža pravilno uporabo kriterijev iz 179. člena OZ, morebitne nepravilnosti pri odmeri v okviru posamezne oblike škode ne predstavljajo zmotne uporabe materialnega prava7. Pritožbeno sodišče se zato zaradi njihove nepomembnosti v nadaljevanju ne bo podrobneje opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi izpodbija višino odmere za posamezno obliko nepremoženjske škode, pač pa bo v okviru meja pritožbenega preizkusa preverilo pravilnost odmere enotne odškodnine.

13. Toženec pritožbeno sicer pravilno navaja, da strah za drugega (npr. tožničin strah, da toženec ni bi poškodoval ali ranil njene matere) ni pravno priznana škoda, vendar iz celote sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje takšnega strahu pri odmeri odškodnine sploh ni upoštevalo (prim. 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato toženec s takšno pritožbeno navedbo ne more uspešno izpodbiti višine prisojene odškodnine. V delu izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje res povzelo ugotovitev izvedenke, da je bila tožnica v obdobju odraščanja in še sedaj v skrbeh za varnost svoje mame (prim. 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar zgolj z namenom nadaljnje ugotovitve obsega splošnega zmanjšanja tožničine življenjske sposobnosti, česar pa pri odmeri odškodnine za strah ni upoštevalo. Pritožbeno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo strah za drugega, torej ni utemeljeno.

Navedbe toženca, da ugotovljeni primarni strah, ker naj bi šlo za več hipnih škodnih dogodkov (prim. 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ne dosega standarda pravno priznane škode, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica, ker je bila ob škodnih dogodkih otrok, strah doživljala intenzivneje in v najbolj občutljivih letih, kar je pomembno pri presoji, ali gre za pravno priznano škodo. V konkretnem primeru gre glede na ugotovljena dejstva za številne škodne dogodke, ki so se ponavljali v daljšem časovnem obdobju, zato njihov skupni učinek pri pretrpljenem strahu, upoštevajoč njegovo intenzivnost, brez dvoma presega standard pravno priznane škode.

Pri odmeri odškodnine iz tega naslova sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenkinega mnenja, da se je strah pri tožnici pokazal v šibkejših akademskih dosežkih, šibkejšem vključevanju v vrstniške odnose in upadu njene samopodobe, kot to v pritožbi zmotno uveljavlja toženec in na tej podlagi izpodbija višino odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je to odškodnino namreč odmerilo zgolj zaradi doživljanja primarnega strahu ob izvajanju toženčevih nasilnih ravnanj.

14. Pri izpodbijanju odmere odškodnine v delu, ki se nanaša na zmanjšanje življenjske aktivnosti, pritožba ob obširnem povzemanju ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenke navaja le, da pri tožnici po izvedenkinih ugotovitvah ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožba pri tem povsem prezre, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v zvezi s tožničino zmožnostjo za opravljanje pridobitne dejavnosti, medtem ko je zaradi utrpljenih posledic ugotovilo številne druge trajne omejitve pri tožničinih vsakodnevnih aktivnosti (prim. 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, zlasti tretji odstavek na 22. strani). Pritožbeni očitek, da je sodišče tožnici nepravilno priznalo odškodnino za posledice začasno zmanjšane življenjske aktivnosti, je tako neutemeljen.

Toženec pri odmeri odškodnine, ki se nanaša na posledice zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sodišču prve stopnje očita prekoračitev trditvene podlage, torej relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) zaradi kršitve razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP. Pri tem povzema tožničine trditve, ki jih je ta postavila v tožbi, in na tej podlagi uveljavlja, da tožnica ni postavila številnih navedb, ki jih je nato ugotovilo sodišče prve stopnje pri tej obliki nepremoženjske škode. Navaja, da tožnica ni podala niti trditev o ekonomskem nasilju. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da toženec v pritožbi ni konkretiziral, kako naj bi ta zatrjevana relativna procesna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker toženec z uveljavljanjem te procesne kršitve napada končno pravilnost odmere višine denarne odškodnine, bi moral - glede na množico ugotovljenih posledic na tožničini osebnosti v obliki pravno priznane nepremoženjske škode - konkretizirati, zakaj (in kako) naj bi ta kršitev vplivala na odmero enotne (skupnega zneska) denarne odškodnine, česar pa ni storil. Že zato je tovrstno pritožbeno uveljavljanje te procesne kršitve neutemeljeno.

