Jedro

Po analogiji ni mogoče uporabiti določb zakona, ki ob nastanku spornega razmerja še ni veljal. Če zaskrbljenost pri tožniku ni bila niti tolikšna, da bi se o postopku ustrezno informiral, v nobenem primeru ni mogoče govoriti o tem, da je tožnik trpel takšne duševne bolečine, ki bi narekovale prisojo odškodnine.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 198,98 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je F. G. (v nadaljevanju tožnik) zahteval od Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) plačilo 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 do plačila. Hkrati je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 477,54 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP), ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku. Tožnik meni, da 5. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nasl., v nadaljevanju URS) zavezuje državo k aktivnemu ravnanju glede varstva in uresničevanja človekovih pravic. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic. V svoji pritožbi izrecno izpostavlja, da dejstvo, da po mnenju sodišča prve stopnje v konkretni zadevi niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ker tožnik ni uspel dokazati obstoja in višine pravno priznane škode, ni pravno relevantno, saj je odgovornost države v obravnavanem primeru objektivna oziroma že sama ugotovitev kršitve temeljnih človekovih pravic zadostuje za odškodnino. Slednje naj bi izhajalo iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, sodb Evropskega sodišča za človekove pravice in iz Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/06, v nadaljevanju ZVPSBNO). Tožnik poudarja, da bi se v konkretni zadevi lahko določbe ZVPSBNO o objektivni odgovornosti uporabile po pravilih o analogiji. Sodišču prve stopnje pa prav tako očita, da bi moralo pri uporabi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) uporabiti pravila o obrnjenem dokaznem bremenu tako, da bi ravnalo skladno z judikaturo Evropskega sodišča. Tožnik namreč meni, da bi morala toženka, tako kot v zadevi Lukenda, dokazati, da je bila varovana pravica do sojenja v razumnem roku ter da ima pravdna stranka v Republiki Sloveniji na voljo učinkovito pravno sredstvo, kar pa ji v tej pravdi ni uspelo. Tožnik tudi sicer poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker mu gre odškodnina neposredno na podlagi URS in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS-MP, št. 7/1994, Ur. l. RS, št. 33/1994, v nadaljevanju EKČP). Opozarja, da mu ne more škodovati dejstvo, da OZ ne ureja takšne oblike nepremoženjske škode, kot jo zahteva, ter da RS pred sprejemom ZVPSBNO ni imela ustrezne zakonodaje. Glede na to, da se URS in veljavne mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, tožnik izpostavlja, da pogoj za njihovo veljavnost ni obstoj zakona, ki bi jih natančneje urejal. Na podlagi URS in EKČP za odškodnino zadostuje že dejstvo, da je sodni postopek trajal nerazumno dolgo, kar pomeni kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in do učinkovitega pravnega sredstva. V zvezi s tem tožnik izpostavlja prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki vse uspešne pritožbe rešuje brez zaslišanja strank oziroma ugotavljanja kake posebne nepremoženjske škode. V zadevah podobni tej, Evropsko sodišče prisoja odškodnine od 3.000,00 do 4.000,00 EUR, zato je zahtevek tožnika v celoti utemeljen, pritožbeno sodišče pa lahko samo spremeni sodbo in toženko obsodi na plačilo odškodnine neposredno na podlagi URS in EKČP. Tožnik se v svoji pritožbi sklicuje tudi na primere iz slovenske sodne prakse, kjer so sodišča že dosojala odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Glede uporabe določil OZ tožnik še izpostavlja, da je lahko v primeru, ko državni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, pravna podlaga odškodninske odgovornosti le 26. člen URS in ne določila OZ. 26. člen URS namreč po mnenju tožnika ureja vse predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti. Tožnik ob navedenem v pritožbi ponavlja svoje trditve o obstoju protipravnosti, škode ter vzročne zveze, ki jih je podal v postopku na prvi stopnji. Ker pa je sodišče prve stopnje, kljub zgoraj navedenemu, ugotavljalo predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ, tožnik prav tako izpostavlja, da je napačno ugotovilo dejansko stanje glede (ne)obstoja pravno priznanih duševnih bolečin. Tožnik je namreč izpovedal, da je doživljal občutke nemoči, nesigurnosti, eksistenčne stiske in sekirancije. "Sekiral" se je, ko je čakal na denar, saj človek "pričakuje denar, potem pa se kar vleče". To so po mnenju tožnika nedvomno duševne bolečine, ki jih je trpel zaradi dolgotrajnosti postopka.

