Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sklep I Cp 1694/2020

ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.1694.2020 Civilni oddelek

začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve regulacijska (ureditvena) začasna odredba vznemirjanje solastnika nepremičnine zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe potrebnost izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena uveljavitev upnikove terjatve grozeča težko nadomestljiva škoda skupni deli stavbe v etažni lastnini soglasje etažnih lastnikov za poseg poseg brez soglasja poseg v skupne dele gradbena dela tehtanje interesov strank pogoj reverzibilnosti možnost vzpostavitve prejšnjega stanja uporaba sile razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Višje sodišče v Ljubljani
15. oktober 2020

Povzetek

Sodišče je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, in zadevo vrnilo v nov postopek. Pritožba tožeče stranke je bila utemeljena, saj je sodišče prve stopnje napačno presodilo verjetnost škode in samovoljna ravnanja tožene stranke. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da tožniki izkazujejo verjetnost, da jim bo brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, ter da so samovoljna ravnanja tožene stranke lahko obravnavana kot uporaba sile.
  • Izdaja regulacijske začasne odredbe v primeru, ko vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča.Ali je dopustna izdaja regulacijske začasne odredbe, ko vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča?
  • Verjetnost škode in potreba po začasni odredbi.Ali tožeča stranka izkazuje verjetnost, da ji bo brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda?
  • Samovoljna ravnanja tožene stranke.Ali so samovoljna ravnanja tožene stranke, ki posegajo v skupne dele stavbe, lahko obravnavana kot uporaba sile?
  • Ugotovitev namere tožene stranke.Ali tožniki izkazujejo namero tožene stranke, da bo zgradila dodatna parkirišča na skupnem delu?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Izdaja regulacijske začasne odredbe v primeru, ko vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, ni dopustna.