Toženec je poleg tega očitno spregledal, da je tožnica svoje trditve glede trajnega (splošnega) zmanjšanja svoje življenjske aktivnosti v svojih vlogah, vloženih med postopkom, širila. Tako je tožnica že v vlogah z dne 6. 5. 2020 (r. št. 26) in z dne 16. 11. 2020 (r. št.37) med drugim navedla, (-) da je zaradi posledic nasilja osebnostno trajno povsem spremenjena, kar naj ugotovi izvedenec psihološke stroke, (-) in da je zaradi nasilja trajno nezaupljiva, negotova in je razvila šibko samozavest. Po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije je tožnica ugotovitve izvedenkinega izvida in njeno mnenje dodatno povzela kot svoje lastne trditve še v vlogi z dne 19. 12. 2022 (r. št. 115), vključno s trditvami o izvajanju ekonomskega nasilja. Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi dejanskega stanja o splošnem zmanjšanju življenjske aktivnosti torej gibalo v okviru postavljenih tožbenih trditev. Toženec v pritožbi kakšne druge postopkovne kršitve v zvezi z upoštevanjem teh navedb ne uveljavlja.

15. Toženec pri ugotovitvi ekonomskega nasilja uveljavlja kršitev razpravnega načela tudi v zvezi z odmero odškodnine, ki temelji na posegu v tožničine osebnostne pravice. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ponavlja, da toženec ni konkretiziral vpliva te kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe, s čimer je onemogočil pritožbeni preizkus obstoja te kršitve. Tudi glede te oblike škode je tožnica trditev o ekonomskem nasilju postavila najkasneje v vlogi z dne 19. 12. 2022 (r. št. 115), kar pomeni, da sodišče prve stopnje razpravnega načela ni kršilo.

Ne drži niti pritožbena navedba, da duševne bolečine zaradi posega v tožničine osebnostne pravice ne presegajo praga pravno priznane škode. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo poseg v številne tožničine osebnostne pravice, česar pritožba niti ne izpodbija, ter obsežne posledice na tožničini osebnosti zaradi teh posegov, ki so se odrazile v njenih duševnih bolečinah zaradi žalosti, ponižanja, sramu, krivde in vznemirjenosti (prim. 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na dolgotrajnost izvajanja nasilja, upoštevajoč intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, gre v okoliščinah konkretnega primera brez dvoma za pravno priznano škodo.

16. Pritožbeno sodišče pri presoji pravilnosti uporabe materialnega prava pri odmeri višine enotne odškodnine najprej ugotavlja, da povsem primerljivega primera v sodni praksi ni našlo. Zaradi objektivizacije odmerjene odškodnine se je zato oprlo na primere prisojenih enotnih odškodnin. V zadevi II Ips 60/2021 je revizijsko sodišče kot materialnopravno ustrezno potrdilo odmero enotne odškodnine v višini 10.000,00 EUR v primeru, ko je toženka v obdobju (približno) enega leta na različne načine posegala v tožničino sfero intimnega življenja. Po drugi strani je moralo pritožbeno sodišče upoštevati odmere enotnih odškodnin za oškodovance, ki so bili leta 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, katerih trpljenje je v večini primerov trajalo več let, sodišča pa so jim v primerih hujših posledic prisodila odškodnine v višini do 20.000,00 EUR (II Ips 221/2017 in tam citirana sodna praksa). Pritožbeno sodišče je dodatno upoštevalo še zvišanje povprečne neto plače od izdaje navedenih judikatov, ki po sodni praksi predstavlja dodatno merilo za medsebojno primerjavo dosojenih odškodnin.

V okoliščinah konkretnega primera je šlo dalj časa trajajoče izvajanje različnih oblik nasilja nad otrokom (najbolj intenzivno v letih od 2007 do 2010 ter nato zopet od leta 2015 do maja 2016), pri katerem se posledice na njegovi osebnosti medsebojne prepletajo in zajemajo tudi duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Glede na ugotovljeno trajanja nasilja, njegovo intenzivnost in vsebino trajnih posledic ter obseg in intenzivnost telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin, ob nadaljnjem upoštevanju gornjih primerov iz sodne prakse, dosojena odškodnina vsaj v višini 10.000,00 EUR (6,78 povprečnih neto plač) ustreza kriterijem iz 179. člena OZ. Toženec odmere odškodnine ne more izpodbiti s sklicevanjem na judikat pritožbenega sodišča Cp 438/2023, saj toženec s tem izpodbija zgolj odmero odškodnine za telesne bolečine, materialnopravno pa je pomembna ustreznost enotne (oziroma) skupne odškodnine, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Pri judikatih, na katere se še sklicuje pritožba (odločba pritožbenega sodišča Cp 601/2011 in odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 403/2021), že po pritožbenih navedbah ne gre za primerljive škodne dogodke in ugotovljene posledice, zato toženec s sklicevanjem nanje ni uspel uveljaviti zmotne uporabe materialnega prava.