Toženka v odgovoru na vročeno tožnikovo pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine zaradi kršitve pravic, ki jih zagotavljajo določila 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije, 25. člena URS in 14. člena URS, ter določila 1. odstavka 6. člena in 13. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni izkazal nastanka pravno priznane škode, kot ene od nujnih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti kumulativno, sodišče prve stopnje ostalih predpostavk (protipravnost, vzročna zveza, odgovornost) ni ugotavljalo. Kot izhaja iz zgornjega povzetka pritožbenih navedb, tožnik vztraja pri stališču, da mu obstoja pravno priznane škode/duševnih bolečin ne bi bilo potrebno dokazovati, zaradi posebne narave odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve obravnavanih pravic. Hkrati tožnik trdi, da je sodišče prve stopnje tudi sicer napačno ugotovilo, da tožnik v konkretni zadevi ni trpel pravno priznanih duševnih bolečin.

Nobenega dvoma ni, da ima po 1. odstavku 26. člena URS vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Prav tako ni dvoma, da ne gre za klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, katere je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/97). V tem primeru država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, zato je pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen URS in ne določbe OZ, saj jamčevanje v obravnavanih primerih sodi v javno pravo. Vendar pa določbe 26. člena URS ni mogoče neposredno uporabiti, ker opredeljuje samo predpostavke za odškodninsko odgovornost: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza. Protipravnost ravnanja v navedeni določbi URS ni natančneje opredeljena, prav tako ni določeno, katera škoda je pravno priznana in kakšna odškodnina gre oškodovancem (primerjaj pritrdilno ločeno mnenje sodnice M. K. Kramberger k odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-65/05).

Tožnik zahteva odškodnino tudi neposredno na podlagi določb EKČP v povezavi z 8. in 5. členom URS in predlaga pritožbenemu sodišču, naj samo spremeni sodbo ter mu z upoštevanjem judikature Evropskega sodišča prisodi odškodnino. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je navedlo, da določbe EKČP, na katere se sklicuje tožnik, niso dovolj vsebinsko specificirane, da bi jih lahko neposredno uporabilo (glej str. 4 izpodbijane sodbe).

Pritožbeno sodišče še opozarja, da Evropsko sodišče za človekove pravice prisoja odškodnine na podlagi 1. odstavka 6. člena in 13 člena EKČP v povezavi z 41. členom EKČP. Slednji pooblašča Evropsko sodišče za človekove pravice, da ob ugotovitvi kršitve Konvencije in ugotovitvi, da notranje pravo države članice dovoljuje le delno zadoščenje, prisodi oškodovani stranki pravično zadoščenje, če je to potrebno. Določba je umeščena v II. del EKČP, ki ureja delovanje Evropskega sodišča in ni namenjen zagotavljanju pravic posameznikom. Sicer pa je tudi za določanje pravičnega zadoščenja pred Evropskim sodiščem značilno, da sodišče prisodi odškodnino le za škodo, ki jo stranka dokaže, kot posledico obravnavane kršitve Konvencije (Ovey & White, The European Convention on Human Rights, Oxford University press, New York, 2006, str. 491). Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je pravično zadoščenje eno od pravnih sredstev, ki jih zagotavlja 13. člen EKČP zoper kršitve pravic in svoboščin pred domačimi oblastmi in mora biti na razpolago oškodovancu za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi kršitve konvencijske pravice z nerazumnim odlašanjem pri sojenju (Ovey & White, str. 470).