Za izkaz verjetnosti zadostuje že navedba tožnikov, da jim je toženka izrecno izrazila namero, da bo zgradila parkirišča na skupnem delu, in ponujeni dokaz za te navedbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se toženi stranki prepove vsakršno poseganje v skupne dele in pripadajoče dele stavbe z ID znakom stavba 0000-1391, še posebej pa izgradnja dodatnih parkirišč na pripadajočem zemljišču ID znak 0000-360/3 navedene stavbe, v primeru kršitve pa naj tožena stranka tožnikom plača denarno kazen v skupni višini 60.000,00 EUR, in sicer vsaki tožeči stranki (upniku) 10.000,00 EUR, v roku 8 dni. Začasna odredba naj bi stopila v veljavo takoj in bi veljala še 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, s katero bo odločeno o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da so tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe izpostavile, da iz opisanega načina ravnanja tožene stranke, ki je brez soglasja oziroma kljub izrecnemu nasprotovanju tožečih strank že posegla v skupne dele stavbe z ID znakom: stavba 0000-1391 in v skupnih delih navedene stavbe zgradila frčade, balkone, strešna okna in stopnišče, jasno izhaja, da se tožena stranka pri svojem poseganju v skupne dele ne ozira na druge etažne lastnike ter se pri izvajanju del na skupnih delih stavbe obnaša popolnoma brezbrižno, za svoje posege pa niti ne pridobi ustreznih dovoljenj pristojnih upravnih organov. Opisani odnos tožene stranke nedvomno nakazuje, da bo tudi v prihodnosti ravnala enako in naredila vse, da kljub nasprotovanju ostalih etažnih lastnikov čim prej izvede vsa nameravana dela na skupnih delih stavbe in tako preostale etažne lastnike postavi pred dejstvo, nato pa poskuša z njimi urediti nastali položaj (torej po tem, ko bodo dela že izvedena). V tej luči je treba obravnavati tudi njeno izrecno naznanjeno namero, da bo (ne glede na nasprotovanje ostalih etažnih lastnikov ter brez njihovega soglasja) zgradila dodatna parkirišča na pripadajočem zemljišču sporne nepremičnine. V primeru, da sodišče ne bo izdalo začasne odredbe, s katero toženi stranki za čas trajanja predmetnega postopka prepove vsakršno nadaljnje poseganje v skupne dele stavbe, bo uveljavitev terjatve na prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja (s posegi v skupne dele stavbe) popolnoma onemogočena oziroma precej otežena. Za čas opravljenih gradbenih del bodo tožniki nedopustno izpostavljeni vsem stresnim dejavnikom, ki jih le-ta povzročajo, vnovič oziroma še nadalje pa bodo bistveno ovirani pri uporabi svojih apartmajev in podvrženi stresu ter duševnim bolečinam. Takšne vrste prikrajšanja pa je že po naravi stvari težko nadomestiti v denarju. Tožena stranka v primeru, da sodišče izda začasno odredbo, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikom. Ne drži, da tožniki celotno zgodbo, da obstoji konkretna nevarnost gradnje dodatnega parkirišča, gradijo na nameri, ki jo je toženka izrazila pred dvema letoma. Tožena stranka je tožnikom namero izrazila konec leta 2019 in ne 2018. Stališče sodišča o naravi objekta je zmotno, saj ima posamezni del stavbe, ki je v lasti petega tožnika, status stanovanja in ne počitniškega apartmaja. Apartmaje je tudi sicer mogoče uporabljati za bivanje. Sodišče je prezrlo, da se predlog za izdajo začasne odredbe ne nanaša zgolj na posege izven stavbe (gradnjo parkirišč), marveč tudi na vsakršno poseganje v skupne dele in pripadajoče dele stavbe z ID znakom: stavba 0000-1391. Ker se do predloga v tem delu ni opredelilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka vsa dela in nedopustne posege v skupne dele stavbe še vedno izvaja. Materialnopravno napačno je stališče izpodbijanega sklepa, da tožnikom odškodnina za duševne bolečine, ki so jih trpeli zaradi hrupa in posledične neuporabe apartmajev, pripada zgolj v primeru, ko ta hrup občutno presega mejne vrednosti dovoljenega hrupa. Škodo v obliki duševnih bolečin, ki tožnikom še vedno nastaja (ker se protipravni posegi znotraj objekta na skupnih delih še vedno izvajajo), in jim bo nastajala tudi v bodoče, je nedvomno šteti kot težko nadomestljivo pravno priznano škodo. Pri opisanem ravnanju toženke gre za nedopustno vznemirjanje, saj bi morala tožena stranka pred izvrševanjem kakršnihkoli del na skupnih delih stavbe poleg soglasij preostalih etažnih lastnikov pridobiti tudi ustrezno gradbeno dovoljenje oziroma spremembo obstoječega, česar pa ni storila. Tožniki zatrjujejo, da je vsak hrup, ki je posledica takšnega protipravnega ravnanja, prekomeren oziroma nedovoljen. Brez podlage v spisovni dokumentaciji je tudi ocena sodišča, da bodo tožniki še vedno lahko uporabljali svoje apartmaje v sporni nepremičnini in da ne bodo ovirani pri uporabi skupnih delov - parkirišč in funkcionalnega zemljišča. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravilno je uvodno stališče sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97 pri obravnavanju ureditvene začasne odredbe potreben restriktiven pristop, saj so pogoji za izdajo takšne začasne odredbe strožji. Zato je v takem primeru izdaja regulacijske začasne odredbe, ki je enaka tožbenemu zahtevku, dopustna le v nujnih primerih. Takim predlogom je mogoče ugoditi le iz posebej utemeljenih razlogov, kot so grožnja sile, nenadomestljiva škoda ali težko nadomestljiva škoda. Izdana začasna odredba, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, namreč dejansko pomeni to, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči, še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi tožencu zagotovi možnost, da brani svoje pravice in interese. Izdaja regulacijske začasne odredbe zato v primeru, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, ni dopustna.

