Jedro

Čeprav odpoved pravici do prevajanja ne pomeni, da v nadaljevanju postopka obsojenec ne bi smel ponovno uveljavljati te pravice, pa tako ravnanje (ko se je obsojenec premislil in kasneje pravico do prevajanja uveljavljal) presoja sodišče predvsem z vidika, ali je uveljavljanje pravice vsebinske narave in v skladu z njenim namenom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 25.5.2006 obsojenega M.X. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem in drugem odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ ter mu izreklo kazen pet let zapora. Ob upoštevanju kazni enega leta in treh mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 9.3.2006 mu je po 2. točki 47. člena in prvem odstavku 48. člena KZ izreklo enotno kazen šest let zapora. Po prvem odstavku 48. člena KZ mu je v enotno kazen štelo čas prestane kazni po navedeni pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru in po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 8.3.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 16.4.2003 in sicer od 27.10.2005 od 9.00 ure dalje. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas, ki ga je od 28.8.2003 od 9.20 ure dalje do 27.10.2005 do 9.00 ure prebil v priporu. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, hkrati pa odločilo, da mora plačati 150.000 SIT povprečnine. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26.3.2008 zavrnilo pritožbi zagovornikov kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 900 EUR povprečnine.

2. Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču niso podane kršitve zakona tako glede očitka, da je bilo obsojencu onemogočeno, da mu sodi naravni sodnik kot tudi glede zatrjevanih kršitev, ki zadevajo spremembo obtožnice in pravice do uporabe svojega jezika.

4. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

5. Vložniki zahteve navajajo, da je obsojencu bila kršena ustavna pravica do zakonitega in naravnega sodnika, ker je prvostopenjsko sodbo izrekel senat, katerega sodniki niso bili izbrani po pravilih vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom, kot določa drugi odstavek 23. člena Ustave. V nadaljevanju zahteva obrazloži navedeno kršitev s sklicevanjem na postopanje sodišča, ki je po njeni oceni bilo v nasprotju z 32. členom ZKP in v nasprotju z določbami, ki zadevajo vložitev obtožnice ter (prvi odstavek 274. člena in 285. člena ZKP) njeno spremembo (prvi odstavek 344. člena ZKP).

6. Glede odločanja o združitvi postopkov zahteva meni, da je slednje v pristojnosti senata iz šestega odstavka 25. člena ZKP. Povzema postopanje sodišča v zvezi z združitvami in izločitvami postopkov ter ocenjuje, da je pogostost izločevanja in združevanja zameglila postopek do te mere, da je bilo težko ugotoviti, kaj sodišče sploh obravnava. Obsojenec v takem položaju ni vedel, kaj sodišče sploh počne in kaj se mu očita. S tem mu je bila kratena pravica do poštenega sojenja.

7. Po navedbah zahteve je bilo obsojencu v tem kazenskem postopku tudi onemogočeno spremljanje v jeziku, ki ga razume. Z zavrnitvijo obsojenčevega predloga za prevajanje s pomočjo tolmača, je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Sodišče je tudi kršilo določbo drugega odstavka 311. člena ZKP, ker predsednica senata na narokih, na katerih se je glavna obravnava nadaljevala, ni povzela vsebine dotedanjih glavnih obravnav. Obsojencu, ki ni bil sposoben ali je bil omejeno sposoben spremljati glavno obravnavo, je bila onemogočena seznanjenost z vsebino prejšnje obravnave, kar je nedvomno vplivalo na njegovo obrambo.

9. Po spisovnih podatkih je okrožni državni tožilec skupine državnih tožilcev za posebne zadeve dne 24.9.1993 predlagal preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, da na podlagi prvega odstavka 32. člena ZKP združi kazensko preiskovalna postopka, ki sta tekla zoper obsojenca pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu in pred Okrožnim sodiščem na Ptuju. S sklepom o preiskavi z dne 29.11.2002 je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju odločila, da se zoper obsojenega M.X. opravi preiskava med ostalim tudi zaradi dejanja, opisanega pod točko II. izreka prvostopenjske sodbe. S sklepom je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu zavrnila predlog skupine državnih tožilcev za posebne zadeve za združitev teh postopkov. Dne 27.10.2003 je skupina državnih tožilcev vložila zoper obsojenca obtožnico, v njej pa mu pod točko II. očitala tudi dejanje, ki ga je storil skupaj z R.V., A.Ž., A.K. in R.Š. Obtožnica vsebuje obrazložitev tudi glede tega obsojenčevega dejanja ter se sklicuje na dokaze iz priloženega spisa Okrožnega sodišča na Ptuju. Drugopis obtožnice s poukom o pravici do ugovora je sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku.

