Jedro

Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prvotna tožba nepopolna. Zaradi dodaje identifikacijskega znaka nepremičnine, ki sicer olajšuje identifikacijo nepremičnine, tožba ni nič bolj popolna kot prej. Identifikacija nepremičnin z navedbo katastrske občine in parcelne številke (tj. na način, na katerega so bile nepremičnine označene v prvotnem zahtevku) je povsem zadostna za sojenje o postavljenem tožbenem zahtevku. Tak zahtevek je tudi docela določen. Nepredložene in neprevedene listine (ki so dokazi in ne dejstva) pa na (ne)popolnost tožbe ne vplivajo. ZPP namreč ne predpisuje, da bi bila vložitev tožbe pogojena s predložitvijo (vseh) dokaznih listin. To (ali dejstva iz tožbe potrjujejo dokazi) je stvar utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar je pravno odločilno šele, če pride do kontradiktornega postopka, ki je posledica pravočasno vloženega odgovora na tožbo. Tega pa v obravnavani zadevi ni bilo, zato bi se moralo sodišče prve stopnje najprej ukvarjati z (ne)obstojem pogojev za zamudno sodbo.

Zamudna sodba namreč temelji na absolutni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi tožbeni zahtevek. Sodišče zato v takem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, temveč le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja. Pisanja zamudne sodbe se sodišče (prve stopnje) torej loti tako, da najprej preveri, ali je tožba tožencu pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in ali gre za zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Če sta oba odgovora pozitivna, sodišče nadalje iz tožbenih navedb izlušči dejstva, nato pa preveri dvoje: prvič, ali utemeljenost zahtevka (delno ali v celoti) izhaja iz teh dejstev (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), in drugič, ali ta dejstva morebiti nasprotujejo dokazom, ki jih je tožbi priložil tožnik sam, ali splošno znanim dejstvom (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Preizkušanje nasprotja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbi priloženimi dokazi ne pomeni, da sodišče preverja utemeljenost tožbenih trditev niti sodišče dokazov ne ocenjuje, kot ob odločanju, ki sledi kontradiktornemu postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, odločba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je izpeljalo dokazni postopek, delno zavrglo tožbo (glede zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe), v preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožeča stranka kot bistveno navaja, da je že ves čas postopka opozarjala, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo, ker so bili za to izpolnjeni vsi pogoji. Konkretizirano izpodbija razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo kot razloga, da zamudne sodbe ni izdalo. Uveljavlja kršitve 180., 272. in 318. člena ZPP. Pojasnjuje razlike med sklepčnostjo in popolnostjo tožbe in opozarja, da so pogoji za izdajo zamudne sodbe pravila, ki niso dispozitivna in odvisna od volje sodišča. Sodišče mora izdati zamudno sodbo, ugodilno ali zavrnilno. Tožba je bila sicer popolna že od vsega začetka, zahtevek je bil tudi jasno specificiran, vključno z navedbo parcelne številke in katastrsko občino. Sodišče prve stopnje se je za vročanje tožbe v popravo odločilo po tem, ko je bila tožba že vročena odgovor in so nastopili pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ni povsem jasno, kaj je želelo sodišče z navedbo, da parceli nista obstajali, saj zaradi spremembe označbe (opredelitve z ID znakom) tožba ni bila nič bolj popolna, kot je bila prvotna. Torej ne drži, da je bila tožba ponovno vročana v odgovor zato, ker je bila prvotna nepopolna. Odgovor prve tožene stranke na tožbo je bil prepozen, odgovor druge tožene stranke pa prepozen, vročen po elektronski poti in v tujem jeziku, pri čemer stranka nepravilnosti kljub pozivu sodišča prve stopnje ni odpravila. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju oba odgovora na tožbo zavrglo, zato je njegovo nadaljnje ravnanje naravnost osupljivo. Obrazložitev, kot jo ponuja v razlogih izpodbijane sodbe, ne prepriča, ker ti razlogi niso pravilni, drugih pa sodišče prve stopnje ne navede. Pri tem se tudi ne ukvarja z razlogi za izdajo zamudne sodbe, čeprav je tožeča stranka na to v svojih vlogah opozarjala. V nadaljevanju izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči samo in izda zamudo sodbo, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvo tožena stranka in stranski intervenient v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Druga in tretja tožena stranka na vročeno pritožbo nista odgovorili

