Jedro

Pritožnica nima prav, da obrazložitev odločb Ustavnega sodišča, ko odloča o kršitvah človekovih pravic s posamičnimi akti, nimajo učinka za sodno prakso. Ustavno sodišče je po prvem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato so sodišča dolžna pri svojih postopkih in v odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavno pravnimi argumenti (tako npr. 7. točka odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 424/06 z dne 22.10.2009).

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtožene T.K., M.Đ. in G.K., na podlagi 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprostilo obtožbe, da so storili: T.K. z dejanjem pod točko I kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s petim odstavkom 257. člena KZ-1, pod točko II kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, G.K. z dejanjem pod točko IV kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 263. člena KZ ter M.Đ. z dejanjem pod točko I kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s petim odstavkom 257. člena KZ-1 in v zvezi z 27. členom KZ-1, pod točko III pa kaznivo dejanje dajanja podkupnine po drugem odstavku 262. člena KZ-1 ter pod točko IV kaznivo dejanje dajanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 264. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov proračun.

2. Proti taki sodbi je vložila pritožbo okrožna državna tožilka P.V.. Navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. 3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je podala odgovor zagovornica obtoženega T.K. odvetnica K.F.. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica trdi, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, da so njeni razlogi nejasni ter sami s seboj v nasprotju in mestoma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni zasledilo nasprotij v njenih razlogih, ravno tako ocenjuje, da imajo ugotovljena dejstva, ki zanikajo obtožbene očitke, podlago v izvedenih dokazih na glavni obravnavi, razloge o tem je sodišče prve stopnje določno, jasno in natančno izoblikovalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz vsebine pritožbe razvidno, da pritožnica dejansko uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenega razloga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica pri utemeljevanju pritožbenih navedb, ki naj bi potrjevale obtožbene očitke, izhaja iz protispisnih trditev - takih, ki nimajo podlage v izpodbijani sodbi, ali takih, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih na glavni obravnavi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Dejansko stanje obravnavane zadeve je pravilno in popolno ugotovljeno. Sodba je oprta na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP), ocena dokazov je skladna z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in skladna z drugim odstavkom 355. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s šestim, sedmim in devetim odstavkom 364. člena ZKP ter je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno in razčlenjeno navedlo katera dejstva šteje za nedokazana in iz katerih razlogov. Utemeljitev razlogov je prepričljiva, razumna in življenjsko sprejemljiva ter je posledica pravilne analize (ocene) zagovorov obtožencev, izpovedb zaslišanih prič ter drugih izvedenih dokazov. Argumente, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno, pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

8. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na navedbe pritožnice, ki se nanašajo na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja opisanega v točki I/A izreka izpodbijane sodbe. Pritožnica nima prav (to je spregledalo tudi sodišče prve stopnje), da opis obravnavanega kaznivega dejanja v tej točki vsebuje tudi očitek po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko I/A ne izhaja očitek o (obarvanem) naklepu sebi ali drugemu pridobiti nepremoženjsko korist, ampak se obtoženemu T.K. v točki I/A očita (le), da je ravnal z (obarvanim) naklepom pridobiti sebi in družbi M. d.o.o. premoženjsko korist, pri tem je bila M. d.o.o. pridobljena velika premoženjska korist in mu je šlo za to, da ji pridobi korist v taki višini, najmanj 62.595,00 EUR. Res je, da se v tej točki tudi očita, da je obtoženec družbi M. d.o.o. pridobil nepremoženjsko korist v vrednosti pridobljenih poslov v skupni višini 195.822,62 EUR, vendar očitek pridobitve nepremoženjske koristi sam zase ne zadostuje, ampak bi morala obtožnica obtožencu očitati tudi, da je v smeri pridobitve te koristi tudi ravnal z (obarvanim) naklepom.

