Jedro

Višina odškodnine za negmotno škodo, katero je tožnik utrpel v posledici prometne nesreče, iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, prestanega strahu, skaženosti ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti (200. in 203. člen ZOR). Diagnoza: travmatska amputacija leve spodnje okončine pod kolčnim sklepom, hemoragični šok po izgubi večje količine krvi, dvojni zlom leve sedne kosti, serijski zlom IV. in VI. rebra levostransko z vdorom zraka v plevralno votlino, zdrobitveni zlom leve podlahti v delu zapestja z izpahom levega zapestja, zlom čolničaste kosti na levem zapestju, zlom IV. in V. dlančnice leve roke ter rana z ratrgano razcefranimi robovi na hrbtišču leve roke.

Izrek

Pritožba toženca se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine za nematerialno škodo in sicer v znesku 13,137.853,63 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek, za znesek 20,410.689,37 SIT, zavrnilo. Prav tako je prvostopno sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika za plačilo mesečne rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo, da je dolžan toženec povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 140.876,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je prvostopno sodišče glede na zatrjevano in ugotovljeno dejansko stanje tožniku iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti zaradi zdravljenja od zahtevanih 12,000.000,00 SIT prisodilo 8,000.000,00 SIT, iz naslova prestanega strahu od zahtevanih 4,000.000,00 SIT 2,000.000,00 SIT,za psihične bolečine zaradi skaženosti od zahtevanih 7,000.000,00 SIT 5,000.000,00 SIT ter iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 20,000.000,00 SIT 10,000.000,00 SIT.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožil toženec iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava po tč. 3 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče samo odmeri pravično denarno odškodnino za utrpljeno nepremoženjsko škodo oz.

podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno razsojo. Pri tem toženec poudarja, da je sicer prvostopno sodišče pravilno upoštevalo tožniku že izplačani in revalorizirani znesek, katerega današnja vrednost po izračunu prvostopnega sodišča znaša 11,952.146,37 SIT. Toženec soglaša, da je tožniku v škodnem dogodku nedvomno nastala zelo velika škoda. Nikoli ni oporekal temelju tožbenega zahtevka in je svojo odgovornost nemudoma priznal že pred začetkom kazenskega postopka in ni skušal uveljavljati kakršnekoli morebitne soodgovornosti, četudi bi v manjši meri bila lahko podana. Vendar pa je primoran ugovarjati ugotovljeni višini. Meni namreč, da so ugotovljene ocene previsoke oziroma v nasprotju z določbo 200. člena ZOR ter v nasprotju z obstoječo sodno prakso v identičnih primerih. Soglaša, da tožniku nedvomno gre satisfakcija za vse vtoževane oblike nepremoženjske škode, ki jih je utrpel, vendar pa nadomestilo po njegovi oceni ne more biti večje od škode, ki mu je dejansko nastala. Tako je prvostopno sodišče po mnenju pritožnika nepravilno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju pritožnik prosi še za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožnik odgovora na pritožbo ni podal. Pritožba toženca ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevanih (II. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS,št. 55/92), ki se uporablja na podlagi določbe I.odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. list RS, št. 26/99) bistvenih kršitev določb postopka iz II. odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pritožbeno toženec izpodbija le prisojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Po določbi 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za strah in za skaženost, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev nematerialne škode, tj. pri odmeri odškodnine, gleda sodišče predvsem na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine.

Tožniku je bila z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 25,000.000,00 SIT, od tega pa, upoštevaje že izplačani del zavarovalne vsote še znesek 13,137.853,63 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tako prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, po oceni pritožbenega sodišča, v celoti in za posamezne oblike nepremoženjske škode ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in je tako odmerjena odškodnina v skladu s prakso sodišč v primerljivih zadevah, hkrati pa upošteva vse posebnosti prav tega konkretnega primera.