Tožnik ima prav, ko izpostavlja, da je razmerje, ki nastane med državo in posameznikom, kateremu je državni organ s protipravnim ravnanjem povzročil škodo, tako pomembno, da mora biti pravno urejeno. Vendar pa zmotno meni, da slovenski pravni sistem pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni omogočal prisoje odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku oziroma da je sodna praksa in tudi sodišče prve stopnje v konkretni zadevi zavzelo stališče, da brez posebnega zakona, ki bi urejal to področje, ni mogoče prisojati odškodnin (glej o tem tudi izpodbijano sodbo na str.4, zadnji odstavek). Kadar določeno pravno razmerje ni urejeno z zakonom gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s pomočjo analogije. Osrednja sestavina analognega sklepanja je merilo podobnosti, ki ga izluščimo iz enega ali več pravnih pravil. O pravni analogiji govorimo, ko poiščemo normo ob razlagi določb, s katerimi se izražajo splošna pravna načela v določenem pravnem sistemu (Marijan Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998, str. 148). Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se odgovornost države po 26. členu URS v bistvenem ujema s primeri, ki jih urejajo splošna odškodninska pravila OZ, zato je pravilno analogno uporabilo določbe tega zakona. Takšno stališče je nenazadnje zavzela tudi sodna praksa v sodbah, na katere se sklicuje in jih primeroma navaja tožnik (str.5 in 6 pritožbe), vključno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 5298/2007 z dne 16.1.2008. V času, ko je dne 17.7.2006 tožnik vložil tožbo v obravnavanem primeru, je bil že sprejet in dne 12.5.2006 objavljen ZVPSBNO. Omenjeni zakon določa začetek veljavnosti s 1.1.2007, glede zadev, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, do pričetka uporabe zakona, že prenehala, pa je uporaba zakona mogoča, če je stranka predhodno vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče (28. in 25. člen ZVPSBNO). Tožnik ni zatrjeval, da je takšno zahtevo vložil, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da določil ZVPSBNO, glede na jasne prehodne določbe, v konkretni zadevi ni moč uporabiti (glej izpodbijano sodbo na str. 3, zadnji odstavek). Tožnik navaja, da bi moralo sodišče določbe ZVPSBNO uporabiti po analogiji, vendar po analogiji ni mogoče uporabiti določb zakona, ki ob nastanku spornega razmerja še ni veljal. Sodišče prve stopnje je tako pravilno analogno uporabilo določbe OZ in je tudi pravilno odločilo, da bi moral tožnik po analogni uporabi 179. člena OZ dokazati obstoj duševnih bolečin kot oblike pravno priznane škode. Pritožbeno sodišče pa prav tako v celoti pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal obstoja pravno priznane nepremoženjske škode oziroma duševnih bolečin take intenzivnosti, ki bi narekovale prisojo odškodnine (glej str. 5 in 6 izpodbijane sodbe). Ne glede na to koliko časa je trajal, tožnik postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem ni spremljal, o njem ni bil obveščen (posledično tudi ne o tem, da so se nekateri vzorčni primeri reševali prednostno, zaradi česar terja odškodnino iz naslova kršitve enakosti pred zakonom), v zvezi z njim pa tudi ni govoril s svojo pooblaščenko, niti ni poskušal sam pridobiti podatkov od sodišča, kot je izpovedal na naroku za glavno obravnavo dne 9.9.2008 (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 9.9.2008, str. 4). Če zaskrbljenost pri tožniku ni bila niti tolikšna, da bi se o postopku na ustrezen način, preko svoje pooblaščenke ali sodišča, informiral, pa v nobenem primeru ni mogoče govoriti o tem, da je trpel takšne duševne bolečine, ki bi narekovale prisojo odškodnine.

Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Na podlagi istih določil in v skladu z Odvetniško Tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl., v nadaljevanju OT) je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožnik povrniti toženki njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženki za odgovor na pritožbo priznalo 375 točk po OT za odgovor na pritožbo (tar. št. 21 v povezavi s tarifno številko 18 in vrednostjo spornega predmeta) ter 50 točk po OT (3. točka tar. št. 39) za končno poročilo stranki, kar skupaj z 2% administrativnimi stroški, ter ob vrednosti 0,459 EUR/točko po OT, znaša 198,98 EUR. Ker je toženka zahtevala tudi zamudne obresti v primeru zamude s plačilom stroškov, ji je pritožbeno sodišče prisodilo tudi te, in sicer v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006.