9. Glede očitka, ki se nanaša na premoženjsko korist pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da spremembi opisa dejanja, kot izhaja iz spremenjene obtožnice, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 8.10.2015, ni sledila drugačna obrazložitev ter državna tožilka ni drugače utemeljila nastanka premoženjske koristi ter ni predložila dokazov, ki bi kazali na kakršenkoli dvom v vrednost opravljenih del. V prvotno vloženi obtožnici je bil na obtoženega T.K. naslovljen očitek, da je družbi M. d.o.o. pridobil premoženjsko korist v višini neplačanih del podizvajalcev v skupni višini 62.595,00 EUR oziroma je višina 62.595,00 EUR bila pojasnjena kot „seštevek vrednosti del, katera so na računih iz VI/a točke navedena kot podizvajalska dela za M. d.o.o. pri zgoraj navedenih občinskih investicijah, pa ta dela dejansko nikoli niso bila opravljena“. To besedilo je državna tožilka v spremembi obtožnice črtala z obrazložitvijo, da „je na glavni obravnavi zaslišan B.M., ki ga je angažirala obramba, povedal, da so bila dela, navedena v izreku obtožbe, dejansko opravljena, kar izpodbija tezo tožilstva, vsebovano v obtožbi, da dela niso opravljena“. Gre za znesek po fiktivnih računih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dela po teh (fiktivnih) računih podizvajalci nikoli niso opravili, ti (fiktivni) računi niso in niso mogli vplivati na pošteno vrednost del, ki so bila izvedena in zaračunana občini. Izpostavljena okoliščina, da „L.S., M.P., … del, ki so bila v njihovem imenu fakturirana, niso opravili“, ni relevantna. S spremembo obtožnice je torej res še vedno ostal očitek o pridobitvi premoženjske koristi v skupni višini najmanj 62.595,00 EUR, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožilstvo zanj ni predložilo nobenih dokazov. Domneva pritožnice, da je M. d.o.o. iz obravnavanih poslov dosegel dobiček in da ta dobiček „na ravni utemeljenega suma“ znaša najmanj 62.595,00 EUR je bila in je le domneva, ki ni imela in nima dokazne podlage. Pritožnica trdi, da je predlagala postavitev izvedenca, ki bi ugotovil ali je M. d.o.o. sploh dosegla dobiček in kolikšen, vendar je predlog utemeljila s trditvijo, da bi izvedenec ugotovil dejansko vrednost del, oddanih z javnimi naročili, kar nima zveze z domnevnim dobičkom, ki naj bi ga družba M. d.o.o. z opravo navedenega posla pridobila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izvedbo navedenega dokaza zavrnilo. Dokazi se izvajajo tedaj, ko bi ti dokazovali dejstva, ki izhajajo iz očitkov obtožnice, ne pa dejstev, ki bi bila šele podlaga tožilcu, da na obtoženca naslovi tak očitek. Obtožnica obtoženemu T.K. ni očitala, da je bil njegov namen družbi M. d.o.o. pridobiti dobiček iz pridobljenih poslov v vrednosti najmanj 62.595,00 EUR, zato dokazovanje tega dejstva ni bilo potrebno.

10. Že na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oceno sodišča prve stopnje, da očitki v obtožnici niso dovolj določno opredeljeni. Sodišče prve stopnje je na 53. in 54. strani izpodbijane sodbe ugotovilo, da določeni očitki obtožencem niso dovolj določno opredeljeni ter bi bila v primeru obsodilne sodbe kršena pravica do obrambe. Po oceni sodišče prve stopnje niso opredeljene obljube za darila, temveč gre le za pavšalne navedbe. Obdobje teh obljub sega kar od 23.2.2009 dalje; tudi odrejanje pošiljanja povabil podrejenim uslužbencem ni opisano; ni navedeno, katere so te osebe, kaj jim je odredil ter kje in kdaj se je to zgodilo. Ni opisano, kdo in kdaj je izvršil posamezna ravnanja, temveč gre na več mestih za uporabo trpnika, pri tem pa posamezna ravnanja obtoženemu T.K. niso opisana; enako velja za vlogo obtoženega M.Đ.; tudi glede obtoženega G.K. ni natančno navedeno, za katera gradbena dela naj bi posredoval, kdaj in kje se je to dogajalo. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v obtožbi tudi več nelogičnosti. Obtoženi M.Đ. naj bi obtoženemu T.K. šele 23.2.2010 obljubil nagrado, pred tem pa še očitno ne ter mu tako nagrado ni obljubljal za dejanja pod točko I/A/a. Obtoženi T.K. pa naj bi obljubo sprejel leto prej. Nagrado naj bi obljubljal do 10.11.2010, torej še po obdobju, ko naj bi jo izročil. Nagrada se glede obtoženega T.K. ne nanaša na točko II izreka. Obtoženi G.K. pa naj ne bi vplival na obtoženega T.K. glede dejanj iz točke I do III in se mu s tem očita tudi vplivanje in prejem koristi glede rušitve (točka II izreka), kar se obtoženemu T.K. ne očita. Vplival naj bi tako tudi glede točke III, ki pa sploh ni očitek obtoženemu T.K., ampak obtoženemu M.Đ. in naj bi po tej logiki obtoženi M.Đ. dal nagrado obtoženemu G.K., da je vplival na obtoženega T.K., da je ta poskrbel, da je obtoženi M.Đ. dal njemu samemu (obtoženemu T.K.) nagrado.

