Jedro

Pred potekom enoletnega roka sme sodišče zavrniti vrnitev otroka le, če obstaja resna nevarnost, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali bi bil kako drugače pripeljan v neugoden položaj. Šlo naj bi za izjemne okoliščine, bodisi vojne razmere, lakoto ali bolezni v državi, v katero je treba otroka vrniti, ali kadar bi bil otrok deležen resnega zlorabljanja ali zanemarjanja.

Pri odločanju po Haaški konvenciji gre za začasen ukrep, katerega cilj je odprava posledic protipravnega ravnanja in čimprejšnja vrnitev otroka v državo njegovega običajnega prebivališča, kjer se tudi meritorno rešujejo spori glede starševske odgovornosti.

Dejstvo, da centralni izvršilni organ v Republiki Sloveniji ni izvedel nobenih ukrepov za zagotovitev prostovoljne vrnitve otroka, kar mu sicer nalaga 10. člen Haaške konvencije, in da oče ni začel sodnih postopkov za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo, na odločitev ne more vplivati, saj teh dveh pogojev konvencija ne postavlja kot procesni predpostavki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „Zahtevi za vrnitev mladoletne A., rojene 000, s stalnim prebivališčem ..., državljanki ZDA in Republike Slovenije, se ugodi in se nalaga materi otroka M., ..., takojšnja vrnitev otroka očetu N., stanujočem na naslovu …, ZDA.“