10. Pred začetkom glavne obravnave dne 25.3.2004 je sodišče prve stopnje po prvem odstavku 32. člena ZKP sklenilo, da se kazenski postopek, ki se je vodil zoper obsojenca zaradi kaznivih dejanj po tretjem in drugem odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ in ki je bil pričet pri Okrožnem sodišču na Ptuju, združi s kazenskim postopkom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu in se vodi pod enotno številko. Glede na prikazani potek postopkov dejansko ne gre za združitev dveh zadev iz različnih faz postopka, to je postopka po vloženi obtožnici in kazensko preiskovalnega postopka. V obtožnici, vloženi zoper obsojenca, je bilo zajeto dejanje glede katerega je bila opravljena preiskava pri Okrožnem sodišču na Ptuju. Odločitev sodišča prve stopnje v nastalem procesnem položaju ni bila v nasprotju z določbami 32. člena ZKP. Posebej še, ker je bil preiskovalni postopek zoper obsojenca glede navedenega kaznivega dejanja zaključen in je nastala v bistvu situacija, ki je značilna za postopke, ki so sproženi na podlagi vloženih različnih obtožnic. Ker je obtožnica vsebovala tudi dejanje, glede katerega je bila končana preiskava pred drugim okrožnim sodiščem, dejansko ni bilo potrebe za združitev postopkov, temveč je bilo treba le priskrbeti del kazenskega spisa, ki se je nanašal na to kaznivo dejanje, z vsemi zbranimi dokazi.

11. Določbe 32. člena ZKP predpisujejo postopanje sodišča v procesnih položajih, v katerih lahko odloči o združitvi postopkov. V prvem odstavku tega člena je določena pristojnost sodišča glede na koneksiteto med obdolženci in kaznivimi dejanji, ki je lahko subjektivna, če je obdolženec hkrati obdolžen oziroma obtožen storitve več kaznivih dejanj, objektivna, če je pri kaznivem dejanju bilo udeleženih več oseb ali pa mešana, če je več oseb bilo udeleženih pri izvršitvi več kaznivih dejanj. V primeru subjektivne in objektivne koneksitete je združitev in izvedba enotnega postopka pravilo. Z združitvijo postopkov lahko nastanejo postopkovne posledice, ki zadevajo spremembo krajevne in stvarne pristojnosti sodišča in tudi spremembo senatne sestave, v kateri bo opravilo sojenje. Če sodišče odloči o združitvi postopkov skladno s postopkovnimi določbami, ne pomeni, da je prišlo do kršitev zakona z nastankom ene od navedenih posledic. Slednje velja tudi za naziranje zahteve, da je sodišče z združitvijo postopka onemogočilo obsojencu, da mu sodi zakoniti sodnik.

12. Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da je za odločanje o združitvi postopkov pristojen le zunajobravnavni senat. Po določbi osmega odstavka 32. člena ZKP odloča o združitvi postopka sodišče, ki je pristojno za enoten postopek. V tej zadevi je bilo za takšno postopanje pristojno okrožno sodišče, ki je o združitvi postopkov (in tudi izločitvi) odločalo v senatni sestavi. V sodni praksi, ki je skladna s procesno teorijo (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004) je sprejeto stališče, da na glavni obravnavi odloča o tem sodeči senat, v ostalem pa zunajobravnavni senat. Po prvem odstavku 321. člena ZKP se glavna obravnava sicer začne z branjem obtožnice ali zasebne tožbe, vendar to ne pomeni, da o združitvi ali izločitvi postopka ne more odločati sodeči senat ob začetku zasedanja (305. člen ZKP). Posebej še, ker te odločitve glede na postopkovne določbe niso v izključni pristojnosti (funkcionalni) zunajobravnavnega senata.

13. Sodišče prve stopnje je sicer večkrat odločalo o združiti in izločitvi postopka v obravnavani zadevi, vendar glede na njegov potek, ki je razviden zlasti iz opravljenih glavnih obravnav, ni mogoče sklepati, da obsojenec, ki je ves čas imel strokovno pomoč zagovornika, ni vedel kaj sodišče dela in kaj se mu očita ter da je zaradi takega postopanja sodišča zadeva postala v tolikem obsegu nepregledna, da je to odločilno vplivalo na pravico do obrambe, povzročilo pa tudi kršitev pravice do poštenega sojenja. Enako velja tudi za vprašanje, ki ga v zvezi s spremembami obtožbe problematizira zahteva. Modifikacija obtožbe z dne 31.3.2006 je posledica razdružitve postopkov in ne vsebuje takšnih sprememb, ki bi bile odločilne z vidika upoštevanja oziroma neupoštevanja določb 344. člena ZKP. Predvsem ne gre za njeno razširitev z dodanimi novimi očitki. Tudi spremembe obtožnice na glavni obravnavi 25.5.2006 bistveno ne posegajo v opis dejanja, pri čemer je obsojenec izrecno izjavil, da je razumel spremenjeno obtožbo.

14. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je obsojenca zaslišala 5.9.2003. Izjavil je, da "slovensko razume, ne rabi prevajalca". Na glavni obravnavi 15.3.2004 je predsednica senata poučila obsojenca, da ima pravico do tolmača, kolikor ne razume slovenskega jezika. Obsojenec je ponovil izjavo, dano pred preiskovalno sodnico in ni zahteval, da spremlja potek glavne obravnave v svojem jeziku. Slednje je storil šele na glavni obravnavi 18.4.2006. Navajal je, da želi imeti tolmača, ker polovico razume slovensko polovico pa ne. Zagovornica je navajala, da obsojencu vidno popušča koncentracija in sposobnost razumevanja tako, da ne bo sposoben slediti glavni obravnavi, ki bo potekala izključno v slovenskem jeziku, saj gre med drugim tudi za jezik stroke, ki ga ne obvlada in se tako boji, da bo v svojo škodo kaj storil, česar sicer ne bi, če bi natančno razumel potek glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je glede na obsojenčevo predhodno odločitev v zvezi s pravico do tolmača sklepalo, da obsojenec razume slovenski jezik in da je njegova zahteva dana zaradi zavlačevanja postopka. Sodišče druge stopnje je sprejelo te razloge in presodilo, da v pritožbi zatrjevana kršitev določbe 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

15. Pravico uporabljati svoj jezik v kazenskem postopku zagotavljajo konvencijske (e. točka drugega odstavka 6. člena EKČP), ustavne (62. člen Ustave RS) in zakonske določbe (8. člen ZKP). Gre za pravico, ki zagotavlja obdolžencu, da spremlja procesna dejanja v jeziku, ki ga razume, s čimer mu je hkrati omogočena materialna obramba. Po določbi drugega odstavka 8. člena ZKP sodišče osebe iz prvega odstavka tega člena pouči o pravici do prevajanja, ki pa se lahko odpovedo prevajanju, če znajo jezik, v katerem teče postopek.

16. V tej zadevi se je obsojenec odpovedal pravici do prevajanja z izjavo, ki ob siceršnjem poteku procesnih dejanj, ki jim je prisostvoval, kaže, da zna slovenski jezik. Nastalega položaja, v katerem se je obsojenec najprej odpovedal pravici do prevajanja, nato pa si premislil in predlagal, da se mu le-to omogoči, procesni predpisi ne urejajo. Načeloma takšna odpoved ne pomeni, da v nadaljevanju postopka obsojenec ne bi smel ponovno uveljavljati te pravice. V takem primeru njegovo ravnanje presoja sodišče predvsem z vidika, ali je uveljavljanje pravice do prevajanja vsebinske narave in v skladu z njenim namenom, ali pa gre zgolj za navidezno zahtevo, da se mu zagotovi ta pravica. Povsem jasno je, da takšna presoja temelji na neposredni zaznavi sodišča, ki se nanaša na obseg, način in sposobnost obdolženčevega oziroma obsojenčevega komuniciranja in njegovega ravnanja ter odnosa do izvedbe postopka. Odločitev sodišča, ki ni sledilo predlogu obrambe, je treba razlagati v navedenem smislu in sicer, da gre za uveljavljanje pravice do prevajanja, ki je v nasprotju z njenim namenom. Zato ni mogoče sklepati, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

17. V drugem odstavku 311. člena ZKP je predpisano postopanje predsednika senata v primeru preložitve glavne obravnave in njenega nadaljevanja pred istim senatom. Naloženo mu je, da na kratko pove potek prejšnje glavne obravnave. Ta procesna določba ne predpisuje natančneje, v kakšnem obsegu predsednik senata predstavi potek prejšnje glavne obravnave, vendar je ob upoštevanju jezikovne razlage sklepati, da ne gre za izčrpno povzemanje vsebine dokazov oziroma za branje le-teh, kot je predpisano v določbah prvega odstavka 311. člena ZKP.

18. V tej zadevi je sodišče prve stopnje 8.5.2006 glavno obravnavo opravilo znova in jo izvedlo v skladu s takšno odločitvijo. Nadaljevalo jo je 10.5.2006, 17.5.2006 in 25.5.2006, ko je obsojencu izreklo sodbo. Sestava senata se med izvedbo glavne obravnave ni spremenila. V zapisnikih ni zapisano, da je predsednica senata na kratko povedala potek prejšnje glavne obravnave, kar pomeni, da je ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 311. člena ZKP. Gre za postopkovno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP in sicer glede tega, da sodišče med glavno obravnavo ni uporabilo navedene zakonske določbe, pri čemer je treba oceniti, ali je ta kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Obsojenec je bil navzoč na glavni obravnavi, ki se nadaljevala v krajših časovnih presledkih, na prvih dveh obravnavah je bila prisotna zagovornica, na zadnjih dveh pa tudi zagovornik, ki ga je pooblastil obsojenec. Med izvedbo postopka pred sodiščem prve stopnje so bile sicer ugotovljene obsojenčeve zdravstvene težave, ki pa glede na zdravniška mnenja (J.P., dr. med. in mag. M.V., dr. med. - psihiatrično izvedensko poročilo za obsojenca) niso bile takšne narave, da ni bil sposoben spremljati poteka glavne obravnave in se zagovarjati ob strokovni pomoči zagovornika. Ob upoštevanju razlage določbe drugega odstavka 311. člena ZKP in navedenih okoliščin ni podlage za sklepanje, da je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

19. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega M.X. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

20. Glede na sprejeto odločitev je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).