11. Od zgoraj navedenega pritožnica izpodbija zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da v opisu kaznivega dejanja ni opisano kakšno navodilo naj bi T.K. dal podrejenim. Spregleda pa, da v opisu kaznivega dejanja (in obrazložitvi obtožnice), kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi ni navedeno, katere so te osebe ter kje in kdaj se je to zgodilo, kar pritožnica ne izpodbija. Pritožnica pravilno ugotavlja, kar sodišče prve stopnje sicer izrecno ni zapisalo, da se je sodišče prve stopnje v tem delu izpodbijane sodbe očitno naslonilo na sodno prakso (v zvezi s konkretizacijo zakonskih znakov), konkretno na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 879/14 z dne 11.12.2014. Pritožnica navaja, da „ima ta sodba Ustavnega sodišča učinek le v konkretni zadevi; da pa bi lahko imela učinek za sodno prakso bi morala biti sodba napisana tako, da je logična, razumljiva in dobro argumentirana. To pa ta sodba (žal) ni. In je zato ne moremo uporabiti kot argumentirano referenco za vse ostale sodne postopke“. Pritožnica nima prav, da obrazložitev odločb Ustavnega sodišča, ko odloča o kršitvah človekovih pravic s posamičnimi akti, nimajo učinka za sodno prakso. Ustavno sodišče je po prvem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato so sodišča dolžna pri svojih postopkih in v odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavno pravnimi argumenti (tako npr. 7. točka odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 424/06 z dne 22.10.2009). Tudi avtor članka Ali in kdaj ima ustavno sodišče zadnjo besedo, Erik Kerševan (objavljenim v Podjetje in delo – 2015, št. 6 do 7) ter avtorica članka Zavezujoča narava odločb ustavnega sodišča, Jadranka Sovdat (objavljenim v Podjetje in delo – 2015 št. 6 in 7), navajata, da po izhodiščnem stališču Ustavnega sodišča njegove odločitve v konkretnih zadevah (torej pri odločanju o ustavnih pritožbah) ni treba upoštevati le v zadevi, v kateri so bili izdani akti, izpodbijani z ustavno pritožbo, temveč je treba to odločitev upoštevati v vseh drugih konkretnih primerih, in so sodišča dolžna pri svojih postopkih in odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema ustavno sodišče. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavno pravnimi argumenti. Po oceni pritožbenega sodišča enako velja za pritožnico, ko izpodbija oceno sodišča prve stopnje, ki sledi stališču iz zgoraj navedene odločbe. Pritožbeno sodišče v pritožbi pogreša tisto „logično, razumljivo in dobro argumentacijo“, ki jo po oceni pritožnice gornja odločba Ustavnega sodišča nima, torej pogreša prepričljivo utemeljitev z ustavno pravnimi argumenti, da so očitki, ki jih sodišče prve stopnje ocenjuje kot nekonkretizirane in pavšalne, dovolj konkretizirani in določno opredeljeni, kot (zgolj) trdi pritožnica. Okoliščina, da je M. d.o.o. „posloval po domače, imel delavce na črno, utajeval davke … s F. je sklenil posojilno pogodbo, napisano zelo površno ...“, kot izpostavlja pritožnica v 32. točki svoje pritožbe, ni opravičilo za nekonkretizacijo zakonskega znaka obljube nagrade, kot navaja pritožnica.