II. Udeleženci nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo N. za vrnitev mladoletne hčere A., rojene 000, državljanke ZDA in Republike Slovenije, ki se trenutno nahaja pri materi v Republiki Sloveniji. Predlagatelj je zahtevo podal preko centralnega izvršilnega organa (RS, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti), ki na podlagi Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljevanju: Haaška konvencija)(1) izpolnjuje obveznosti, ki so predvidene za ta organ.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za vrnitev mladoletne hčere A. vlaga pritožbo predlagatelj in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi zahtevi za takojšnjo vrnitev otroka po prvem odstavku 12. člena v zvezi s 3. členom Haaške konvencije. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarja, da je sodišče kot predlagatelja napačno opredelilo RS, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, in s tem zmotno uporabilo določbe Haaške konvencije. Centralni izvršilni organi pogodbenic namreč niso stranke v postopku, pač pa le izpolnjujejo obveznosti, ki jim jih podeljuje Haaška konvencija. Opozarja, da je predlagatelj on, vendar pa mu sodišče izpodbijanega sklepa ni vročilo v skladu z določbami Haaške konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih in gospodarskih zadevah v tujini. Meni, da so mu bile kršene pravice do izjavljanja v postopku, ker mu na njegov poziv ni bila vročena celotna spisna dokumentacija, na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče izdalo izpodbijano odločbo. Graja postopanje sodišča, ker je dokaze, na katere je oprlo svojo odločitev, pribavljalo ex offo. Meni, da bi takšno možnost – če se je že odločilo za posredno zaslišanje matere otroka preko Centra za socialno delo ... (v nadaljevanju: CSD) – moralo dati obema strankama. Po določbah ZPP lahko sodišče dokazni postopek izvaja le po sprejetju dokaznih sklepov, torej le po opravljeni javni glavni obravnavi, ki pa je v konkretnem primeru ni bilo. V funkciji pravilnega in popolnega ugotavljanja koristi otroka bi bilo spoštovanje postopkovnih določb procesna nuja. Graja razlogovanje sodišča prve stopnje, ki smiselno zaključuje, da naj bi bili ukrepi slovenskega centralnega izvršilnega organa po 10. členu Haaške konvencije celo procesna predpostavka. Meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za ugoditev zahtevi za vrnitev otroka ter poudarja, da nikoli ni bil nasilen do svoje žene in da ne zlorablja alkohola ter v zvezi s tem izpostavlja svojo zaposlitev v ... Po pogodbi o zaposlitvi je v stalni pripravljenosti vse dni v letu, pri čemer pa njegova stalna pripravljenost nikakor ne vpliva na zmožnost skrbeti za otroka, saj delo v fazi pripravljenosti opravlja od doma. Do prejema izpodbijane odločbe sploh ni vedel, da ima njegova hči A. prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji vse od 12. 6. 2012 dalje. Za spremembo stalnega prebivališča oziroma za prijavo stalnega prebivališča tudi na območju Republike Slovenije nikoli ni dal soglasja. Stalno prebivališče je hčerka imela ves čas v ZDA., kjer je družina dejansko stalno prebivala in kjer je bilo ves čas središče njihovih življenjskih interesov. Situacija se je spremenila šele po 10. 6. 2014, ko je nasprotna udeleženka hčer A. pričela neupravičeno zadrževati v Republiki Sloveniji, in sicer v nasprotju z dogovorom. S tem mu je bila kršena pravica do skrbi za otroka. Opozarja na namen Haaške konvencije, ki je izključno v vzpostavitvi prejšnjega stanja: zagotovitev takojšnje vrnitve otroka v kraj njegovega stalnega izvornega prebivališča, ki je v konkretnem primeru v ZDA in ne v Sloveniji. Poudarja, da so izpolnjeni prav vsi pogoji po 12. in 3. členu Haaške konvencije: njegova pravica do skrbi za A. ter njena pravica do stika z očetom v nobenem primeru ne konkurira z navezanostjo otroka na stare starše. Sicer pa je tudi do morebitne navezanosti otroka na stare starše prišlo zgolj zaradi protipravnih ravnanj nasprotne udeleženke, ki mu hčerko namerno odtujuje. Nerazumljivi so mu očitki v izpodbijani odločbi, da ni začel sodnih postopkov za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo. Postopek po Haaški konvenciji je sprožil takoj, ko mu je postalo jasno, da se mati z otrokom ne bo vrnila v ZDA. To pa je bilo 28. 6. 2014, ko je prejel elektronsko pošto s strani nasprotne udeleženke. V spis vlaga obsežno korespondenco, ki zajema časovno obdobje od 18. 3. 2014 dalje, pa tudi obdobje po vložitvi zahteve. Predmetna dokumentacija predstavlja dovoljeno pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje ni uporabilo Zakonika Marylanda, Družinsko pravo, Paragraf 5 - 203, sicer bi lahko zaključilo, da drugih možnosti sploh ni imel. Poudarja, da je za otroka skrbel v polnem pomenu besede; pred odhodom v Slovenije pa je mati pričela s poskusi protipravnega odtujevanja otroka od njega. Očitek, da ni prevzemal znatnega deleža pri varstvu in negi otroka, je v celoti neobrazložen in ga kot takega tudi ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da je vprašanje prilagoditve otroka novemu okolju po drugem odstavku 12. člena Haaške konvencije pravno pomembno le v primeru, če bi se postopek pred slovenskim sodiščem na podlagi zahteve predlagatelja začel po preteku enoletnega roka. Ne vidi ovir, da se v ZDA zaradi ureditve vprašanj glede razveze zakonske zveze in s tem povezanimi zadevami, ob ugoditvi zahtevi za vrnitev otroka, ne bi vrnila tudi mati - vsaj do odločitve pristojnih ameriških organov glede razveze in vzgoje ter varstva otroka. Ni razumljivo stališče izpodbijane odločbe, da bi ob prisilnem ukrepu vrnitve lahko hčerki nastale nepopravljive in težke posledice. Nikakršne ovire ni, da nasprotna udeleženka odločbo za vrnitev otroka, katere izdajo je predlagal, izpolni prostovoljno. Sicer pa so ugotovitve o nepopravljivih in težkih posledicah sprejete brez ustreznega strokovnega znanja s področja klinične psihologije.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrženje pritožbe, kot nedovoljene, ker jo je podala oseba, ki ni stranka postopka. Opozarja na pomembnost standarda otrokove največje koristi, ki lahko v določenih primerih preseže koristi staršev. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo obstoj izjeme po 13. členu Haaške konvencije. Poudarja, da sodišče svoje odločitve ni utemeljilo na izjavah nasprotne udeleženke, temveč na ugotovitvah CSD-ja o največji otrokovi koristi. Povsem irelevantno je, da prilagoditev novemu okolju ter navezanost na stare starše izhaja iz ravnanja nasprotne udeleženke, ki ga pritožnik ocenjuje kot protipravno. V celoti pritrjuje ugotovitvam, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrženje pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da se je mladoletna hčerka A. rodila 000 slovenski materi in ameriškemu očetu v državi Maryland, ZDA. V tej državi sta starša ... 2012 tudi sklenila zakonsko zvezo. Starša sta po sklenitvi zakonske zveze živela skupaj na naslovu ..., na tem naslovu pa je imela stalno prebivališče tudi mld. A. Hčerka se trenutno nahaja na območju Okrožnega sodišča v ..., ker se z materjo po končanih počitnicah v Sloveniji (10. 6. 2014) ni vrnila v ZDA, čeprav sta starša o vrnitvi sklenila pisni dogovor. Oče je preko ameriškega centralnega izvršilnega organa na podlagi Haaške konvencije zahteval vrnitev otroka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sicer pravilno oprlo na določbe konvencije, vendar pa jih je napačno uporabilo in posledično tudi sprejelo odločitev, ki je v nasprotju s konvencijskimi določbami.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve jasno izrazilo svoje stališče, da gre za protipraven odvzem otroka. Za takšen odvzem gre vselej, ko tisti od staršev, ki otroka odpelje, s tem poseže v pravico do varstva in vzgoje otroka drugega od staršev, kar je značilnost tudi obravnavane zadeve. Sodišče poudarja, da mati v času zadržanja otroka ni ravnala v skladu z največjo koristjo otroka; hčerka je bila iztrgana iz kroga oseb, ki jih je poznala in s katerimi je živela pred zadržanjem. Kljub temu pa ni ugodilo predlogu za vrnitev mladoletne hčerke, kar je argumentiralo s sklicevanjem na določbi 12. in 13. člena Haaške konvencije. Vrnitev naj ne bi bila v otrokovo korist, saj naj bi mu iztrganost iz sedanjega socialnega okolja, v katerem živi, povzročila duševno škodo oz. travmo. Pri tem sodišče izpostavlja otrokovo starost in njegove trenutne čustvene potrebe.

