Jedro

Navedbi, da tožena stranka nezakonito obrestuje obresti, sklicevanju na postopek pred Okrajnim sodiščem v Cerknici, ter navedbi, da ima toženka tudi v ostalem knjigovodsko evidenco napačno, zaradi česar nepravilno in nezakonito vodi izvršilne postopke, se ne nanašajo na predmet tega upravnega spora, temveč se nanašajo bodisi na druge postopke bodisi na splošno stanje knjigovodske evidence pri toženki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v ponovnem postopku z izpodbijano odločbo ugotovil, da je pravica do izterjave v izreku opredeljenega davčnega dolga iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje za zaposlene za obdobje od oktobra 1998 do aprila 2000, z izjemo treh mesecev (september in december 1999 ter februar 2000), v skupni višini 3.143,19 EUR glavnice in 6.314,59 EUR zamudnih obresti na dan 23. 5. 2010 absolutno zastarala, zato je ta davčni dolg izrekel za neizterljiv in ga odpisal. 2. Iz izpodbijane odločbe izhaja da je v prvotnem postopku davčni organ ugotovil zastaranje obveznosti za obdobje september 1998 do april 2000. V pritožbenem postopku je drugostopenjski davčni organ odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek z napotilom, naj se preveri datum zapadlosti pri prispevkih, tako da bo skladen s knjigovodskimi evidencami in predhodno izdanimi izvršilnimi naslovi. Tako je prvostopenjski davčni organ v ponovnem postopku preveril izvršilne naslove, ki so bili podlaga obveznosti, za katere je bilo v prvotnem postopku ugotovljeno zastaranje. Gre za prispevke za zdravstveno zavarovanje zaposlenih pri zasebniku, ki jih je davčni organ obračunal in pripisal na podlagi plačilnih list. Prvostopenjski davčni organ je obveznosti, ki so sprva imele označeno valuto na dan 1. 1. 1999, poknjižil na pravilne valute (prispevki za september 1998 imajo pravilno valuto 22. 10. 1998, prispevki za oktober 1998 imajo pravilno valuto 23. 11. 1998, akontacija za november 1998 ima pravilno valuto 22. 12.1998 in prispevki za december 1998 imajo pravilno valuto 22. 1. 1999), ravno tako pa je ugotovil, da je bila obveznost iz naslova prispevkov za september 1998 v celoti poravnana in ni absolutno zastarala, obveznost iz naslova prispevkov za oktober 1998 pa je bila delno poravnana, delno pa je absolutno zastarala. Prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi tako sklene, da je na dan 23. 5. 2010 iz tega naslova torej zastaral dolg v višini 3.143,19 EUR glavnice in 6.314,59 EUR obresti. Dodatno je bilo še pojasnjeno, da iz sklepa z dne 21. 8. 2003 ne izhaja, da bi bile obveznosti na kontu 2023 poravnane.