_Glede pravdnih stroškov_

17. Toženec v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov zaradi delnega uspeha obeh strank na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odmeriti tudi stroške, do katerih je glede na svoj uspeh upravičen toženec (delež 27%), in nato odmerjene stroške obeh strank medsebojno pobotati.

Pritožbeno sodišče je zato odmerilo toženčeve pravdne stroške skladno z vloženim stroškovnikom in mu na podlagi 155. člena ZPP priznalo: nagrado za sestavo prve pripravljalne vloge v višini 300 EUR (500 točk po tar. št. 20/1 OT), nagrado za sestavo druge pripravljalne vloge v višini 225 EUR (375 točk po tar. št. 20/2 OT), nagrado za pristop na narok dne 5. 2. 2021 v višini 300 EUR (500 točk po tar. št. 21/1 OT), urnino za narok dne 5. 2. 2021 v višini 30,00 EUR (50 točk po 6. členu OT), nagrado za narok dne 5. 5. 2021 v višini 150 EUR (250 točk po tar. št. 21/2 OT), urnino za narok dne 5. 5. 2021 v višini 150 EUR (250 točk po 6 členu OT), nagrado za narok dne 22. 6. 2022 v višini 150 EUR (250 točk po tar. št. 21/2 OT), urnino za narok dne 22. 6. 2022 v višini 30,00 EUR (50 točk po 6. členu OT), nagrado za vlogo z dne 12. 10. 2022 v višini 150 EUR (250 točk po tar. št. 21/3 OT), nagrado za vlogo z dne 21. 12. 2022 v višini 150 EUR (250 točk po tar. št. 21/3 OT), nagrado za vlogo z dne 6. 9. 2023 v višini 150 EUR (250 točk po tar. št. 21/3 OT) ter znesek 23,85 EUR za materialnega stroške (39,75 točk po 11. členu OT), skupaj torej 1.808,85 EUR. Upoštevajoč toženčev uspeh je tako upravičen do 488,39 EUR. Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo nagrade za vpogled v spis, saj je ta nagrada že vključena v nagrado za sestavo vlog in pristop na narok, ter nagrade za čas na poti ter stroškov kilometrine in parkirnine, saj jih toženec ni specificiral do mere, da bi lahko sodišče odločalo o njihovi višini.

18. Po medsebojnem pobotanju neizpodbijanih stroškov, ki so z izvajanjem brezplačne pravne pomoči nastali tožnici in jih je že odmerilo sodišče prve stopnje (3.177,64 EUR), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je dolžan toženec povrniti pravdne stroške v višini 2.689,25 EUR (prvi odstavek 351. člena ZPP). Toženec je dolžan stroške, ki so nastali z izvajanjem brezplačne pravne pomoči tožnici, plačati v korist proračuna na podlagi tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). V ostalem delu (glede preostalega dela III. točke izreka in v celoti glede IV. in V. točke izreka) je pritožba neutemeljena.

**Odločitev o pritožbi**

19. Ker razen v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških v III. točki izreka izpodbijane sodbe, s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka**

20. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

21. Toženec mora zaradi brezplačne pravne pomoči, odobrene tožnici, proračunu povrniti potrebne stroške, ki so v pritožbenem postopku nastali na tožničini strani. Sodišče je iz naslova tožničinih stroškov priznalo nagrado za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP) v višini 457,50 EUR (625 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, v zvezi s 7/1. členom OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 9,15 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

1 Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). 2 Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). 3 Določbe o deljeni odgovornosti in zmanjšanju odškodnine, ki veljajo za premoženjsko škodo, se smiselno uporabljajo tudi za nepremoženjsko škodo (185. člen OZ). 4 Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). 5 Odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 60/2021 in II Ips 221/2017, odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 403/2021. 6 Ki skupaj zaradi medsebojnega prepletanja zajema več oblik nepremoženjske škode. 7 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 125/2001.