7. Po določbi 13. člena Haaške konvencije sodišču res ni treba odrediti vrnitve otroka, če oseba, ki vrnitvi nasprotuje, dokaže obstoj določenih okoliščin. Vendar pa je treba klavzulo iz 13. in 20. člena Haaške konvencije razlagati restriktivno, kar izhaja tudi iz sodne prakse, objavljene na spletni strani HCCH - The international Child Abduction Database (INCADAT) - Case Law Analysis(3). Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi UP-377/01 z dne 4. 10. 2001, ki je opozorilo, da restriktivna razlaga 13. in 20. člena Haaške konvencije velja tako za opredelitev vsebine okoliščin iz prej citiranih določb kot tudi za dokazne standarde v zvezi z njihovim dokazovanjem. Pri tem je izpostavilo namen konvencije, ki je v ohranitvi življenjskih pogojev otroka, zagotovitvi odločanja o pravici do skrbi za otroka na območju izvornega prebivališča otroka in na splošno preprečevanje nezakonitega odvzema otrok. Vse to načeloma utemeljuje takojšnjo vrnitev otroka, kot ugotavlja Ustavno sodišče v prej citirani odločbi.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi glede zmotne uporabe določbe 12. člena Haaške konvencije. Prvostopenjsko sodišče se je pri podanosti zadržkov za takojšnjo vrnitev oprlo tudi na določbo 12. člena. Ta nalaga pristojnemu organu odreditev takojšnje vrnitve otroka, če je na dan, ko se je začel postopek pred sodnim ali upravnim organom pogodbenice, v kateri je otrok, minilo manj kot leto dni od dneva, ko je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan. Citirana določba govori v prid vrnitvi otroka v ZDA, upoštevaje dejstvo, da je od protipravnega zadržanja prišlo v mesecu juniju 2014 in tako enoletni rok še ni potekel. Zato 12. člen Haaške konvencije ne more predstavljati podlage za zavrnitev predloga. Enoletni rok teče od trenutka, ko je drugemu od staršev postalo povsem jasno, da se otrok ne bo vrnil(4). Ker od protipravnega zadržanja otroka še ni minilo leto dni, tudi ni podlage za uporabo drugega odstavka 12. člena Haaške konvencije, ki sicer daje možnost odreditve vrnitve otroka tudi v primeru preteka enoletnega roka, če se ne dokaže otrokova prilagoditev novemu okolju.