Pri sami dosoji odškodnine je predvsem potrebno upoštevati poškodbe, katere je tožnik v škodnem dogodku utrpel in sicer: travmatska amputacija leve spodnje okončine pod kolčnim sklepom, hemoragični šok po izgubi večje količine krvi, dvojni zlom leve sedne kosti, serijski zlom IV. do VI. rebra levostransko z vdorom zraka v plevralno votlino, zdrobitveni zlom leve podlahti v delu zapestja z izpahom levega zapestja, zlom čolničastne kosti ne levem zapestju, zlom IV.

in V. dlančnice leve roke ter rana z raztrgano razcefranimi robovi na hrbtišču leve roke. Navedeno je izvedenec zapisal kot izrazito hudo in smrtno nevarno poškodbo v posledici katere je bilo ogroženo tožnikovo življenje.

Toženec pritožbeno dejanskega stanja, ugotovljenega po prvostopnem sodišču s pomočjo izvedenca, ne izpodbija.

Tožnik je vtoževal odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja v znesku 12,000.000,00 SIT. Po ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopno sodišče tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino v znesku 8,000.000,00 SIT. Glede tako prisojenega zneska odškodnine toženec meni, da je le-ta, upoštevaje določbe ZOR, ocenjen previsoko. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba toženca v tem delu neutemeljena.

Pri določanju te vrste odškodnine govorimo o zadoščenju - satisfakciji, pri čemer je potrebno upoštevati zlasti pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. To zadoščenje mora biti individualizirano v okvire,to je razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar vse oblikuje sodna praksa. Ugotavljanje odškodnine za nematerialno škodo tako pomeni uporabo pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" in zato torej uporabo materialnega prava.

Upoštevaje pritožbene navedbe toženca in tudi sam uradni preizkus, pritožbeno sodišče v tem konkretnem primeru ugotavlja, da je bila na prvi stopnji glede na ugotovljeno dejansko stanje, katerega toženec pritožbeno ne izpodbija, meni le, da je ta glede na ugotovljene posledice precenjena. Po oceni pritožbenega sodišča, je odškodnina v po prvostopnem sodišču v znesku 8,000.000,00 SIT primerna in pravična, tako upoštevaje trajanje bolečinskega obdobja in njegovo intenziteto (10 dni trajno hudih fizičnih bolečin, 10 dni občasno hudih fizičnih bolečin, 14 dni zmerno močnih trajnih fizičnih bolečin, 14 dni zmerno močnih občasnih fizičnih bolečin, 1 mesec lažjih stalnih fizičnih bolečin, 1 mesec lažjih stalnih fizičnih bolečin, 2 meseca lažjih občasnih fizičnih bolečin, v levi spodnji okončini pa so ostale trajne) kot tudi v postopku zatrjevane in ugotovljene neugodnosti v času zdravljenja (83 dni hospitaliziran, trije operativni posegi v 20-tih dneh od tega operativni poseg z reamputacijo amputirane leve spodnje okončine, drenaža preuralnega prostora zaradi pneumotoraksa, izpiranje trebušne votline, antibiotična terapija, terapija proti strjevanju krvi, infuzije, uporaba bergel, mavčna imobilizacija) ter seveda tudi dosedanjo sodno prakso.

Tako določena odškodnina je po oceni pritožbenega sodišča primerno zadoščenje, saj naj bi ta odškodnina predstavljala subjektivno zadoščenje oškodovanca, glede na to, da se škoda na zdravju ne da pozdraviti ali poplačati z denarjem. Pri sami dosoji odškodnine je potrebno upoštevati predvsem pomen prizadete dobrine in pa pomen same doškodnine. Upoštevaje navedeno je bilo zato potrebno pritožbo toženca v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

