Jedro

S tem ko je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev dokaznega postopka iz opisa kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ izpustilo očitek iz obtožbe, da je obsojenec na pogodbi lastnoročno podpisal tudi A.Š. (in ne le Al.Š.), ni prekoračilo obtožbe, kljub spremenjenemu opisu pa je podana tudi subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo.

Stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitve sodnika prve stopnje, pa za to ni bilo objektivnih ovir (kar pomeni: stranki, ki ne izpolnjuje pogoja iz 384. člena ZKP), ni dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kamniku je obsojenega S.B. s sodbo z dne 06.11.2000 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen tri mesece in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta in štirih mesecev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.03.2001 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo drugostopenjskega sodišča "iz istih razlogov, kot jih je navedel v svoji pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Višja državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podala mnenje, da zahteva ni utemeljena. Kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane. Obe sodbi imata razloge o vseh odločilnih dejstvih. Izrek sodbe ne more biti nerazumljiv zato, ker je izpuščen del očitka iz obtožbe glede ponarejanja listin podpisa A.Š., kar je sodišče tudi obrazložilo. Še manj je zaradi tega utemeljena trditev, da je bila obtožba prekoračena in da je bil predmet obtožbe nepopolno rešen. Tudi pravica do obrambe ni bila kršena, saj se je obramba strinjala s tem, da je sodišče na glavni obravnavi 06.11.2000 prebralo izpoved priče S.Ž. Nobenega podatka v spisu ni, da bi bil sodnik, ki je sodil na prvi stopnji, v sorodstvu z A.Š., ki v tem primeru niti ni oškodovanec. Zagovornik za mimogrede navrženo domnevo tudi ne ponudi nobenega dokaza.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Na podlagi obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče sklepati, da zagovornik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da sodba nima razlogov o tem, kdo je oškodovanec in da je izrek sodbe nerazumljiv. V navedbah zahteve, da je obtožba prekoračena in da prva sodba ni popolnoma rešila predmeta obtožbe, pa je mogoče prepoznati zatrjevanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 9. oziroma 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pri vseh naštetih procesnih kršitvah, ki jih uveljavlja, zagovornik izhaja iz iste dejstvene podlage, to je ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ storil s tem, da je na pogodbi lastnoročno podpisal le A.Š., ne pa tudi A.Š., kar mu je očitala obtožba, saj slednjega glede na mnenje izvedenke grafološke stroke ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti. V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče tudi ustrezno spremenilo opis kaznivega dejanja, v obrazložitvi sodbe to pojasnilo in tudi sicer navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih (7. odstavek 364. člena ZKP).

Procesne kršitve, ki jih navaja vložnik zahteve, niso podane. Zaradi opisanega ravnanja prvostopenjskega sodišča, ko je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo del očitka obtožbe, izrek ne more biti nerazumljiv. Takšna procesna kršitev bi bila podana, če ne bi bilo mogoče zanesljivo dognati, na kaj se izrek nanaša oziroma kaj je bilo z njim odločeno, česar pa za obravnavani primer ni mogoče trditi. Sodišče tudi ni prekoračilo obtožbe; med sodbo in obtožbo, kljub spremenjenemu opisu, obstaja objektivna in subjektivna identiteta (1. odstavek 354. člena ZKP), saj se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena in na dejanje, ki je predmet obtožbe. Posplošene trditve vložnika zahteve, "da v tej zvezi prva sodba tudi ni popolnoma rešila obtožbe", ni mogoče preizkusiti. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, kar predpostavlja, da jih tudi ustrezno obrazloži, česar pa v tem primeru vložnik ni storil. Zahteva uveljavlja tudi kršitev pravic obrambe, ker obsojenec naj ne bi imel možnosti, na glavni obravnavi postavljati vprašanj ključni priči S.Ž. Že višje sodišče je s tem v zvezi v svoji odločbi (l. št. 116) poudarilo, da je bila izpovedba te priče na glavni obravnavi, na kateri sta bila navzoča obsojenec in zagovornik, prebrana v soglasju s strankami, torej v skladu z določbo 2. odstavka 340. člena ZKP. Zato tudi po mnenju Vrhovnega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kratenje obsojenčeve pravice do obrambe, saj je obramba na glavni obravnavi imela možnost predlagati neposredno zaslišanje priče, vendar je ni izkoristila.

Vložnik zahteve smiselno uveljavlja tudi kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, ko navaja, da bi prvostopenjski sodnik moral biti izločen; domneva namreč, da je z oškodovancem v sorodstvu, kar pomeni, da se sklicuje na izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP. Z domnevo, da je "morda dober znanec oziroma sosed sodnika, saj so mu na obravnavi bile osebno znane osebe in okolje, o katerih je govorila A.Š.", pa smiselno uveljavlja tudi relativno kršitev po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP.

V postopku pred nižjima sodiščema obramba ni zahtevala izločitve prvostopenjskega sodnika iz razlogov 1. do 5. točke 39. člena ZKP oziroma v pritožbi tudi ni zatrjevala, da na kršitev ni mogla opozoriti med glavno obravnavo ali da je opozorila, pa je sodišče ni upoštevalo (člen 384 ZKP). V takšni procesni situaciji velja opozoriti na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba I Ips 255/2000 z dne 07.11.2000), da stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitev sodnika prve stopnje, pa za to ni bilo objektivnih ovir (kar pomeni: stranki, ki ne izpolnjuje pogoja iz 384. člena ZKP), ni dovoljeno uveljavljati, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom. Ni razlogov, da sodišče tega stališča ne bi upoštevalo tudi v obravnavanem primeru. Kolikor se vložnik zahteve sklicuje na izključitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, je treba ugotoviti, da podatki spisa navedb o sodnikovi pristranosti ne potrjujejo, pa tudi vložnik je ne izkazuje z verjetnostjo in jo zgolj navrže kot domnevo. Zato tudi ta kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Za kršitev kazenskega zakona bi šlo, če bi sodišče ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo, kazenski zakon napačno ali sploh ne uporabilo (372. člen ZKP). Po mnenju vložnika zahteve v opisu dejanja ne bi smele biti inkriminirane navedbe, ki se nanašajo na "sestava pogodbe", kot tudi ne navedbe, ki se nanašajo na "predložitev pogodbe k dokumentaciji za odprodajo delnic". Navedene okoliščine v opisu ne sodijo med zakonske znake kaznivega dejanja, pač pa le pojasnjujejo okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, zaradi česar tudi ta kršitev zakona ni podana.

Vse ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ocenjuje kot uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 373 ZKP), iz teh razlogov pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Iz že navedenih razlogov (1. odstavek 424. člena ZKP), ker torej navedbe niso obrazložene in konkretizirane, Vrhovno sodišče tudi ni moglo preizkusiti zagovornikove posplošene kritike sodbe drugostopenjskega sodišča in tistih njegovih navedb, ko se "v izogib ponavljanju" sklicuje na svojo pritožbo".

Ker po navedenem razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.