9. Razlogi, ki jih za zavrnitev predloga podaja prvostopenjsko sodišče, gredo pretežno v smeri otrokove prilagoditve novemu okolju. Urejene razmere, v katerih otrok sedaj živi, prisotnost starih staršev, urejeno varstvo v vrtcu, pa tudi otrokova starost in njegove čustvene potrebe naj bi po mnenju sodišča prve stopnje bili tisti dejavniki, ki kažejo, da ugoditev predlogu ne bi bila v otrokovo korist. To pa, po mnenju pritožbenega sodišča, niso razlogi, ki bi, upoštevaje določbo prvega odstavka 12. člena in 13. člen Haaške konvencije utemeljevali zavrnitev predloga. Pred potekom enoletnega roka sme sodišče zavrniti vrnitev otroka le, če obstaja resna nevarnost, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali bi bil kako drugače pripeljan v neugoden položaj. Šlo naj bi za izjemne okoliščine, bodisi vojne razmere, lakoto ali bolezni v državi, v katero je treba otroka vrniti, ali kadar bi bil otrok deležen resnega zlorabljanja ali zanemarjanja(5). Ogroženost otroka mora biti za zavrnitev predloga zelo resna; iti mora za neobičajno težke okoliščine, ki bi lahko ogrozile otrokove koristi. Takšnih okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotovilo, niti ne izhajajo iz predložene listinske dokumentacije. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da oče otroka že v preteklosti ni prevzemal znatnega deleža varstva in nege otroka, ne more zadostiti standardu, ki ga uveljavlja določba 13. člena Haaške konvencije. Navedba, da oče ni prevzemal znatnega deleža varstva, še ne pomeni, da dejansko ni uveljavljal pravice do skrbi za otroka, kar je pogoj, ki ga postavlja 13. člen konvencije. Da oče sploh ni skrbel za hčer in ni bil vpet v njeno vzgojo, tudi ne izhaja iz izjave matere mladoletnega otroka, ki jo je podala pri CSD-ju 15. 9. 2014. 10. Sodišče prve stopnje se sicer ni opredeljevalo do materine izpovedbe glede očetovega nasilja in alkohola, kateremu naj bi se vdajal oče otroka ter glede njunih nesporazumov. Kljub temu pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da tudi navedeno ne kaže na izpolnjenost pogoja za zavrnitev predloga iz 13. člena Haaške konvencije. Mati namreč ne zatrjuje očetovega nasilja nad otrokom; nesporazumi, ki jih imata med sabo, njun medsebojni konfliktni odnos, pa ne more biti razlog za zavrnitev predloga.

11. Pri odločanju po Haaški konvenciji gre za začasen ukrep, katerega cilj je odprava posledic protipravnega ravnanja in čimprejšnja vrnitev otroka v državo njegovega običajnega prebivališča, kjer se tudi meritorno rešujejo spori glede starševske odgovornosti(6).

12. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožbe, da razlogovanje sodišča prve stopnje o odsotnosti matere ob prisilnem ukrepu, ki bi sledil v primeru ugoditve predlogu, in posledični otrokovi travmi, ne more imeti želene teže - podlage pa nima niti v predloženi listinski dokumentaciji. Enako velja tudi za ugotovitev, da vrnitev ne bi bila v otrokovo korist in bi zaradi iztrganosti iz sedanjega socialnega okolja, v katerem živi, pri otroku povzročila duševno škodo. Takšna ugotovitev ne izhaja niti iz mnenja CSD z dne 24. 9. 2014. V mnenju je zgolj izraženo, da je z vidika otrokovih čustvenih potreb vprašljivo, ali bi neposredna vrnitev otroka brez prisotnosti matere ne povzročila stiske otroka, ni pa v mnenju jasne ugotovitve, ki bi kazala na to, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi oziroma, da bi bila v primeru vrnitve podana njegova huda ogroženost. Nenazadnje tudi CSD v svojem mnenju izpostavlja, da bi morala mati prevzeti odgovornost in se skupaj z otrokom vrniti v ZDA ter z možem razrešiti partnerske težave – bodisi sprejeti odločitev za razvezo ter urediti družinska razmerja za A. 13. Utemeljeni so tudi očitki, ki jih pritožba naslavlja v zvezi z aktivno legitimacijo, 10. členom Haaške konvencije kot procesne predpostavke ter s sklicevanjem sodišča, da oče ni začel sodnih postopkov za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo. Stališče pritožbe, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZ) ni predlagatelj, je pravilno; je le organ, ki predlog pošlje na pristojno sodišče. Predlagatelj pa je tisti od staršev otroka, ki zahteva njegovo vrnitev, v našem primeru otrokov oče. MDDSZ ima kot centralni izvršilni organ po Haaški konvenciji vlogo koordinatorja med pristojnimi organi v državah pogodbenicah in z namenom začetka sodnega postopka za vrnitev otroka zgolj pošlje vlogo prosilca sodišču. Ker pa je bil predlagatelj z odločitvijo seznanjen in je sodišče njegovo pritožbo štelo kot pravočasno, niso utemeljeni njegovi pritožbeni očitki v zvezi z vročanjem. Tudi dejstvo, da je sodišče pribavilo poročilo in mnenje CSD po uradni dolžnosti in se seznanilo z izjavo matere, ki jo je le-ta dala pred pristojnim CSD, medtem ko predlagatelj ni bil zaslišan, še ne pomeni kršitve pravice do izjavljanja v postopku oziroma pravice do kontradiktornosti. Postopki, ki tečejo na podlagi Haaške konvencije so specifični, poudarjena je hitrost postopanja. Odločitev, da se otrok vrne, ima provizorično naravo in je namenjena preprečevanju samovolje. Gre za postopke, ki niso predvideni za razreševanje vsebinskih vprašanj o pogojih za dodelitev otroka v vzgojo in varstvo, zato tudi ni potrebe po takšnih dokaznih standardih, ki jih je sicer treba uporabiti v postopkih odločanja o varstvu in vzgoji otroka.

