Jedro

S trditvijo, da je bil zaradi vinjenosti in borelioze neprišteven, obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj s tem izpodbija ugotovitev sodišča o njegovi prištevnosti, ki je bila sicer zmanjšana, a ne bistveno. Z zahtevo za varstvo zakonitosti pa tega razloga ni mogoče uveljavljati.

Primernosti kazni, izrečene v okvirih predpisane kazni, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Zahteva obs. J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. J.K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10.7.1998 spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ in obsojen na kazen 7 let zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 28.1.1998 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.11.1998 deloma ugodilo pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na 5 let zapora, sicer pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. J.K. v obširni zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 8.12.1998, vloženi zoper pravnomočno sodbo, uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. v odgovoru z dne 6.1.1999, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more doseči izredne omilitve kazni, da s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da v razlogih pravnomočne sodbe ni podano nasprotje glede obsojenčeve prištevnosti, zaradi česar sodišče, ki ni ugotovilo niti bistveno zmanjšane prištevnosti, ni kršilo kazenskega zakona ter da tudi zatrjevanje, da je policija v predkazenskem postopku kršila 148. člen ZKP, ne pomeni relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obs. J.K. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva obs. J.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obs. J.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, kar tudi večkrat ponavlja, da naj bi bil v času, ko naj bi storil kaznivo dejanje, neprišteven, ker se dejanja zaradi močne vinjenosti in zaradi borelioze ne spominja ter v zvezi s tem trdi, da so bila z obsodbo kršena določila 15. in 16. člena KZ ter tudi na določilo 1. odstavka 1. člena ZKP. Res je sicer, da je kazensko odgovoren le storilec, ki je prišteven in kriv ter da ni prišteven storilec, ki ob storitvi ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne in hude duševne motenosti. Vendar pa s pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja, kazenski zakon ni bil kršen, prav tako pa tudi ne določilo 1. odstavka 1. člena ZKP, ki določa, da ZKP predpisuje pravila, ki naj zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon, in na podlagi zakonitega postopka. S trditvijo, da je bil zaradi vinjenosti in borelioze neprišteven, obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj s tem izpodbija ugotovitev sodišča o njegovi prištevnosti, ki je bila sicer zmanjšana, vendar pa ne bistveno. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S svojimi navedbami obs. J.K. izpodbija dokazno oceno sodišča o tem, da je bil v času storitve kaznivega dejanja prišteven, sicer zmanjšano, vendar ne bistveno, sprejeto na podlagi mnenj dr. M.P. in dr. J.J., torej na podlagi mnenj dveh sodnih izvedencev psihiatrične stroke.

Utemeljene tudi niso obsojenčeve navedbe, da mu je bila kršena njegova pravica do obrambe, ker policija v nasprotju z določilom 148. člena ZKP ni zavarovala sledov kaznivega dejanja ter predmetov, s katerimi naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Na kraju kaznivega dejanja sicer res niso bile najdene škarje in tudi ne predmet s koničastim rezilom, vendar pa je sodišče tudi na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. A.Š., ki je oškodovano A.K. pregledal, ugotovilo, da ji je obsojenec prizadejal poškodbe na vratu, na prsnici, vbodnino na zunanji strani levega stegna ter vbodnini na palčevi strani leve nadlehti in na mezinčevi strani leve podlehti z delom škarij in z neznanim predmetom, katerega rezilo je bilo koničasto.

Obs. J.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi zatrjuje, da so bile njegove pravice do obrambe kršene s tem, ker mu sodišče ni omogočilo "soočenja s pričami in njihovega zaslišanja". Tako obsojenčevo zatrjevanje v podatkih kazenskega spisa nima utemeljene podlage. Na narokih za glavno obravnavo, ki so bili dne 9.6.1998, dne 19.6.1998 in dne 10.7.1998, na katerih so bile zaslišani priče in tudi sodni izvedenci, je bil obsojenec ves čas navzoč, zaradi česar mu torej ni bila odvzeta možnost, da bi jim postavljal vprašanja. Iz zapisnikov o glavni obravnavi je razvidno, da obsojenec pričam in izvedencem ni postavljal vprašanj, pač pa je to storil njegov zagovornik, obsojenec in tudi ne njegov zagovornik pa soočenja obsojenca s pričami niti nista predlagala.

V zvezi z obsojenčevimi navedbami o previsoko izrečeni kazni pa je potrebno pripomniti, da primernosti kazni, izrečene v okvirih predpisane kazni, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obs. J.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).