Jedro

Toženec ni uspel dokazati, da bi na njegovo ravnanje (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti) vplivala poškodba glave in da bi dokazal, da ni kriv za obstajanje okoliščin, v katerih v skladu s prvim odstavkom 3. člena Splošnih pogojev pride do izgube zavarovalnih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 15 dni plačati znesek 4.073,41 EUR (prej 976.153,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 211,73 EUR (prej 50.740,00 SIT) od 30. 10. 2002 dalje do plačila, od zneska 2.503,76 EUR (prej 600.000,00 SIT) od 26. 5. 2003 dalje do plačila in od zneska 1.357,92 EUR (prej 325.413,00 SIT) od 14. 1. 2005 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožencu je nadalje naložilo, da je dolžan tožnici v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 188,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Uvodoma izpostavlja, da je izrek prvostopne sodbe pomanjkljiv, saj znesek obresti ne sme preseči glavnice. Ker gre za staro terjatev iz leta 2002, so obresti do danes po prepričanju pritožnika že presegle glavnico, zato naj bi bil toženec v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžan plačati največ znesek 8.146,82 EUR (torej dvakratnik glavnice) brez nadaljnjih obresti. Kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov ter je zavrnilo predlagano zaslišanje prič, ki bi dodatno opredelile, v kakšnem stanju je bil toženec po nezgodi. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje tudi na podlagi izvedenega dokaznega postopka ob upoštevanju izpovedb zaslišanih prič in izvedenskega mnenja v celoti po mnenju pritožnika tožbeni zahtevek zavrniti. V konkretni zadevi bi bilo potrebno ugotoviti, ali se je toženec izmaknil preiskavi ali odklonil možnost ugotavljanja alkoholiziranosti, pri čemer toženec trdi, da ni zavestno ravnal tako, da bi preprečil ugotavljanje alkohola. Pritožnik nadalje poudarja, da zakon za tovrstne nezgode ni predvideval obveznega preizkusa alkoholiziranosti, zato bi zavarovalnica v takih primerih za ugotavljanje alkohola morala poskrbeti sama, sicer pa toženec vtisa vinjenosti ni dajal. Nadalje pritožnik izpostavlja posamezne izseke iz izpovedb zaslišanih prič (F.M., sprejemnega zdravnika), kakor tudi posamezne ugotovitve v izvedenskem mnenju izvedenke T.O. Poudarja, da je po mnenju izvedenke trajanje stanja spremenjene zavesti odvisno od teže pretresa možganov in lahko traja nekaj minut do 24 ur, preizkus alkoholiziranosti pa naj bi se pri tožencu opravljal že eno uro po nezgodi, zato izvedenka ne more izključiti trditve toženca, da se ob obisku policista ni zavedal svojega ravnanja. Pritožnik nadalje izpostavlja, da bi bilo verjetno potrebno zaslišati tudi zdravnika A.N. (odpustnega zdravnika), zakaj ni spremenil diagnoze. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru pravočasnih zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je tožnica od toženca kot povzročitelja prometne nezgode terjala povrnitev oškodovancem izplačanih zneskov odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter stroškov zdravljenja, ker naj bi toženec po prometni nezgodi brez razloga odklonil odrejeni preizkus alkoholiziranosti in posledično v razmerju do tožnice izgubil zavarovalne pravice. Toženec se je tožbenemu zahtevku zoperstavljal z zatrjevanjem, da takrat ni ravnal zavestno, preizkus alkoholiziranosti naj bi odklonil v stanju motene zavesti v posledici v prometni nezgodi utrpelih poškodb glave. Sodišče prve stopnje je okoliščine toženčeve odklonitve preizkusa alkoholiziranosti izčrpno raziskalo z izvedbo obširnega dokaznega postopka, v okviru katerega je ugotavljalo toženčevo zdravstveno stanje in posledično stanje njegove zavesti po prometni nezgodi. V ta namen je prvostopno sodišče v veliki meri izčrpalo vse razpoložljive dokaze. Za zanesljivo ugotovitev navedenih okoliščin je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago v listinskih dokazih (medicinski dokumentaciji toženca), kakor tudi v izpovedbah zaslišanih prič, ki so bile s tožencem v stiku neposredno po prometni nezgodi - v zaslišanju sprejemnega zdravnika ter policistov, ki sta obravnavala prometno nezgodo ter izvedla (poskusila izvesti) preizkus alkoholiziranosti toženca, ki pa ga je slednji odklonil. Sodišče prve stopnje je pridobilo tudi izvedensko mnenje izvedenke za področje nevrologije o tem, ali so bile toženčeve poškodbe take narave, da se le-ta niti nesreče niti odklonitve alkotesta ne spominja, ter ali je bil toženec glede na utrpele poškodbe sposoben razumeti pomen odklonitve alkotesta.