12. Ne glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazano, če je in za katero dejanje pod točkami I/A/a-d naj bi obtoženi T.K. izročil listek z imeni družb podrejenim javnim uslužbencem (zaključek na 31 strani izpodbijane sodbe). Ko pritožnica izpodbija ta zaključek, izhaja iz protispisne trditve, da je „podžupan G. izpovedal, da je takšne listke dobival od župana“ ter da je tudi priča L. z zanesljivostjo potrdila, da ji je en listek izročil obtoženi T.K.. Ta trditev nima podlage v izpovedbi prič D.G. in I.P.. Priča D.G. ni povedal, da je od T.K. dobil listek, ki ga je na občino prinesel obtoženi M.Đ. (listek z imeni družb). Izpovedoval je le o tem, da so ga velikokrat v pisarni čakali različni listki, kot npr. „da naj pokliče ali kaj podobnega, če ga niso mogli dobiti“, nikakor pa se njegova izpovedba ne nanaša na obravnavane listke oziroma konkretno dva listka, ki naj bi ga na občino prinesel obtoženi M.Đ.. Tudi priča I.P. ni z zanesljivostjo potrdila, da ji je en listek izročil T.K., ampak je izpovedala, da misli, da ji je obtoženi T.K. izročil en listek, vendar ni znala povedati, kateri listek naj bi ji izročil, kateri je bil za točno katero dejanje, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožnica trdi, da je „po oceni tožilstva nedvomno, da je bil ravno T.K. tisti, ki je „poskrbel za to, da so listki prišli v roke podrejenim uslužbencem“, vendar ta trditev nima podlage v izvedenih dokazih, kot je analitično in prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Navedba pritožnice, da obtoženi T.K. tudi sicer „še vedno rokuje z listki“, za obravnavano zadevo ni relevantna in je odveč. Pritožnica spregleda, da je obtoženi M.Đ. priznal, da je prihajal na Občino in se ponujal za delo ter celo izročal listke, vendar ni obremenil obtoženega T.K.. Sodišče prve stopnje ima prav, da so na občini delale tudi druge osebe ter so tudi te lahko poskrbele, da je ravno obtoženi M.Đ. dobil delo kot je obrazložilo sodišče prve stopnje na 31. in 32. strani izpodbijane sodbe. Poleg tega iz izpovedbe priče I.S. izhaja, da je bil običajno referent, ki je vodil investicijo, tisti, ki je na podlagi dolgoletnih izkušenj izbral, komu bo poslal povabila, običajno pa so za zadeve za manjše projekte vabili bližnje družbe zaradi nižjih stroškov. Tudi priča M.U. je povedal, da je predlog pripravila strokovna služba, enako je povedal obtoženi T.K. in priča D.G., slednji je še pojasnil, da je sam večkrat odnesel listke P. za drugačno odločitev (spremembo odločitve).

