Jedro

Pravdni stranki sta sklenili ustni dogovor o višji plači, kot je bila pisno dogovorjena s pogodbami o zaposlitvi. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo razlike plače utemeljen.

Ker bi tožniku pripadal 30-dnevni odpovedni rok po 1. alineji drugega odstavka 92. člena ZDR, saj ima manj kot pet let delovne dobe pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku znesek odškodnine v višini povprečne plače za zadnje tri mesece pred odpovedjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto plačo v skupnem znesku 8.268,11 EUR za mesece od julija 2009 do vključno novembra 2012, s tem da zakonske zamudne obresti za plače od julija 2009 do marca 2010 tečejo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2013 dalje do plačila, za plače od aprila 2010 do novembra 2010 pa od naslednjega dne od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila (od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec), vse v 15 dneh pod izvršbo, kar pa je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (točka I izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 1.906,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka II izreka), odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, od bruto zneska plačati vse zakonsko določene davke in prispevke, neto znesek 1.508,34 EUR pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka III izreka), v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.177,05 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2008 za določen čas 12 mesecev, nato od 15. 11. 2008 do 15. 11. 2009 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2009, za tem pa od 15. 11. 2009 do 15. 11. 2010 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2010, s katero je bil določen čas zaposlitve od 15. 11. 2010 do 14. 11. 2013. Vendar tožnik ni delal do izteka te pogodbe. V pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 10. 2008 je bila dogovorjena osnovna bruto plača v višini 589,19 EUR ter določen del plače za delovno uspešnost in dodatek v skladu s kolektivno pogodbo, ZDR in akti delodajalca. Po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 9. 2009 je bila določena osnovna bruto plača 597,44 EUR, po pogodbi z dne 18. 10. 2010 pa osnovna bruto plača 734,15 EUR. Tožnik je plače po sklenjenih pogodbah dobil izplačane, ni pa obstajal drugačen dogovor o plačilu. Tožnik v postopku ni trdil, da ne bi dobil plače glede na sklenjene pogodbe, ampak je zatrjeval, da je med pravdnima stranka obstajal drugačen dogovor, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je nepravilno sledilo neutemeljenim navedbam tožnika. Poudarja, da je prva stran plačilnih list pristna, na zadnji strani, kjer pa je pripis, pa je tožnik oziroma nekdo drug po njegovem naročilu, prilagajal izračune dejansko izplačanih plač, potem ko se je tožnik odločil za pravdni postopek. Postavka potni stroški oziroma nalogi pomenijo izplačilo materialnih stroškov glede na delo v tujini, tožnik pa je vse, kar mu je po pogodbi o zaposlitvi pripadalo, tudi dobil izplačano. Pritožba izpostavlja, da tožnik ob svojem zaslišanju ni hotel povedati, kakšno plačo je prejemal pri prejšnjem delodajalcu niti pri sedanjem delodajalcu, kar vse kaže na njegovo neverodostojnost. Prav tako ni povedal, kakšna je bila njegova povprečna plača pri toženi stranki. Pred podpisom vsakokratne pogodbe je prejel pisni predlog, ki ga je prebral, preden ga je podpisal. Če bi držale navedbe o dogovoru, bi tožnik to tudi sporočil in predlagal drugačno vsebino pogodbe o zaposlitvi. Vsebina pisnih pogodb o zaposlitvi je jasna in nedvoumna, v njih pa je bila določena plača in ostali elementi delovnega razmerja. Odpoved, ki jo je dal tožnik dne 21. 11. 2012, je podana prepozno, saj zakon določa 30 dnevni rok za podajo odpovedi, kršitve pa naj bi bile storjene junija, julija in avgusta 2012. Izračuni tožnika so napačni, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Prav tako je povsem nejasno in neobrazloženo, od kod sodišču podatek, da naj bi glede na zadnje tri plače odpravnina znašala 1.206,67 EUR. Prav tako ni mogoče preveriti, zakaj odškodnina za 30-dnevni odpovedni rok znaša 1.508,34 EUR. Neutemeljeno je tudi odločeno glede stroškov, saj tožnik ni upravičen do vseh stroškov, temveč le v višini 76,38 %.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba; da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena višja plača kot je bila določena v pogodbah o zaposlitvi, je na podlagi takšnih ugotovitev pravilno tudi ugotovilo višino odpravnine, ki tožniku pripada na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca ter odškodnine za 30-dnevni odpovedni rok. Zato je kljub temu, da so razlogi sodbe v tem delu odločitve skromni, mogoče sodbo v celoti preizkusiti.