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvotna tožba je bila vročena1 vsem tožencem, pravočasno pa je odgovorila le tretja tožena stranka.2 Ker se nanjo nanaša le podredni tožbeni zahtevek oziroma ker s primarnim zahtevkom tretja tožena stranka sploh ni zajeta ter s prvo ter drugo toženo stranko tudi niso nujne enotne sospornice, njeno pravdno dejanje (vložitev pravočasnega odgovora na tožbo) na položaj prve in druge tožene stranke ne vpliva. In zakaj sodišče prve stopnje ob prepoznih odgovorih na tožbo prve in druge tožene stranke ni izdalo zamudne sodbe?

6. V razlogih izpodbijane sodbe je pojasnilo, da pri popravi tožbe ni omejeno izključno na fazo predhodnega preizkusa tožbe ter da lahko pogoje za izdajo zamudne sodbe presoja le v primeru izkazane vročitve popolne in sklepčne tožbe. Ker je presodilo, da je bila prvotno vložena tožba nepopolna v smislu 180. člena ZPP (zaradi označbe nepremičnin z neobstoječim identifikacijskim znakom, zaradi nedoločenega zahtevka, zaradi nepopolne listinske dokumentacije, na katero se je tožeča stranka sklicevala v tožbi, ni pa je predložila, in zaradi neprevedene listinske dokumentacije), jo je vročalo v popravo, nato pa popravljeno tožbo znova vročalo v odgovor.3 Nanjo je prva tožena stranka pravočasno odgovorila.

7. Z navedenimi razlogi pritožbeno sodišče ne soglaša. Po pregledu tožbenega zahtevka iz prvotne tožbe in njegovi primerjavi s tožbenim zahtevkom v popravljeni tožbi višje sodišče ugotavlja, da je edina razlika med zahtevkoma ta, da je povsod, kjer tožbeni zahtevek omenja katero od spornih nepremičnin, dodan identifikacijski znak nepremičnine. Zaradi navedbe tega znaka, ki sicer olajšuje identifikacijo nepremičnine, tožba ni nič bolj popolna kot prej. Identifikacija nepremičnin z navedbo katastrske občine in parcelne številke (tj. na način, na katerega so bile nepremičnine označene v prvotnem zahtevku) je povsem zadostna za sojenje o postavljenem tožbenem zahtevku. Tak zahtevek je tudi docela določen, zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prvotna tožba nepopolna. Kar pa se tiče nepredloženih in neprevedenih listin (ki so dokazi in ne dejstva), pa ti na (ne)popolnost tožbe ne vplivajo.4 ZPP namreč ne predpisuje, da bi bila vložitev tožbe pogojena s predložitvijo (vseh) dokaznih listin. To (ali dejstva iz tožbe potrjujejo dokazi) je stvar utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar je pravno odločilno šele, če pride do kontradiktornega postopka, ki je posledica pravočasno vloženega odgovora na tožbo. Tega pa v obravnavani zadevi ni bilo, zato bi se moralo sodišče prve stopnje najprej ukvarjati z (ne)obstojem pogojev za zamudno sodbo, kot so opredeljeni v 318. členu ZPP.

8. Tega ni storilo, zato je zagrešilo bistveno kršitev postopka, ki jo pritožnica izrecno uveljavlja v pritožbi. Da je ravnanje prvostopenjskega sodišča (tj. kršitev, ki jo je zagrešilo) lahko vplivalo na pravilnosti in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), ni treba podrobneje obrazlagati, saj je razsodba po opravljenem kontradiktornem postopku nekaj povsem drugega kot sodba, izdana v primeru izpolnjenih pogojev za izdajo zamudne sodbe.