13. Pritožnica trdi, da je povsem normalno, da se po tolikih letih priča I.P. ni spominjala podrobnosti. Tudi za pritožbeno sodišče je to normalno, vendar v obravnavani zadevi ne gre za to, da se ta priča ni spominjala podrobnosti, ampak za to, da se ni spominjala pravno relevantnih dejstev in okoliščin, kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Enako velja za priči I.S. in R.G., ki za obtoženca nista povedali ničesar obremenjujočega. Pritožnica navaja, da obtoženi M.Đ. v svojemu zagovoru ni povedal, komu je izročil listke, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da bi bilo lahko to dejstvo razjasnjeno, če bi tožilstvo to vprašanje postavilo obtožencu tekom sojenja pred sodiščem prve stopnje, saj je ta obtoženec odgovarjal na vprašanja strank in sodišča. Res je, kar navaja pritožnica, da so zaslišani uslužbenci občine zanikali, da bi listek prejeli od obtoženega M.Đ., vendar je po oceni pritožbenega sodišča logična obrazložitev sodišča prve stopnje, da so na občini delale tudi druge osebe, ki so lahko poskrbele, da je ravno obtoženi M.Đ. dobil delo in je bilo jasno, kdo je pristojen za odločitev koga se bo povabilo k dajanju ponudb, kot so izpovedale zaslišane priče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je torej logično, da je obtoženi M.Đ. listke izročil nekomu, ki je imel zvezo z razpisi, zaslišane priče pa so povedale, kdo je imel tako pristojnost, med drugim tudi priča D.G., kot je obrazložilo sodišče prve stopnje. Ta priča je celo potrdila, da je večkrat odnesla P. listek za drugačno odločitev kot jo je ona sprejela, poleg tega je indikativna izpovedba priče M.R., ki je povedala, da ko M. d.o.o. ni priznala vseh postavk, se je obtoženi M.Đ. pritožil G. (torej ne obtoženemu T.K., kar bi bilo glede na očitke pričakovano), kot je pravilno njeno izpovedbo povzelo sodišče prve stopnje na 29. strani izpodbijane sodbe.

14. V okoliščini, ki jo izpostavlja pritožnica, da je iz TRR obtoženega M.Đ. razvidno zelo veliko gotovinskega poslovanja ter njena ocena, da „ni ravno vzor za pravilno proračunsko poslovanje“, pritožbeno sodišče ne vidi povezave z očitki, ki so naslovljeni na obtožence. Pritožnica nadalje trdi, da ni logično, da bi se iz občine obrnili ravno nanj za pomoč pri gradbenih delih, vendar pritožbeno sodišče tej trditvi ne pritrjuje, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je obtoženi M.Đ. na Občini ponujal za delo ter izročal listke. Nekdo, ki se ponuja za delo, je logično, da bo listke izročal tistim, ki so pristojni, da podajo predlog komu poslati povabila za izstavljanje ponudb. Sodišče prve stopnje je med drugim tudi ugotovilo, da so vodstvene naloge v občini (zaradi tega, ker je obtoženi T.K. med opravljanjem županske funkcije še naprej delal drugje) opravljali tudi drugi, še posebej na področju gradbeništva je določen čas delal tudi G.. Da je slednji imel pomembno vlogo izhaja iz njegove izpovedbe, ko je „spreminjal“ odločitve komu se bodo pošiljala vabila za posredovanje ponudb ter dejstva, da se je obtoženi M.Đ. pritožil G., ko mu priča M.R. ni priznala vseh postavk. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nad samim delom družbe M. d.o.o. ni bilo (bistvenih) pripomb oziroma reklamacij, tudi sicer je šlo pri vseh štirih projektih za enostavnejša gradbena dela (pločnik, plaža, pot na prehod za pešce ter pločnik), zato ni jasno, zakaj te družbe, ki se je potegovala za taka dela (obtoženi M.Đ. se je ponujal za delo, kot je bilo zgoraj omenjeno), ne bi povabili, da pošlje ponudbe. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da je obtoženi M.Đ. G.K.-ju prenavljal kopalnico ter mu prenovil hišo, ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo okoliščine v zvezi s prenovo kopalnice kot tudi v zvezi s prenovo hiše. 15. Pritožnica ima prav, da so dela na hiši P. in G.K.-ja potekala v času, ko je M. pridobil dela od Občine, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pogodba o tem sklenjena že prej, 19.9.2008, ter je tudi obtoženi M.Đ. imel interes, da se hiša obnovi, saj bi v njej pridobil dve sobi za delavce, poleg tega je imel tudi predkupno pravico na hiši. Torej ni res, da sam od sklenitve pogodbe ne bi imel ničesar kot trdi pritožnica. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je obtoženi M.Đ. obtoženemu G.K. dal nagrado, ki jo je slednji sprejel v obliki brezplačnih prenov, je pravilen, razlogi o tem so prepričljivo obrazloženi na 48. strani izpodbijane sodbe ter jih pritožnica ne more izpodbiti. Tudi premoženjske razmere obtoženega G.K. in njegove žene je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pravilno ocenilo, da nista imela prenizkih dohodkov za njun način življenja. Pritožnica nima prav, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da sta prejemala tudi dohodke iz naslova najemnine, saj navedeno dejstvo izhaja iz izpovedbe priče R.P., ki je povedal, da sta s partnerko plačevala 300,00 EUR najemnine in stroške ter da je bilo v hiši še drugo stanovanje, ki je bilo tudi oddano, kar pomeni, da sta zakonca G. in P.K. prejemala najemnino iz naslova oddaje dveh stanovanj. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženi G.K. rokoval z gotovino, kar je obrazložilo na 49. in 50. strani izpodbijane sodbe. Ni jasno, zakaj naj bi bila pravno relevantna okoliščina, da se je P.K. 1.4.2011 zaposlila pri T.K. v Zdravstvenem zavodu za kardiovaskularno dejavnost ter da se je tam 1.4.2011 zaposlil tudi njen soprog G.K.. Da so obtoženi T.K., G.K. in M.Đ. poslovali z gotovino in kako so polagali in dvigovali gotovino iz računov, je sodišče prve stopnje pravilno razjasnilo in prepričljivo obrazložilo na 50. do 52. strani izpodbijane sodbe.

16. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni dokazano, da bi obtoženi T.K. podrejenim posredoval listke in so te trditve pritožnice protispisne, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, so tudi nerelevantne navedbe v 9. točki pritožbe.

17. Seveda ni dvoma, da vsaka gospodarska družba pri svojem poslovanju zasleduje dobiček, vendar v času ekonomske krize (posebej v gradbeništvu) tudi ni nenavadno, da dobička ne doseže. To ni potrebno posebej dokazovati, saj je splošno znano dejstvo, ki ga je mogoče prepoznati v številnih družbah in posameznikih, ki so zaradi ekonomske krize zašli v stečaj in drugačne finančne težave. Da je družba M. d.o.o. dosegla premoženjsko korist - dobiček v višini najmanj 62.595,00 EUR, kot trdi pritožnica (točka I/A) oziroma 20.450,90 EUR, kot je očitano v točki II, ni dokazano, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ter je o tem podalo prepričljive razloge, ki jih pritožnica z navedbami v 10. točki pritožbe ne more izpodbiti, niti s trditvijo, da je sodišče prve stopnje „slepo sledilo B.M.“. Ta trditev nima podlage v izpodbijani sodbi, saj je sodišče prve stopnje izpovedbo te priče dokazno ocenilo ter je na 35. in 36. strani podalo prepričljive razloge, tudi glede zavrnitve dokaznega predloga pritožnice za postavitev cenilca gradbene stroke. Okoliščina, da je priča B.M. k svojemu delu pritegnil gradbenika A.Š., ne zmanjšuje njegove verodostojnosti, sicer pa je imela pritožnica možnost, da predlaga zaslišanje slednjega, pa te ni izkoristila. Pritožnica tudi nima prav, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe na izpovedbo priče B.M.. Okoliščine, ki jih izpostavlja v 17. točki svoje pritožbe so nerelevantne in prepozne.

18. Pritožnica v 19. točki izpostavlja, da je naročnik popravljal izračune M. d.o.o., vendar pozablja, da se je M. d.o.o. oziroma M.Đ. v tej zvezi obračal na pričo D.G., kot je bilo že zgoraj obrazloženo, kar pa je glede na očitke nenavadno.

19. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče glede predčasnega plačila M. d.o.o. ob 1% popustu na ceno. O tem je podalo prepričljive razloge v 42. in 43. strani izpodbijane sodbe, tega pritožnica ne more izpodbiti, še posebej ne zato, ker se obtoženemu T.K. ne očita, da je kršil določilo 7. točke 22. člena Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2010 in 2011, kot trdi pritožnica v 23. točki pritožbe.