Prav tako pa je, po oceni pritožbenega sodišča, neutemeljena pritožba toženca tudi glede prisojenega zneska odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu. Po oceni pritožbenega sodišča toženec pritožbeno neutemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava iz I. odst. 200. člena ZOR, kar zadeva primerno odškodnino iz tega naslova. Sodna praksa namreč v skladu z določili ZOR priznava odškodnino za strah, katerega pretrpi oškodovanec ob škodnem dogodku (primarni strah), prav tako pa se priznava odškodnina za strah, katerega je oškodovanec trpel v procesu zdravljenja (sekundarni strah). Pogoj za priznanje obeh oblik strahu pa je njegova intenzivnost. Biti mora intenziven in dolgotrajen, lahko pa tudi intenziven in kratkotrajen, če je za dalj časa porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Tožnik je iz tega naslova izterjeval odškodnino v znesku 4,000.000,00 SIT, medtem ko je prvostopno sodišče na podlagi, s pomočjo izvedenca, ugotovljenega dejanskega stanja temu prisodilo kot pravično odškodnino znesek 2,000.000,00 SIT. Pri tem je prvostopno sodišče zlasti upoštevalo navedbe izvedenca, da je tožnik utrpel hud primarni strah, saj je bil po sami poškodbi pri zavesti in je tako pri zavesti ugotovil, da je prišlo do odtrganja leve noge, nato je tožnik utrpel tudi tridnevni težji sekundarni strah, nakar je sledil enomesečni zmerni sekundarni strah. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in pa upoštevaje dosedanjo sodno prakso ter individualizirano obravnavanje posameznih škod je, po oceni pritožbenega sodišča, pritožba toženca tudi v tem delu neutemeljena.

Prav tako pa je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena pritožba toženca tudi v delu, v katerem izpodbija prisojeno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Iz tega naslova je tožnik zahteval odškodnino v znesku 20,000.000,00 SIT in na podlagi po izvedencu ugotovljenega dejanskega stanja in pa izpovedi tožnika je prvostopno sodišče tožniku iz tega naslova prisodilo znesek 10,000.000,00 SIT. Tako dosojeni znesek odškodnine je, po oceni pritožbenega sodišča, prav tako primerljivo dosojena višina odškodnine iz tega naslova. Tudi v tem delu samega dejanskega stanja toženec pritožbeno ne izpodbija, meni le, da je materialno pravo, upoštevaje dosedanjo sodno prakso in pa individualizirano obravnavo posameznih škod in odškodnin zanje nepravilno uporabljeno.

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je potrebno upoštevati oškodovančevo trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka na najrazličnejših prizadetostih na psihičnem ali telesnem področju in zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, katere je in bi jih opravljal oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti.Pri tem je prvostopno sodišče, po oceni pritožbenega sodišča, v dovoljšnji meri upoštevalo pravno odločilne okoliščine in sicer predvsem, da je obseg telesnih prizadetosti po poškodbi pri tožniku zares zelo obsežen, pri čemer imajo tudi bodoče duševne bolečine podlago v izdelanem mnenju izvedenca. Izvedenec je namreč ugotovil, da je tožnik težji lokomotorni invalid, ki s protezo, katero je dobil po operaciji noge, ne more hoditi ker ga le - ta žuli, zaradi česar pri hoji uporablje dve berglji. Njegova hoja je izrazito otežkočena, nesigurna, nestabilna in počasna. Poleg noge pa ima deformirano tudi levo zapestje. Izvedenec pri tem ugotavlja, da je v posledici izgube noge, pri tožniku podana 60 % trajna invalidnost, v posledici deformacije roke pa 20 % in torej skupno 80 % trajna invalidnost. Tako ugotovljeno obširno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ob upoštevanju izpovedi tožnika, pa po oceni pritožbenega sodišča v celoti opravičuje po prvostopnem sodišču dosojeni znesek odškodnine v višini 10,000.000,00 SIT, kar je po oceni pritožbenega sodišča tudi v splošno priznanih okvirih za takšen obseg škode.

Enako velja tudi za odškodninski zahtevek tožnika za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri tem je potrebno upoštevati, da je pojem skaženosti po 200. členu ZOR pravni standard in ne medicinski pojem.