Tožnik vtožuje plačilo razlike v plači za čas od julija 2009 do novembra 2012 ter plačilo odpravnine in odškodnine, ker je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. in 4. alineji prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami), ker mu je tožena stranka izplačevala bistveno zmanjšano plačilo za delo oziroma mu ni izplačevala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku.

Sodišče prve stopnje je glede zahtevka za plačilo razlike v plači ugotovilo, da je tožnik sicer sklenil pisne pogodbe o zaposlitvi (priloge A2 do A4), ki so določale tudi višino tožnikove plače, in sicer, da je plača po pogodbi z dne 20. 10. 2008 znašala 589,19 EUR, po pogodbi z dne 21. 9. 2009 je znašala 597,44 EUR in po pogodbi z dne 18. 10. 2010 v višini 734,15 EUR, vendar pa je štelo, da je bila tožnikova plača dejansko višja, saj je obstajal ustni dogovor, da tožniku za vsak prevožen kilometer pripada 14 centov ter dodatno za vsak vikend, ko je tožnik na vožnji, še 100,00 EUR. Pri tem je poleg tožnikove izpovedbe upoštevalo, da tak dogovor izhaja iz plačilnih list. Plača se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje sicer prikazovala v znesku, kot je bil dogovorjen v pogodbah o zaposlitvi, ostalo pa naj bi predstavljali potni stroški, vendar pa je pri svoji odločitvi sodišče upoštevalo specifikacije na zadnji strani plačilnih list, ki potrjujejo vsebino ustnega dogovora. Ni odločilno, kdo je napisal te specifikacije, saj je pomembno le to, da v celoti izkazujejo tožnikove navedbe o višini plače, kot je bila dogovorjena. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obstajal ustni dogovor o višini višje plače, kot pa je bila pisno dogovorjena s pogodbami o zaposlitvi.

Tožnik je na podlagi 42. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona, upravičen do plačila razlike v plači, ki mu je tožena stranka ni izplačala. Tožena stranka ni argumentirano prerekala tožnikovih navedb o številu prevoženih kilometrov in opravljenem delu med vikendi, zato je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da se podatki v tožbi ujemajo s predloženimi dnevniki oziroma potnimi nalogi, tožniku utemeljeno dosodilo razliko v plači, glede na vsebino ustnega dogovora. Citirane določbe ZDR podrobneje opredeljujejo plačilo delavca za delo, pri čemer prvi odstavek 126. člena ZDR določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Glede na to, da je tožnik dokazal obstoj ustnega dogovora o drugačnem plačilu od tistega, ki je bilo zapisano v pogodbah o zaposlitvi, se pritožba povsem neutemeljeno sklicuje na določila pogodb o zaposlitvi, ki naj bi bila jasna in nedvoumna. Za pritožbeno rešitev zadeve tudi ni bistveno, da tožnik na glavni obravnavi ni povedal, kakšno plačo je imel pri prejšnjem delodajalcu oziroma kasneje pri toženi stranki, saj to v ničemer ne vpliva na verodostojnost njegove izpovedbe, ki jo potrjuje tudi ostala listinska dokumentacija v spisu. Ne gre tudi spregledati, da se tožena stranka ni osebno udeležila naroka za glavno obravnavo, saj je dan pred narokom, dne 4. 6. 2014, sodišče po telefaxu obvestila, da se obravnave ne more udeležiti zaradi službene odsotnosti v tujini ter prosila za preložitev naroka. Na podlagi takšnega dopisa sodišču prve stopnje ni bilo treba prelagati naroka ter je lahko zadevo zaključilo brez zaslišanja tožene stranke.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni upravičen do odpravnine in odškodnine, ker naj bi izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po poteku 30-dnevnega roka za podajo odpovedi iz drugega odstavka 110. člena ZDR. ZDR v 112. členu določa primere, ko lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 112. člena ZDR lahko delavec v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo; po 4 alineji prvega odstavka 112. člena ZDR pa lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Po določbi drugega odstavka 112. člena ZDR je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V skladu s tretjim odstavkom 112. člena ZDR začne teči 30-dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena tega zakona, ko poteče osemdnevni rok iz prvega odstavka tega člena in delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve.