20. Kot je sodišče prve stopnje obrazložilo na 50. strani izpodbijane sodbe, držijo navedbe tožilstva o zaporedju dvigov in pologov dne 29.10.2010, kar pritožnica ponovno izpostavlja v pritožbi, to je, da je najprej M. d.o.o. dvignila 40.000,00 EUR, nato G.K. manjši znesek na bankomatu, nato opravil nakup na BS, nato pa T.K. položil denar v L., obtoženi G.K. pa v I., vendar so tudi po oceni pritožbenega sodišča sumljivost takega ravnanja ovrgli preostali izvedeni dokazi, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožnica ne verjame zagovoru obtoženega T.K., da je že aprila dvignil 30.000,00 EUR z računa, ker je hotel kupiti avto. Verjame mu ne zato, ker ni podal odgovorov na vprašanja, ki jih zastavlja šele v pritožbi v 26. točki, čeprav je imela možnost ta vprašanja obtožencu postaviti v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj je tudi ta obtoženec odgovarjal na vprašanja strank in sodišča. Zagovor obtoženega T.K., da je že aprila dvignil denar z računa, ker je potreboval denar za nakup avtomobila zato, ker mu je iztekel županski mandat, so potrdili izvedeni dokazi. Čeprav se pritožnica v 27. točki pritožbe čudi zaključku sodišča prve stopnje, ki je takemu zagovoru verjelo, pa pritožbeno sodišče stališču oziroma oceni sodišča prve stopnje pritrjuje iz dveh razlogov: obtoženi T.K. je že aprila vedel, da mu bo novembra županski mandat potekel (saj je izključeno, da ni vedel koliko časa traja županski mandat), poleg tega je priča N.M. izpovedal, da se je obtoženi T.K. pri njem zanimal za nakup avtomobila ob zaključku mandata, vendar do nakupa nato ni prišlo. Slednji je tudi izpovedal, da je že pred tem isti obtoženec pri njemu kupil avto, da je bil z njim brat in da sta mu povedala, da imata gotovino. Tudi iz izpovedbe priče T.V., pri katerem je obtoženi T.K. nato kupil osebni avtomobil Mercedes Benz, izhaja, da obtoženi T.K. gotovine dejansko ni skrival, saj je denar najprej položil na svoj račun in ga nato nakazal kot plačilo kupnine za avtomobil. Če ne bi želel, da je razvidno, da je denar položil na račun, bi z gotovino na banki plačal direktno na račun družbe C.T., kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožnica trdi, da bode v oči dejstvo, da je T.K. v vmesnem času, ko naj bi gotovino 30.000,00 EUR hranil pri bratu, imel na tekočem računu negativno stanje, spregleda pa, da je imel odprt račun tako pri Banki Koper kot tudi pri Unicredit banki in bi lahko negativno stanje na računu pri Banki Koper pokrival tudi s prenakazilom denarja s tekočega računa pri Unicredit banki, pa to očitno ni žele storiti je raje hranil denar pri bratu. Zakaj je tako počel, je v svojem zagovoru tudi pojasnil. Pritožnica se v 28. točki pritožbe sprašuje, zakaj je obtoženi G.K. ravno na dan, ko je M.Đ. dvignil denar „čutil potrebo, da ob vsem denarju, ki ga ima doma kar naenkrat položi 1.500,00 EUR“. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženi G.K. v letu 2010 od aprila dalje redno polagal večje vsote gotovine na svoj račun pri Banki Koper in je „čutil potrebo, da položi določene zneske“: 29.4.2010, 1.6.2010, 29.6.2010, 29.7.2010, 12.8.2010, 30.8.2010, 2.10.2010, po obtožbi spornih 1.500,00 EUR 29.10.2010, nato 29.11.2010 in 9.12.2010. Pri tem je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in to obrazložilo na 49. in 50. strani izpodbijane sodbe, kljub rednemu polaganju gotovine, tudi dvigoval gotovino na bančnih avtomatih in sicer 6-krat oktobra 2010 in 9-krat novembra 2010. Dne 29.11.2010 je, enako kot po obtožbi spornega dne 29.10.2010, istega dne položil 1.000,00 EUR in dvignil 50,00 EUR na bankomatu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženi G.K. od aprila 2010 dalje v približno mesečnih razmakih polagal na račun gotovino v zneskih od 400,00 do 1.500,00 EUR, praviloma ob začetku ali koncu meseca, ob tem pa je redno dvigoval denar na bankomatih, dvakrat je tako celo istega dne položil gotovino in jo dvignil na bankomatu, pri čemer so bili dvigi v sorazmerno nizkih zneskih. Glede na tak način poslovanja obtoženega G.K. je običajno tudi, da je tudi očitanega dne 29.10.2010 položil gotovino in jo tudi dvignil. Bil je konec meseca, ko je praviloma polagal gotovino, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje na 50. in 51. strani izpodbijane sodbe.