3. Drugostopenjski davčni organ pritožbi tožnice ni ugodil, potrdil je izpodbijano odločbo in se nanjo skliceval. Obrazložil je, da ne drži, da bi bile obveznosti, glede katerih je bilo ugotovljeno absolutno zastaranje, plačane. Po pregledu dokumentacije v zvezi z davčno izvršbo, knjigovodske evidence in plačil, je pritožbeni organ ugotovil, da so bila vsa plačila evidentirana in so vidna v knjigovodski evidenci, iz katere je tudi razvidno, da so bile posamezne obveznosti plačane le enkrat, četudi je izvršba tekla na več predmetov z namenom čimprejšnjega poplačila. Potrdilo banke z dne 4. 4. 2007 o realizaciji sklepa o izvršbi je treba razumeti upoštevaje tudi dejstvo, da je davčni organ s plačili poračunaval tudi zamudne obresti, kar pa sicer iz izreka predmetnega sklepa o izvršbi ni izhajalo, a je šlo za zakonsko obveznosti in so se zato obresti na podlagi zakona poravnavale s prejetimi plačili. Upoštevaje določila zakona o zamudnih obrestih, vrstnem redu poračunavanja in delnih plačilih ter tudi upoštevaje sodno prakso, ki ne oporeka uporabi določil Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o vrstnem redu poplačil tudi glede vrstnega reda poplačila davčnega dolga, je prvostopenjski davčni organ ravnal pravilno, ko je s tožničinimi plačili pokrival še neporavnane najstarejše obveznosti na različnih kontih s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Iz evidence je razvidno pokrivanje obveznosti tudi s plačili v času od izdaje sklepa o davčni izvršbi z dne 21. 8. 2003 do 4. 4. 2007, ki se nanašajo na sporne obveznosti, ki jih drugostopenjski davčni organ tudi tabelarično prikaže. Glede na zakonsko poračunavanje tudi zamudnih obresti so posledično po zadnjem plačilu s strani banke dne 4. 4. 2007 ostale odprte in neplačane med drugim tudi obveznosti iz naslova prispevkov za mesec avgust 1998, ki so se z zadnjim plačilom pokrile le delno. Upoštevaje plačilo obveznosti za mesec september 1998 in delno plačilo obveznosti za mesec oktober 1998, kot ju pojasnjuje prvostopenjski davčni organ, je drugostopenjski davčni organ potrdil izpodbijano odločbo tudi v tem delu kot pravilno. Tudi odločba drugostopenjskega davčnega organa z dne 20. 3. 2006 ne potrjuje, da bi bila tožnica svojo obveznost v celoti plačala v postopku prisilne izterjave. V ponovnem postopku je namreč prvostopenjski davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2008, s katerim je med drugim odločil o začetku postopka davčne izvršbe tudi za obveznosti na kontu 2032, torej tiste, ki so predmet spora, kar je bilo v pritožbenem postopku in v upravnem sporu potrjeno.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. Delno ponavlja svoje pritožbene navedbe, da je vse sporne obveznosti že v celoti plačala, kljub temu, da je bil sklep o izvršbi na premičnine odpravljen, prvostopenjski davčni organ ni izdal nove odločitve, dolg pa je vseeno izterjal v celoti, da so bile zamudne obresti, ki so bile obračunane nezakonito in nepravilno, prav tako plačane, da vse navedeno potrjuje tudi dokument banke o tem, da je bilo plačilo realizirano. Dodaja, da prvostopenjski davčni organ ni ustrezno knjižil plačil, saj je imel še leta 2014, ko je ugotovil zastaranje, te prispevke knjižene kot neplačane, četudi so bili plačani. Sklicevanje na ZOR ni utemeljeno. Toženka ni predložila obračuna zamudnih obresti, tudi ni specificirala tožničinih plačil po datumu in specifikaciji. Toženka nezakonito obračunava obresti od obresti, kar je tožnica ugotovila, ker ima s toženko več sporov. Toženka je tudi napačno knjižila plačila, saj iz specifikacije ni mogoče ugotoviti, katere obveznosti so se pokrivale, njihovo relevantno obdobje in višina, navedene glavnice se tudi ne skladajo z zneski na kontu 2023 v seznamih z dne 10. 3. 2003 in 22. 9. 2003. Toženka torej ni upoštevala plačil, v svoji evidenci ni ustrezno zapirala postavk in je v celoti nepravilno in nezakonito obračunavala obresti, tudi od obresti. Nepravilne in nezakonite evidence povzročajo tožnici veliko škodo in ima tožnica zato interes, da se to uskladi. Tožnica predlaga razveljavitev (op. sodišča: pravilno odpravo) izpodbijane odločbe in ustavitev postopka, vse s stroškovno posledico.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega davčnega organa ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Navedbe tožnice v delu, ki se tiče obrestovanja obresti in postopka glede nepremičninske izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Cerknici, predstavljajo tožbeno novoto, v delu, ki se tiče s strani tožnice zatrjevanega nepravilnega knjiženja, pa so nekonkretizirane.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi in razlogi, s katerimi jih dopolnjuje oz. dodatno obrazloži drugostopenjski davčni organ. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na obe davčni odločbi tudi v celoti sklicuje, v stvari sami pa glede nekaterih dodatnih navedb tožbe še pojasnjuje, kot sledi.

