Jedro

Ob upoštevanju ugotovitve nižjih sodišč, da je bila pokojna A.K. ob napravi oporoke zaradi psihoorganskega sindroma oziroma demence (ter prizadetosti vida in sluha) v takem duševnem stanju, da ni bila sposobna razumeti pomena in posledic oporoke in je bila zgolj navidezno sposobna izraziti svojo voljo, je materialnopravno pravilna odločitev nižjih sodišč, da oporoka zaradi odsotnosti oporočiteljičine sposobnosti za razsojanje in posledično sposobnosti testiranja ni veljavna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Pokojna A. K. je 21. aprila 1996 v 97. letu starosti napravila pisno oporoko pred pričami, s katero je vse svoje premoženje zapustila toženki, hčerki svojega pokojnega nečaka. Tožnici, nečakinji zapustnice in njeni zakoniti dedinji, sta s tožbo zahtevali, da se ugotovi neveljavnost te oporoke. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da oporoka ni veljavna, ker zapustnica v času testiranja ni bila sposobna za razsojanje in zato ne oporočno sposobna. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo ter prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločitvi o pravdnih stroških, v ostalem, torej glede odločitve o glavni stvari, pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

Proti drugostopenjski sodbi je toženka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali podredno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da je za presojo veljavnosti sporne oporoke odločilno dejstvo, ali je bila zapustnica v času sestave oporoke zmožna razsojati, vendar na to vprašanje nista našli ustreznega, verjetnega odgovora. Pravni pojem sposobnost za razsojanje, ki je po 59. členu Zakona o dedovanju (ZD) pogoj za oporočno sposobnost, sta tolmačili prestrogo ter v nasprotju s sodno prakso in pravno teorijo, ki pod tem pojmom razumeta sposobnost razumeti pomen svojih dejanj in njihove posledice. V tej pravdni zadevi je izvedenka psihiatrinja v prvem odstavku pete strani svojega mnenja s poudarjenim tiskom zapisala "ocenjujem, da je bila pokojna A.K. ob sestavi sporne oporoke dne 21.4.1996 le navidezno sposobna izraziti svojo pravo voljo, pomena in posledic svoje izjave v oporoki se je tudi zavedala, ni pa bila zmožna kritične presoje svojega ravnanja". Ta izvedenkina navedba je odgovor na vprašanje o oporočiteljičini sposobnosti za razsojanje in bi sodišči, glede na to, da sta izvedenskemu mnenju v celoti sledili, nanjo morali opreti svojo odločitev, kar pa nista storili, saj iz te izvedenkine navedbe nikakor ni mogoče zaključiti, da je bila zapustnica nesposobna za razsojanje in zato oporočno nesposobna. Oporoka je stvar svobodne odločitve oporočitelja, z njo oporočitelj korigira zakonito dedovanje. Odločitev oporočitelja, komu bo kaj namenil, je lahko posledica njegovega trenutnega razpoloženja in navdiha in ne plod premisleka o tem, kdo mu je v življenju kaj dobrega storil. Lahko je posledica njegovih dalj ali manj časa trajajočih intimnih občutkov do določene osebe, vendar to na zapustnikovo oporočno sposobnost ne vpliva. Razlog zapustnikovega oporočnega razpolaganja ni pomemben in ni potreben, saj za razliko od razdedinjenja, za katerega ZD določa vzroke, zapustnik pri oporočnem razpolaganju razen z nujnimi deleži ni omejen. Upravičenost jeze oporočiteljice A. K. na ljudi, ki so imeli kakršnokoli, tudi pozitivno, vlogo v njenem življenju, zato ne more biti razlog za neveljavnost njene oporoke. Za veljavnost oporoke je bistveno, da oporočitelj razume, kaj počne in kakšne posledice to potegne za sabo, to pa je bilo v primeru A. K. izkazano z izvedenskim mnenjem.