21. Tudi glede očitkov naslovljenih na obtoženega T.K. v točki I/B izreka izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče glede razlogov izpodbijane sodbe nima pomislekov. Razlogi, ki jih je navedlo na 36. in 37. strani izpodbijane sodbe so prepričljivi in jim pritožbeno sodišče pritrjuje, tudi v ugotovitvi, da obtožnica v tem delu ne očita kršitve predpisa, ampak je edini očitek v tem, da naj občina ne bi imela dovolj sredstev, pri tem pa ne zatrjuje nastanka škode občini ali premoženjske koristi drugim. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da se je postopek v zvezi s tem projektom začel že 22.3.2010 ter je bila načrtovana sklenitev pogodbe o gradnji do novembra 2010, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da ni šlo za neko hitro ravnanje obtoženega T.K. temveč za daljši proces, ki vključuje tudi občinski svet, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje na 36. strani izpodbijane sodbe. Okoliščina, da je navedeno sovpadlo s koncem mandata ter tudi volitvami in volilno kampanjo ne potrjuje obtožbenih očitkov, ampak omogoča tudi zaključek, da je „občina zaključevala projekt, ki se je začel v mandatu obtoženega T.K.“, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

22. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo že zgoraj navedeno, prepričljivo obrazložilo, da niso dokazani očitki, opisani v točki IV izreka izpodbijane sodbe. Dejansko stanje v zvezi s prenovo kopalnice v stanovanju G.K. v I., ter prenovo hiše v S., last P.K., je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo. Ugotovljena dejstva ne potrjujejo obtožbenih očitkov. Povsem nepotrebno pritožnica izpostavlja „olivno olje in drevo“ kot plačilno sredstvo, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da vrednost teh obnov ni bila velika ter da je namesto denarja, obtoženi G.K. izročil 20 l oljčnega olja in eno oljko, kar tudi ni brez vrednosti, saj je obtoženi M.Đ. imel gostilno, kjer bi lahko olje porabil, oljko pa uporabil za zunanjo ureditev kakšne stavbe, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni sprejelo stališča, da je „drevo normalno in logično plačilno sredstvo“, kot posmehljivo navaja pritožnica v 33. točki pritožbe. Nenazadnje je sodišče prve stopnje obseg poslovanja M. d.o.o. z občino pravilno ugotovilo in temu tudi dalo pravo težo, razloge o tem je prepričljivo navedlo v 33. in 34. strani izpodbijane sodbe.

23. Kot izhaja iz 38. točke pritožbe, pritožnica verjame, da je obtoženi T.K. pri bratu G. hranil svoj denar, kar je kontradiktorno z njeno predhodno trditvijo, ko mu to ne verjame, saj trdi, da ni logično, da denarja ni položil na tekoči račun, na katerem je bilo negativno stanje.

24. Glede na zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče ocenjuje, da so zaključki sodišča prve stopnje utemeljeno terjali izrek oprostilne sodbe po 358. člena ZKP, saj sme sodišče obtoženca(e) obsoditi samo, če je prepričano o njegovi (njihovi) krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP). Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarjalo, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati oz. so odveč.

25. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

26. Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtožencev, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).