9. Zamudna sodba namreč temelji na absolutni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi tožbeni zahtevek.5 Sodišče zato v takem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, temveč le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja. Pisanja zamudne sodbe se sodišče (prve stopnje) torej loti tako, da najprej preveri, ali je tožba tožencu pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in ali gre za zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Če sta oba odgovora pozitivna, sodišče nadalje iz tožbenih navedb izlušči dejstva, nato pa preveri dvoje: prvič, ali utemeljenost zahtevka (delno ali v celoti) izhaja iz teh dejstev (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP),6 in drugič, ali ta dejstva morebiti nasprotujejo dokazom, ki jih je tožbi priložil tožnik sam, ali splošno znanim dejstvom (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Preizkušanje nasprotja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbi priloženimi dokazi ne pomeni, da sodišče preverja utemeljenost tožbenih trditev niti sodišče dokazov ne ocenjuje, kot ob odločanju, ki sledi kontradiktornemu postopku (8. člen ZPP).7

10. Zaradi obstoja bistvene kršitve postopka je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrača v novo sojenje. Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz gornje obrazložitve.8

11. Kršitev, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje in je opisana zgoraj, je take narave, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Višje sodišče ne more (prvič) presojati, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe,9 po tem, ko je sodišče prve stopnje zadevo meritorno obravnavalo in je v razlogih izpodbijane odločbe izostala presoja obstoja pogojev za izdajo zamudne sodbe.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, v katerem delu se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če stranka vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Kakšen poziv k odgovoru na tožbo je bil vročen, izhaja iz kopije poziva na red. št. 8. 2 Prva tožena stranka in stranski intervenient sicer navajata, da prvi toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, kar je v nasprotju s podatki iz spisa, saj je sodišče prve stopnje odgovor na tožbo prve tožene stranke celo zavrglo (red. št. 21), sklep pa je pravnomočen. Odgovor druge tožene stranke (o vročitvi tožbe 9. 2. 2012 glej poročilo Ministrstva za pravosodje in javno upravo na red. št. 22) je vložen 16. 3. 2012. 3 Glej razloge v 6. točki izpodbijane sodbe, str. 7. 4 Tožeča stranka je tožbi predložila 32 listin (A 1 do A 32). Drži, niso vse v slovenskem jeziku, a nekatere so, druge niso, od tega pa so nekatere prevedene in nekatere ne. Da bi sodišče prve stopnje lahko preverjalo morebitno nasprotovanje zatrjevanih dejstev s predloženimi listinami, ni nujno, da so prevedene vse. Zadošča, da je za vsako odločilno dejstvo tožeča stranka predlagala vsaj kak dokaz. Da bi temu ne bilo tako ter bi bil to razlog za ne izdajo zamudne sodbe, iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. 5 Po sistemu afirmativne litiskontestacije se pasivnost tožene stranke ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb v tožbi. 6 Če utemeljenost zahtevka iz dejstev ne izhaja, pa je nesklepčnost odpravljiva, sodišče tožnika pozove k odpravi nesklepčnosti (drugi odstavek 337. člena ZPP), sicer pa tožbeni zahtevek brez nadaljnjega zavrne (tretji odstavek 337. člena ZPP). 7 Povzeto po sodbi VSL, št. I Cp 1976/2018 z dne 1. 6. 2018. 8 Sodišče prve stopnje mora preveriti in v bodoči sodni odločbi obrazložiti obstoj vseh pogojev za izdajo zamudne sodbe, vključno z datumi vročitve tožbe in datumi odgovorov na tožbo ter pravilnostjo vročitve. 9 To velja tudi za primer, da bi bili podani pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe, kot v odgovoru na pritožbo navajata prva tožena stranka in stranski intervenient. Do takega rezultata bi namreč lahko vodila kvečjemu ugotovitev, da v tožbi zatrjevana dejstva ne vodijo v pravno posledico, ki jo tožeča stranka zasleduje s tožbenim zahtevkom. A sodišče prve stopnje svoje sodbe ni oprlo na zatrjevana dejstva, temveč na tista, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo po opravljenem kontradiktornem postopku. Višje sodišče pa ne more in ne sme črpati iz drugačne dejstvene podlage, kot te, ki je ugotovljena v sodbi.