Revizija je bila vročena tožnicama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Kakšno je bilo duševno stanje oporočiteljice v času sestave oporoke 21. aprila 1996, je sodišče prve stopnje ugotavljalo z zaslišanjem več prič in s strokovno pomočjo izvedenke psihiatrične stroke. Ocenilo je, da si izpovedbe prič nasprotujejo in da je vprašljiva njihova zmožnost ocenjevati oporočiteljičino sposobnost razsojanja. Zato se je oprlo predvsem na objektivne ugotovitve izvedenke, ki temeljijo na zapustničini zdravstveni dokumentaciji, ter na njeno strokovno in prepričljivo mnenje. Ugotovilo je, da je zapustnica več let pred napravo oporoke bolehala za zvišanih krvnim pritiskom, sklerotičnimi spremembami na srcu in komplikacijami teh bolezni, med njimi tudi za kroničnim psihoorganskim sindromom, ki je pomenil motnjo v njenem intelektualnem in čustvenem funkcioniranju. V letih 1994, 1995 in 1996 so se pojavljali občasni grobi znaki te motnje: zapustnica se je zgubljala, ni prepoznavala svojcev, vedla se je situaciji neustrezno. Zato je prejemala zdravila za zdravljenje duševnih motenj in uspavala. Najhujše je bilo konec leta 1995, ko je bila zaradi nočnega nemira in zmedenosti pod diagnozo akutni psihoorganski sindrom od 22. decembra 1995 do 15. januarja 1996 hospitalizirana. Med bolnišničnim zdravljenjem je izginilo sklerotično delirantno stanje, demenca, ki so jo kljub zadostnim simptomom mileje poimenovali psihoorganski sindrom, pa je ostala in (zaradi visokega krvnega pritiska in sladkorja, ki sta dodatno prizadela tudi čutila, zlasti vid in sluh) napredovala. Lažja stopnja demence je pri zapustnici obstajala že pred 25. majem 1996, ko je bila ta diagnoza registrirana v njeni zdravstveni kartoteki. Zaradi bolezni je bila zapustnica zmanjšano kritična, prišlo je do spremenjenega čustvovanja in povečane sugestibilnosti pod vplivom okolja. V času testiranja je tudi prejemala zdravila s psihiatričnim učinkom in pomirjevala, ki dodatno zmanjšujejo zmožnost razsojanja in druge intelektualne funkcije. Po oceni izvedenke, sodišče prve stopnje pa je njeno strokovno oceno sprejelo, je bila zapustnica v času testiranja le navidezno sposobna izraziti svojo voljo, njena dejanska sposobnost kritično presoditi svoje ravnanje, pomen in posledice oporoke pa je bila pomembno zmanjšana, primerljiva s sposobnostjo od 6 do 8 let starega otroka in še to zgolj v trenutkih, ko se je lahko zbrala; njen stik z okolico je bil okrnjen tudi zaradi hude naglušnosti in slabovidnosti. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dokazno oceno in dejanskim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bila zapustnica na dan sestave oporoke navidezno sposobna izraziti svojo voljo in dejansko nesposobna presoditi svoje dejanje ter se zavedati pomena in posledic oporoke.