5. Po prepričanju pritožbenega sodišča je stališče, ki dopušča izdajo regulacijske začasne odredbe le ob izpolnjeni predpostavki po 3. alineji 2. odst. 272. člena ZIZ ali 3. odst. 270. člena v zvezi s 3. odst. 272. člena ZIZ nezdružljivo z zgoraj citirano odločbo Ustavnega sodišča. Najprej zato, ker tehtanje interesa nasprotne stranke ni tehtanje iz 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ, ampak gre (ob izkazani težko nadomestljivi škodi) za presojo možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja. Uporaba tega pogoja ali pogoja iz 3. odst. 270. člena v zvezi s 3. odst. 272. člena ZIZ pa bi bila v nasprotju z napotilom Ustavnega sodišča o restriktivni razlagi pojma težko nadomestljive škode. Zato se v tem delu pritožba neutemeljeno sklicuje na tehtanje po 3. alineji 2. odst. 272. člena ZIZ.

6. Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, mora tožeča stranka zatrjevati in izkazati verjetnost, da ji bo brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda oziroma, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile, ter tudi to, da bo brez izdane začasne odredbe sodno varstvo, ki ga uveljavlja s tožbo, zato brez pomena.

7. Tožeča stranka v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjuje, da je tožena stranka nedopustno in enostransko posegla v skupne dele stavbe, pri čemer ni pridobila ustreznih soglasij preostalih etažnih lastnikov za poseg v skupne dele stavbe. Tako naj bi zgradila stopnice v podstrešje, dva balkona, frčadi ter dodatna strešna okna v streho stavbe, pri čemer naj bi z navedenimi posegi celo ogrozila statično trdnost stavbe. Poleg tega pa naj bi tožnikom tudi že naznanila, da želi na skupnih delih navedene stavbe oziroma pripadajočem zemljišču ID znak 0000-260/3 zgraditi nova parkirna mesta za apartmaje št. A13 in A14, za izgradnjo katerih prav tako naj ne bi pridobila soglasja ostalih etažnih lastnikov navedene stavbe.

8. Sodišče prve stopnje je uvodoma ugotovilo, da tožniki niso izkazali toženkine namere, da bo zgradila parkirišča, njena pretekla samovoljna ravnanja glede skupnih delov sporne stavbe pa predstavljajo le indic, da je toženka brez privolitve tožnikov sposobna zgraditi tudi parkirišče. Tožniki v pritožbi navedeno ugotovitev izpodbijajo in navajajo, da ta ugotovitev ne drži, saj je tožena stranka tožnikom to namero izrazila konec leta 2019. Pritožbeno sodišče meni, da za izkaz verjetnosti zadostuje že navedba tožnikov, da jim je tožena stranka izrecno izrazila namero, da bo zgradila dodatna parkirišča in ponujeni dokaz za te navedbe - zaslišanje tožnikov. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so pretekla samovoljna ravnanja toženke zgolj indic in da tožeča stranka ni izkazala namere tožene stranke zgraditi parkirišča na skupnem delu.

9. Upnik mora po drugi alineji 2. odst. 272. člena ZIZ izkazati, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožniki so zatrjevali potrebnost izdaje začasne odredbe tudi zaradi preprečitve sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje zaenkrat ni presojalo, ali zatrjevana samovoljna ravnanja tožene stranke (enostranski poseg v skupne dele z gradnjo), ki predstavljajo vznemirjanje solastninske pravice ostalih etažnih lastnikov, lahko pomenijo uporabo sile. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samovoljna ravnanja tožene stranke, ki so opisana v predlogu za izdajo začasne odredbe, lahko pomenijo silo, izdaja začasne odredbe pa bi takšna ravnanja lahko v bodoče preprečila. Sodišče prve stopnje pa bo moralo odgovoriti tudi na vprašanje, ali začasna odredba toženi stranki nalaga opustitev nečesa, česar naknadno ne bi bilo mogoče več storiti (reverzibilnost). Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da bi morala tožena stranka v primeru izdaje začasne odredbe z deli zgolj počakati do končanja pravdnega postopka.

10. Po povedanem je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. O izdaji začasne odredbe namreč prvič ne more odločati že pritožbeno sodišče, ker bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotoviti vse pravno odločilne okoliščine ter ponovno presoditi, ali so podane potrebne predpostavke za izdajo začasne odredbe.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia