Jedro

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da mora biti vsiljiva komunikacija v dejstvenem opisu opredeljena z okoliščinami, iz katerih izhaja, da je obdolženi nadaljeval z izvršitvenimi ravnanji, kljub temu, da mu je oškodovanka povedala oziroma drugače pokazala, da z njim noče imeti stikov.

Iz opisa dejanja mora biti razvidno, da je bilo ravnanje storilca z vidika oškodovanca nezaželeno ter da si je storilec proti volji oškodovanca večkrat prizadeval vzpostaviti stik z njim. Nezaželenost lahko izhaja že iz same vsebine komunikacije ter reakcije oškodovanca na komunikacijo, kot pravilno opozarja pritožnik, pri čemer ni nujno, da je reakcija na komunikacijo naslovljena na samega storilca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A. A., ki mu očita storitev kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil višji državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v petem odstavku 402. člena določa, da ko sodišče preizkuša pritožbo zoper sklep, mora po uradni dolžnosti paziti, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičen organ. Pritožbeno sodišče torej preizkusi izpodbijani sklep le v okviru razlogov, ki se v pritožbi izrecno uveljavljajo, po uradni dolžnosti pa mora paziti le na stvarno in funkcionalno pristojnost sodišča, ki je izpodbijani sklep izdalo.1

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ko je obtožni predlog zavrglo. Deloma pravilno je sicer povzelo materialnopravna izhodišča pri presoji izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, ki je po svoji naravi kolektivno in trajajoče kaznivo dejanje, saj mora biti podano ponavljajoče ravnanje storilca, ki je v nasprotju z voljo zalezovane osebe in ki pri njej povzroči prestrašenost in ogroženost (točka 4 sklepa). Zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da je vsebina komunikacije nepomembna ter da mora biti vsiljiva komunikacija v dejstvenem opisu opredeljena z okoliščinami, iz katerih izhaja, da je obdolženi nadaljeval z izvršitvenimi ravnanji, kljub temu, da mu je oškodovanka povedala oziroma drugače pokazala, da z njim noče imeti stikov.

6. Jezikovna razlaga zakonskega znaka vsiljivega prizadevanja vzpostavitve stika, upoštevaje pomen besede vsiljiv po SSKJ, to je, kljub nezaželenosti, vodi k zaključku, da je vsiljivo prizadevanje vzpostavitve stika tisto ravnanje storilca, ki ga ponavlja kljub nezaželenosti. Navedeno pomeni, da mora biti iz opisa dejanja razvidno, da je bilo ravnanje storilca z vidika oškodovanca nezaželeno ter da si je storilec proti volji oškodovanca večkrat prizadeval vzpostaviti stik z njim.2 Nezaželenost lahko izhaja že iz same vsebine komunikacije ter reakcije oškodovanca na komunikacijo, kot pravilno opozarja pritožnik, pri čemer ni nujno, da je reakcija na komunikacijo naslovljena na samega storilca.

7. Dejanski opis kaznivega dejanja mora vsebovati objektivne znake kaznivega dejanja, torej tiste, ki so navzven vidni.3 Okoliščine, ki utemeljujejo zahtevani krivdni odnos storilca do očitanega kaznivega dejanja oziroma, ki izvirajo iz notranje sfere storilca, sodijo v obrazložitev oziroma so predmet dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da sodijo okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je storilec z izvršitvenimi ravnanji nadaljeval, kljub nasprotovanju oškodovanca, v dejstveni opis kaznivega dejanja. Navedene okoliščine so namreč del presoje zavesti storilca o znakih kaznivega dejanja, torej, ali se je zavedal, da gre za nezaželeno navezovanje stika, kar je del presoje njegovega krivdnega odnosa do dejanja in ne sodi v opis dejanja, ampak je predmet dokaznega postopka, kot pravilno opozarja pritožnik. Sodišče druge stopnje pri tem pripominja, da zavest storilca ni odvisna od ravnanja oškodovanca v razmerju do storilca, ampak tudi od konteksta odnosa med oškodovancem in storilcem, vsebine komunikacije, siceršnje reakcije oškodovanca na poskuse vzpostavitve stika ter drugih relevantnih okoliščin konkretnega primera.

8. V obravnavanem primeru je v opisu dejanja navedeno, da je obdolženec oškodovanki pošiljal SMS sporočila z vsebino spolne narave, kot sicer ugotavlja že sodišče prve stopnje, pri čemer ji je poslal 11 SMS sporočil s svojimi spolnimi fantazijami povezanimi z njo in ji nazadnje poslal še fotografijo svojega nabreklega spolnega uda. Povzeta vsebina komunikacije je usmerjena zoper spolno nedotakljivost kot del zasebnosti in dostojanstva oškodovanke, ki sta s kaznivim dejanjem zalezovanja varovani dobrini. Gre za disponibilne dobrine, zato je na takšno komunikacijo mogoče tudi pristati.4 Iz nadaljnjega opisa dejanja pa izhaja, da je bilo za oškodovanko takšno ravnanje obdolženca nezaželeno, saj je bila zaradi njih močno prestrašena in vznemirjena in je zaradi strahu o nadlegovanju obvestila moža, bila je osramočena, prizadeta in je zaradi tega tudi večkrat jokala, kot pravilno izpostavlja pritožnik. Glede na vsebino komunikacije in oškodovankino reakcijo nanjo, takšna sporočila kot so navedena v opisu pomenijo nezaželeni ponavljajoči poseg v dostojanstvo in zasebnost oškodovanke, zaradi katerega je bila prestrašena. Takšnih posegov, ki presegajo običajno socialno sprejemljivo komunikacijo med posamezniki, ni nihče dolžan trpeti, zato je oškodovanec deležen kazenskopravnega varstva v obliki kaznivega dejanja zalezovanja. Ker iz opisa izhaja, da gre za nezaželeno komunikacijo, ki po vsebini posega v dostojanstvo in zasebnost oškodovanke kot njeni temeljni človekovi pravici in je takšno ravnanje že samo zase vsiljivo, je neutemeljeno zahtevati, da mora biti že v opisu dejanja navedeno, da je storilcu na kakršenkoli način pokazala, da ne želi takšne komunikacije. Iz opisa dejanja tako po presoji sodišča druge stopnje nedvomno izhaja, da je bilo vzpostavljanje stika na opisani način vsiljivo, kot tudi, da je šlo za ponavljajoče ravnanje, ki je vzpostavilo trajajoče prepovedano stanje pri oškodovanki v obliki prestrašenosti in ogroženosti, kot si uspešno prizadeva pritožnik, ter so tako na ravni opisa dejanja izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. 9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 870, tč. 11. 2 Tako tudi VSRS v sodbah I Ips 12689/2019 z dne 6. 5. 2021 in I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021. 3 J. Čejvanovič v M. Šepec: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba; Ljubljana, 2023, str. 438. 4 K. Filipčič in D. Korošec v D. Korošec: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 2018, str. 593.