14. Dejstvo, da centralni izvršilni organ v Republiki Sloveniji ni izvedel nobenih ukrepov za zagotovitev prostovoljne vrnitve otroka, kar mu sicer nalaga 10. člen Haaške konvencije, in da oče ni začel sodnih postopkov za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo, na odločitev ne more vplivati, saj teh dveh pogojev konvencija ne postavlja kot procesni predpostavki. Očitki, ki jih pritožba izpostavlja v zvezi s stalnim prebivališčem, pa so povsem irelevantni, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je otrok imel stalno oziroma izvorno prebivališče v ZDA.

15. Tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni uporabilo Zakonika Marylanda, Družinsko pravo, Paragraf 5 - 2003, je neutemeljen. Na predmetno določbo se sodišče sklicuje v točki 3 obrazložitve, v točki 8 pa eksplicitno ugotavlja, da je bil otrok neupravičeno zadržan s strani matere in da so bile s tem očetu kršene pravice do skrbi zanj.

16. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbi 12. in 13. člena Haaške konvencije, je bilo treba pritožbi predlagatelja ugoditi in ob upoštevanju 358. člena ZPP ter v povezavi z določbo 3. točke 365. člena istega zakona odločitev spremeniti, kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe. Ob tem sodišče poudarja, da zadržki, ki jih kot razlog za zavrnitev predloga izpostavlja sodišče prve stopnje, izničujejo namen Haaške konvencije. V takšnih primerih bi se namreč starši majhnih otrok, ki so zagrešili protipravno zadržanje, lahko v vsakem primeru sklicevali, da bo iztrganost iz sedanjega socialnega okolja otroku povzročila škodo oziroma travmo, zato vrnitev ni v otrokovo korist. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi podrobnejša presoja takšnih zadržkov prišla v poštev le v primerih, ko bi potekel enoletni rok iz 12. člena Haaške konvencije, kar pa ni značilnost obravnavanega primera. Namen Haaške konvencije pa bi bil izigran tudi v primerih, če bi vsako zatrjevanje neugodnega položaja otroka privedlo do zavrnitve zahteve za vrnitev(7).

17. Odločitev o pritožbenih stroških ima podlagi v določbi prvega odstavka 35. člena ZNP.

Op. št. (1): Zakon o ratifikaciji Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, Ur. list RS - MP, št. 6/93, 92/12 Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP Op. št. (3): Sodbe sodišč, najdene na spletni strani HCCH, Hague Conference on Private International law: http://www.incadat.com/index.cfm?act=analysis.show Op. št. (4): Primerjaj dr. Končina Peternel, M.: Mendarodna ugrabitev otrok, Pravosodni bilten, letnik XXXIV, Ljubljana 2013. Op. št. (5): Ibidem Op. št. (6): Primerjaj dr. Galič, A.: Pristojnost za odločanje v postopkih glede mednarodne ugrabitve otrok – med Uredbo Bruselj II in Haaško konvencijo, Zbornik v čast Karla Zupančiča, Družinsko in dedno pravo pred izzivi prihodnosti, Pravna fakulteta, Ljubljana 2014 Op. št. (7): Primerjaj UP-377/01 z dne 4. 10. 2001.