Tožnik je dne 10. 11. 2012 pozval toženo stranko k odpravi kršitev, ker mu plače ni izplačevala pravočasno in v bistveno manjšem znesku od dogovorjenega. Za tem pa je 21. 11. 2012 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Odpoved je torej pravočasna, saj je bila podana v roku 30 dni od poziva. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je odpoved nezakonita, ker je podana po poteku 30-dnevnega roka, saj je tožena stranka plačo izplačala z zamudo v juniju, juliju in avgustu 2012, izredna odpoved pa je bila podana novembra 2012. Kot izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. sodba in sklep opr. št. VIII Ips 319/2007 z dne 23. 9. 2008), lahko začne rok teči šele potem, ko delavec sploh lahko poda izredno odpoved. To pa v primeru nepravočasnega izplačila plač ni že v trenutku, ko je delavec zvedel za tretje nepravočasno izplačilo plače, temveč je to lahko šele po tem, ko je zaradi tega opomnil delodajalca ter opozoril inšpektorja za delo in poteče osem dni.

Po določbi prvega odstavka 109. člena ZDR je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V skladu s prvo alinejo drugega odstavka 109. člena ZDR pripada delavcu odpravnina v višini 1/5 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto do pet let. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki 4 leta, njegova povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pa je znašala 1.508,34 EUR (763,06 EUR za avgust 2012, 1.832,40 EUR za september 2012 in 1.929,56 EUR za oktober 2012), zato je tožnik upravičen do 4/5 navedenega zneska, torej do 1.206,67 EUR.

Ker bi tožniku pripadal 30-dnevni odpovedni rok po 1. alineji drugega odstavka 92. člena ZDR, saj ima manj kot pet let delovne dobe pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku tudi znesek odškodnine v višini povprečne plače za zadnje tri mesece pred odpovedjo (1.508,34 EUR).

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka, pri čemer se zavzema za to, da bi sodišče upoštevalo tožnikov uspeh v višini 76,38 %. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Sodišče lahko v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Po stališču pritožbenega sodišča gre za tak primer. Tožnik je uspel z zahtevkom za plačilo razlike v plači (razen za zastarani del zakonskih zamudnih obresti), prav tako je dokazal zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter uspel z zahtevkom glede plačila odpravnine in odškodnine. Delni neuspeh tožnika je posledica dejstva, ker je tožnik pri izračunu povprečne plače upošteval znesek za september, oktober in november 2012, sodišče prve stopnje pa za avgust, september in oktober 2012, pri čemer je razlika posledica dejstva, da tožnik v avgustu 2012 ni delal in tudi ni uveljavljal plačila razlike v plači, saj mu je bila izplačana v najmanjšem dopustnem znesku (763,06 EUR, torej več kot 1.000,00 EUR manj kot v vseh ostalih mesecih). Zaradi tega ni mogoče govoriti o delnem uspehu tožnika v smislu določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, ko sodišče odloči glede na uspeh in strankam sorazmerno uspehu prizna stroške postopka, temveč je mogoče šteti, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).