Jedro

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba upoštevati, da v primeru, ko se telesne bolečine več ne povečujejo, ni več mogoče govoriti o trajanju telesnih bolečin, temveč že o obstoječem stanju, ki se kaže v zmanjšanju življenjske aktivnosti tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka B. d.o.o. je dolžna plačati A.A. odškodnino v znesku 2.958.485,46 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1999 dalje do plačila, v osmih dneh. Višji zahtevek se zavrne. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 7.605,40 SIT stroškov postopka, v osmih dneh." V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 72.983,60 SIT pritožbenih stroškov, v osmih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1999 dalje do plačila ter povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v višini 381.225,00 SIT, v osmih dneh. Višji zahtevek tožeče stranke je zavrnilo ter odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožeče stranke in dopolnitve izvedeniškega mnenja z dne 8.2.1999 tožeči stranki odmerilo previsoko odškodnino za nematerialno škodo, tako v celotnem znesku, kot tudi za posamezne oblike nematerialne škode. Življenjska aktivnost tožeče stranke je vsekakor zmanjšana, vendar ne v taki meri, da bi bila tožeča stranka upravičena do zneska, ki ji ga je dosodilo sodišče. Pretrpljene telesne bolečine tožeče stranke, glede na njihovo intenzivnost in trajanje, ne dajejo osnove za prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova. Odškodnino za strah, kot obliko nematerialne škode, je mogoče oškodovancu prisoditi le v primerih, ko je bil strah intenziven in je trajal dalj časa in je bilo v daljšem časovnem obdobju zaradi primarnega oz. sekundarnega strahu v posledici porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da prisojeno odškodnino sorazmerno zniža ter ponovno odmeri stroške postopka ob upoštevanju določil Odvetniške tarife (OT - Uradni list RS, št. 7/95 - 49/2000), podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zbolela za poklicno boleznijo fluoroza, za nastanek katere je odgovorna tožena stranka. V posledici tega je tožeči stranki nastala nepremoženjska škoda v obliki telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je tožeči stranki odmerilo odškodnino v višini 9.500.000,00 SIT, in sicer za telesne bolečine 4.000.000,00 SIT, za pretrpljeni strah 500.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000.000,00 SIT. Odmerjeno odškodnino je znižalo za 4.500.000,00 SIT, kar predstavlja že delno izplačano odškodnino za nepremoženjsko škodo po izvensodni poravnavi z dne 16.5.1996 ter toženi stranki naložilo še plačilo 5.000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Višji zahtevek tožeče stranke v višini 1.000.000,00 SIT (iz naslova odškodnine za telesne bolečine) pa je zavrnilo. Tožena stranka se ne strinja z višino odmerjene odškodnine. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo glede navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 -27/90) in določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Pri tožeči stranki vsekakor obstaja podlaga za priznanje odškodnine zaradi strahu, primerna pa je dosojena odškodnina v višini 500.000,00 SIT. Bolezen tožeče stranke ni prav pogosta, zaradi česar je tudi diagnosticiranje težavno in dolgotrajno. Razumljivo je, da je bilo zato tožečo stranko ob začetku zdravstvenih težav strah glede svojega zdravstvenega stanja. Intenzivnost le-tega se je vsekakor povečala, ko tudi zdravniki niso takoj ugotovili vzroka njenih vse večjih zdravstvenih težav. Še vedno pa traja negotovost glede nadaljnjega razvijanja bolezni. Stopnja strahu in njegovo trajanje vsekakor opravičujejo prisojo odškodnine zaradi strahu v višini 500.000,00 SIT. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je pri tožeči stranki zaradi poklicne bolezni njena splošna življenjska aktivnost zmanjšala, pri enostavnih opravilih za 30 %, pri zahtevnejših pa 60 %, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 5.000.000,00 SIT. Stalna prisotnost bolečin na različnih delih telesa tožečo stranko ovira pri vseh opravilih. Nekatera enostavnejša gospodinjska opravila lahko z vlaganjem večjih naporov še vedno opravlja, nekaterih zahtevnejših pa sploh ne more več opravljati (šivanje, pletenje). Opustiti je morala hojo v hribe, težave pa ima tudi z zobovjem. Take posledice poklicne bolezni tožeči stranki vsekakor povzročajo duševne bolečine, saj je v veliki meri odvisna od pomoči drugih ljudi. Odškodnina v dosojeni višini pa je primerljiva tudi z odškodninami, ki se za tako zmanjšanje življenjske aktivnosti dosojajo v drugih primerih. Utemeljena pa je pritožbena navedba glede nepravilne uporabe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) pri prisoji odškodnine za telesne bolečine. Sodišče mora pri odmeri pravične denarne odškodnine upoštevati stopnjo in trajanje bolečin prizadetega, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Tožena stranka s pritožbo ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, ampak izpodbija le višino dosojene odškodnine. Ob vezanosti na dejansko stanje, ki ga je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče zaključuje, da je dosojena odškodnina previsoko odmerjena. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju oškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Glede na sodno prakso, ki se je oblikovala na tem področju, pritožbeno sodišče zaključuje, da je za tako intenziteto in trajanje telesnih bolečin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, primerna odškodnina v višini 3.000.000,00 SIT. Upoštevati pa je treba tudi, da se bolečine od leta 1990 niso več povečevale in da od takrat dalje ni več mogoče govoriti o trajanju telesnih bolečin, temveč že o obstoječem stanju, ki se kaže v zmanjšanju življenjske aktivnosti tožeče stranke in se je obstoj teh telesnih bolečin že upošteval pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova znižalo za 1.000.000,00 SIT. Pri preizkusu po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ker že prejete odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je bila tožeči stranki izplačana na podlagi izvensodne poravnave z dne 16.5.1996, ni valoriziralo. Ker se pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo skladno z 2. odstavkom 189. člena ZOR odmerja po razmerah na dan zadnje obravnave in zakonite zamudne obresti tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, je potrebno že prejeto odškodnino valorizirati na dan zadnje glavne obravnave, ko je bila določena celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Že prejeta delna odškodnina v višini 4.500.000,00 SIT, valorizirana na dan zadnje glavne obravnave (4.3.1999), znaša 5.541.514,54 SIT (4.500.000,00 SIT in 1.041.514,54 SIT). Skupno dosojena odškodnina za negmotno škodo ob upoštevanju znižanja na pritožbeni stopnji znaša 8.500.000,00 SIT. Od tega je potrebno odšteti že prejeto, valorizirano odškodnino v višini 5.541.514,54 SIT, zato tožena stranka dolguje tožnici še odškodnino v višini 2.958.485,46 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je od 4.3.1999, dalje do plačila. Višji zahtevek (2.041.514,54 SIT) pa je zavrnilo. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je ponovno odločalo tudi o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP-77 je o stroških postopka odločilo glede na uspeh v pravdi. Pri odmeri stroškov je uporabilo ZPP-77, OT in Zakon o sodnih taksah (ZST - Uradni list SFRJ, št. 30/78 - 8/99). Z izvensodno poravnavo z dne 16.5.1996 so bili tožeči stranki že plačani stroški, ki so nastali do 31.5.1996 v višini 486.780,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče odločalo le o povrnitvi stroškov, ki so strankama nastali od tega dne dalje. Tožeči stranki od priglašenih stroškov (stroškovnik l. št. 119) ni prizalo 100 točk za posvet s stranko, ker je to opravilo že zajeto v priznanih točkah za pripravljalno vlogo. Za pripravljalno vlogo je priznalo 825 točk, ker je bila vrednost spora ob vložitvi pripravljalne vloge 10.500.000,00 SIT, osnova pa 1100 točk, za pripravljalno vlogo pa gre 75 % te osnove. Priznalo ni priglašenih 30 točk za poročilo stranki, ker to opravilo ni posebej predvideno v OT. Priznalo tudi ni stroškov za odgovor na pritožbo, ker ta ni bil potreben (155. člen ZPP-77) saj ni z ničemer pripomogel k rešitvi spora. Ostale priglašene stroške je pritožbeno sodišče priznalo. Skupaj je priznalo 2925 točk, kar ob vrednosti točke ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje v višini 87,40 SIT znese 255.645,00 SIT. Tožeči stranki je priznalo tudi: takse za sodbo v višini 60.000,00 SIT in stroške kilometrine v višini 8.466,00 SIT. Skupaj je bilo tožeči stranki priznanih 324.109,00 SIT stroškov postopka. Toženi stranki je od priglašenih stroškov (stroškovnik na l. št. 118) priznalo 2 krat 550 točk za pristop na naroka dne 2.10.1996 in 25.10.1996 (osnova 1100 točk - za obravnavo 50 %). Za pripravljalno vlogo 825 točk (osnova 1100 - 75 %), ter za pritožbo 1000 točk (osnova 800 točk - 125 %). Sodišče ni priznalo priglašenih 150 točk za pregled spisa, ker je to opravilo že zajeto v priznanih točkah za pripravljalno vlogo, pritožbo ali pristop na narok. Po stroškovniku z dne 8.3.1999 je za narok dne 3.2.1999 priznalo le 200 točk, ne pa 350 točk, ker se na naroku niso izvajali dokazi (3. točka tar. št. 10 v povezavi s 1. točko tar. št. 15). Za porabljen čas med zastopanjem na narokih dne 3.2.1999 in 4.3.1999 je priznalo le 2 krat 50 točk, ker sta se oba naroka končala v pol ure. Pritožbeno sodišču tudi ni priznalo 100 točk za posvet s stranko, ker je to opravilo že zajeto v priznanih točkah za druga opravila. Priglašenih 20 točk za poročilo stranki ni priznalo, ker to opravilo ni posebej predvideno po OT. Priglašenih stroškov v višjem številu točk ni priznalo, ker niso bili priglašeni po OT glede na vrednost spora. Skupaj je bilo toženi stranki priznanih 3775 točk, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT znese 329.935,00 SIT. Skupaj z 225,00 SIT takse za zapisnik pa 330.160,00 SIT. Tožeča stranka je uspela z 49,3 % zahtevka (6.000.000,00 SIT - 2.958.485,46 SIT) in je tako upravičena do povrnitve 49,3 % svojih stroškov postopka v višini 159.785,70 SIT. Tožena stranka je uspela z 50,7 % in je upravičena do povrnitve svojih stroškov postopka v višini 167.391,10 SIT. Po pobotanju mora tožeča stranka toženi povrniti še 7.605,40 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo ji mora tožeča stranka skladno z 154. členom ZPP-77 povrniti del njenih pritožbenih stroškov. Tožena stranka je priglasila 1000 točk za sestavo pritožbe ter stroške sodne takse za pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je za sestavo pritožbe priznalo 875 točk (pcto. 5.000.000,00 SIT - osnova 700 točk - pritožba 125 %), kar ob vrednosti točke 90,00 SIT znese 78.750,00 SIT ter 100.000,00 SIT sodne takse za pritožbo. V pritožbi je tožena stranka uspela z 40,83 % in ji mora zato tožeča stranka povrniti enak procent priznanih pritožbenih stroškov v višini 72.983,60 SIT. ZPP-77, ZST in ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).