Revidentka svoje razumevanje izvedenskega mnenja opira na iz celote iztrgan del tega mnenja, "da je bila pokojna A. K. ob sestavi sporne oporoke dne 21.4.1996 le navidezno sposobna izraziti svojo pravo voljo, pomena in posledic svoje izjave v oporoki se je tudi zavedala, ni pa bila zmožna kritične presoje svojega ravnanja". Drži, da je izvedenka v svojem pisnem mnenju z dne 30. marca 2001 podala takšno oceno in jo tudi obsežno obrazložila. Vendar je izvedenka zaradi pripomb strank k temu mnenju mnenje najprej pisno in zatem pa še ustno dopolnila. V pisni dopolnitvi mnenja z dne 20. julija 2001 je pojasnila, da je bila oporočiteljičina sposobnost presoje pomena in posledic oporoke v obdobju, ko je napravila oporoko, primerljiva s sposobnostjo šest do osem letnega otroka, pa še to zgolj takrat, kadar se je lahko zbrala, ko je bila dezorientirana in blodnjava kot konec leta 1995 pa še to ne. Ponazorila je tudi značilnosti zapustničini psihičnih težav in obrazložila, da so ostareli ljudje s takimi psihičnimi spremembami sposobni oblikovati in navzven izraziti svojo voljo, vendar je ta volja oblikovana v stanjih, ko niso zmožni pravilne presoje. Na glavni obravnavi dne 19.6.2002 pa je izvedenka obširno obrazložila učinek psihiatričnih zdravil, ki jih je zapustnica prejemala od maja 1995 dalje, ter dodatno pojasnila, da zdravila zapustnici niso povrnila intelektualnih kapacitet, ki so bile okvarjene zaradi prizadetosti ožilja in celic možganske skorje, ampak so nekatera od zdravil celo zmanjševala njeno zmožnost razsojanja. Dopolnitvi izvedenskega mnenja ne dopuščata take razlage izvedenskega mnenja, za kakršno se zavzema revizija. Ker je tudi sicer treba izvedensko mnenje obravnavati kot celoto, revizija z iztrganjem dela besedila iz tega mnenja ne more doseči drugačne presoje o zapustničini oporočni sposobnosti.

Po določbi prvega odstavka 59. člena ZD lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti. Subjektivni kriterij oporočne sposobnosti, oporočiteljeva sposobnost za razsojanje je podana, če oporočitelj zmore pravilno dojeti pomen oporoke in njene (pravne) posledice (t.i. intelektualna sestavina razsodnosti) in je zmožen ravnati v skladu s tem dojemanjem, zmožen izraziti svojo pravo voljo (t.i. voljna sestavina razsodnosti). V drugem odstavku 59. člena ZD določa, da je oporoka neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, ni bil oporočno sposoben. Ob upoštevanju ugotovitve nižji sodišči, da je bila pokojna A.K. ob napravi oporoke 21. aprila 1996 zaradi psihoorganskega sindroma oziroma demence (ter prizadetosti vida in sluha) v takem duševnem stanju, da ni bila sposobna razumeti pomena in posledic oporoke in je bila zgolj navidezno sposobna izraziti svojo voljo, je materialnopravno pravilna odločitev nižjih sodišč, da oporoka zaradi odsotnosti oporočiteljičine sposobnosti testiranja ni veljavna.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sta nižji sodišči pri odločanju o veljavnosti oporoke upoštevali svojo vrednostno oceno oporočiteljičinih motivov za testiranje, ali kot v reviziji namiguje toženka, da sta kot razlog za neveljavnost oporoke šteli (ne)upravičenost jeze oporočiteljice na ljudi, ki so imeli pozitivno vlogo v njenem življenju. Z navedbami o oporočiteljičinem hudovanju in nezadovoljstvu do A. Ž., kateri je oporočiteljica leta 1970 podarila nepremičnino, ki je predmet oporoke, sodišče prve stopnje ne utemeljuje oporočiteljičine nerazsodnosti. S temi razlogi, pa tudi z razlogi o tem, da zapustnica zaradi starostne in bolezenske prizadetosti ni bila zmožna dojeti nujnosti svojega zdravljenje v psihiatrični bolnišnici ter kasnejše domske oskrbe, prvostopenjsko sodišče s pomočjo strokovnega znanja izvedenke zgolj pojasnjuje, kako se je zapustničina bolezen odražala v njenem intelektualnem in čustvenem funkcioniranju, kako je psihoorganski sindrom zmanjšal njeno zmožnost realne presoje in spremenil njeno čustvovanje.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo. Odločitev o reviziji zajema tudi zavrnitev toženkinih priglašenih revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).