8. Na navedbe tožbe, ki predstavljajo ponovitev pritožbenih navedb, je celovito odgovoril že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi in se sodišče na te razloge tozadevno v celoti sklicuje. Tožbeni navedbi, da tožena stranka nezakonito obrestuje obresti, sklicevanju na postopek pred Okrajnim sodiščem v Cerknici, ter navedbi, da ima toženka tudi v ostalem knjigovodsko evidenco napačno, zaradi česar nepravilno in nezakonito vodi izvršilne postopke, sodišče ne more slediti, saj se ne nanašajo na predmet tega upravnega spora (ki je osredotočen na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe), temveč se nanašajo bodisi na druge postopke bodisi na splošno stanje knjigovodske evidence pri toženki.

9. V preostalem se sodišče strinja s toženko, da so tožbene navedbe pavšalne: v zvezi z navedbo, da naj plačila ne bi bila ustrezno knjižena, tožnica ne pove, katero njeno domnevno plačilo naj ne bi bilo ustrezno zavedeno; ko ugovarja, da naj toženka ne bi predložila obračunov zamudnih obresti, na katere se sklicuje v seznamu zaostalih obveznosti, pa spregleda, da je v samih seznamih že navedena izrecna postavka, koliko znašajo neplačane zamudne obresti, obračunane do tam navedenih presečnih datumov, kar pomeni, da so obresti bile obračunane in to preverljivo, česar tožnica zgolj s kontriranjem ne more izpodbiti; specifikacija plačil je po presoji sodišča skladna s podatki predloženega upravnega spisa in tako ustrezna, saj iz seznama zaostalih obveznosti z dne 22. 9. 2003, ki je priloga sklepu o izvršbi na premičnine z dne 23. 9. 2003, izhajajo iz konta 2032 ravno datumi zapadlosti in zneski glavnice oz. seštevki teh zneskov, navedeni v specifikaciji, ki se nahaja na 5. strani odločbe drugostopenjskega davčnega organa, v rubriki „Pokrivanje glavnice“, enako pa so tam razvidni tudi pripadajoči zneski obresti, ki so bile iz plačil pokrite; zato navedbe tožbe, da toženka ne specificira plačil po datumu in specifikaciji oz. da naj bi bila specifikacija plačil v izpodbijani odločbi ter odločbi drugostopenjskega davčnega organa napačna, pri čemer pa ne pove, v čem naj bi napaka bila, in da zneski glavnic niso enaki zneskom iz seznama zaostalih obveznosti iz sklepov z dne 10. 3. 2003 in 22. 9. 2003, glede na predložen upravni spis ne držijo, tožnica pa v teh navedbah ni toliko konkretna, da bi skladnost z upravnim spisom izpodbila. Glede tožničine navedbe, da se toženka sklicuje na ZOR pri utemeljevanju, da je upravičena do zamudnih obresti, iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega davčnega organa izhaja, da se je toženka na ZOR sklicevala glede vprašanja vrstnega reda poračunavanja stroškov oz. obresti in glavnic, ne pa glede same upravičenosti do zamudnih obresti. Poleg tega pa je iz specifikacije, ki se nahaja na 5. strani odločbe drugostopenjskega davčnega organa, razvidno, da je toženka, v nasprotju s tožbeno trditvijo, s prejetimi plačili pokrivala tudi zamudne obresti, kar je razvidno tako iz naslova stolpca „Pokrivanje obresti“, kot tudi iz seštevka postavk „Pokrivanje glavnice“ ter „Pokrivanje obresti“.

10. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Četudi v zadevi med strankama obstaja spor o najbolj elementarnih dejstvih zadeve, denimo ali davčni dolg s pripadki je bil plačan ali ne, pa je sodišče glede na to, da je tožnica v svoji tožbi delno le ponavljala pritožbene navedbe, delno pa le povsem pavšalno in z neutemeljenimi argumenti ter brez pravih dokaznih predlogov osporavala dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka, ob upoštevanju določila 2. alinee drugega dostavka 59. člena v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 o zadevi odločilo na seji senata.

12. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).