Tako skaženost (kot pravni standard) ugotavlja sodišče, na podlagi dejstev ugotovljenih s pomočjo izvedeniškega mnenja, lastnih opažanj sodišča (o spremembi oškodovančeve zunanjosti) in pa na podlagi ocene oškodovančeve subjektivne prizadetosti zaradi njih. Tako je prvostopno sodišče pri oceni primerne odškodnine iz tega naslova upoštevalo, da je tožnik v posledici škodnega dogodka ostal brez leve noge, da mu je od noge ostal le 15 cm krn. Iz tega naslova je sodišče od zahtevanih 7,000.000,00 SIT tožniku prisodilo 5,000.000,00 SIT.

Tudi tako določena odškodnina je, po oceni pritožbenega sodišča, določena v skladu z zakonskimi merili in sodno prakso ter v pravilnem sorazmerju z odškodninami, ki jih postavlja sodna praksa v podobnih primerih.

Tako se izkaže, da je bilo pri določitvi odškodninskih zahtevkov za posamezne oblike tožnikove nepremoženjske škode materialno pravo, katerega pravilno uporabo toženec pritožbeno izpodbija, uporabljeno pravilno in da torej ta pritožbeni razlog ni podan.

V celoti je bilo torej tožniku prisojeno 25,000.000,00 SIT iz naslova nepremoženjske škode in glede na to, da je tožnik del te odškodnine že prejel iz naslova zavarovanja, je tako prvostopno sodišče tožniku pravilno prisodilo še preostanek v znesku 13,137.853,63 SIT.

Pri tem gre sicer res za visok znesek, vendar pa le-ta, po oceni pritožbenega sodišča, predstavlja ustrezno satisfakcijo za sicer zelo hudo nepremoženjsko škodo, katero je utrpel tožnik.

Tudi sicer toženec sam priznava in pritožbeno poudarja, da je tožnik v škodnem dogodku nedvomno utrpel hude poškodbe in da mu zato tudi nedvomno gre satisfakcija.

Upoštevaje zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče prepričano, da pomeni prisojena odškodnina v skladu z 200. in 203.členom ZOR, katerega je prvostopno sodišče upoštevalo pri določitvi odškodnine za vse oblike tožnikove nematerialne škode, pravično zadoščenje za vse ugotovljene posledice,katere je tožnik utrpel zaradi obravnavanega škodnega dogodka, saj je namen te odškodnine subjektivno zadoščenje oškodovanca. Tako po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi pritožbenim zatrjevanjem toženca, da prisojeni znesek odškodnine predstavlja nadomestilo, ki bi bilo večje od dejansko nastale škode pri tožniku. Tožnik je v škodnem dogodku nedvomno utrpel izredno hude posledice, zaradi česar mu po oceni pritožbenega sodišča gre v celoti prisojeni znesek odškodnine, prisojen po prvostopnem sodišču. Na obstoj morebitnih okoliščin po 191. členu ZOR (zmanjšanje odškodnine) se toženec pritožbeno ne sklicuje, zaradi česar pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v smislu te določbe ni preizkušalo.

Pritožbeno toženec prosi še za oprostitev plačila sodnih taks. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o oprostitvi plačila sodnih taks prvostopno sodišče že odločilo in ta odločitev, da se torej toženca oprosti plačila sodnih taks, velja za celotni postopek in zato o tem pritožbeno sodišče posebej ni odločalo.

Ker torej uveljavljeni pritožbeni razlogi niso bili podani in ker ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče uradoma upoštevanih napak v postopku ni ugotovilo (II. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77,Ur. l. SFRJ št.4/77-27/90 in RS,št. 55/92), ki se uporablja na podlagi določbe I.odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. l. RS, št. 26/99)), je bilo potrebno pritožbo toženca v celoti kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Odločitev o pritožbenih stroških toženca temelji na določbi 166. člena ZPP/77 v zvezi z 1. odst. 154. člena ZPP/77.