7. Glede na vse zgoraj obrazloženo je zato neutemeljena pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje po prepričanju pritožnika zagrešilo s tem, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kar je toženec sicer pavšalno grajal že na zadnji glavni obravnavi brez izrecne navedbe, kateri pravno relevantni dokazi naj bi bili neupravičeno zavrnjeni. Tudi v pritožbi toženec slednjega ne konkretizira, temveč le izpostavlja, da bi z zaslišanjem „zavrnjenih“ prič sodišče lahko dodatno opredelilo, v kakšnem stanju je bil toženec po prometni nezgodi. Kolikor s tem pritožba meri na zaslišanje odpustnega zdravnika A.N., ki bi ga po stališču pritožbe „verjetno bilo potrebno zaslišati, zakaj ni spremenil diagnoze“, se sodišče druge stopnje povsem strinja s prvostopnim zaključkom, da je bilo stanje toženca po nezgodi dovolj razčiščeno z ostalimi izvedenimi dokazi, poleg vpogleda v medicinsko dokumentacijo predvsem z zaslišanjem sprejemnega zdravnika. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno opozorilo, da je bilo zaslišanje odpustnega zdravnika predlagano zgolj podrejeno dopolnitvi izvedenskega mnenja in alternativno zaslišanju sprejemnega zdravnika, ki ga je prvostopno sodišče tudi izvedlo. Poleg tega je odpustni zdravnik ob odpustu toženca v poškodbenem kartonu ugotovil, da se toženec dobro počuti in je brez nevroloških izpadov, kar je sodišče prve stopnje (v okviru v izvedensko mnenje povzete medicinske dokumentacije in nanjo oprtih zaključkov tega mnenja) tudi upoštevalo. Zavrnitev ostalih neizvedenih dokazov, ki jih pritožba niti ne konkretizira, in so bili v pretežni meri predlagani prepozno, je sodišče prve stopnje zelo natančno in prepričljivo obrazložilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 5), kar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema.

8. Na podlagi tako izčrpno izpeljanega dokaznega postopka je prvostopno sodišče po presoji sodišča druge stopnje povsem pravilno zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da bi na njegovo ravnanje (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti) vplivala poškodba glave in da bi bil v času odklonitve preizkusa alkoholiziranosti v stanju motene zavesti, s čimer bi v skladu s 1. točko drugega odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju Splošni pogoji) dokazal, da ni kriv za obstajanje okoliščin, v katerih v skladu s prvim odstavkom 3. člena Splošnih pogojev pride do izgube zavarovalnih pravic (konkretno za odklonitev preizkusa alkoholiziranosti - po alineji c) 3. točke prvega odstavka tega člena). Navedenega zaključka ne morejo omajati v pritožbi izpostavljeni izseki izpovedb posameznih prič, ki jih toženec poskuša interpretirati v svojo korist, niti iz konteksta izvzete ugotovitve izvedenke medicinske stroke. Čeprav je sprejemni zdravnik T.F. tudi v svojem zaslišanju pri tožencu dopuščal možnost obstoja (lažjega) pretresa možganov, pa glede na status toženca v poškodbenem kartonu (spominjanje dogodka, njegova orientiranost v času in prostoru, odsotnost nevroloških izpadov, seštevek po „glasgokoma“ lestvici 15, ki ustreza zdravemu človeku) zatrjevanih spominskih vrzeli pri tožencu ni potrdil oz. dopuščal. Pritožnik nepravilno povezuje diagnozo pretresa možganov (oz. sum nanj) z „neracionalnim“ obnašanjem, saj slednjega zaslišani sprejemni zdravnik pri tožencu ni ugotovil. Enako velja za mnenje med postopkom postavljene izvedenke medicinske stroke, ki je sicer dopuščala možnost, da je poškodovanec po pretresu možganov lahko določeno obdobje „zamračen“, njegove reakcije in ravnanje so lahko zaradi zožene zavesti neustrezni, kar v svoji pritožbi pravilno povzema toženec. Vendar pa zavajajoče spregleda izvedenkin izrecni dostavek, da na podlagi priloženih izvidov pri tožencu konkretno temu ne more z gotovostjo pritrditi. Pravilnosti prvostopnega stališča, da ni mogoče zaključiti, da se toženec dogajanja v bolnišnici ne spominja in da se zaradi poškodbe glave ni zavedal odklona alkotesta, ne more omajati niti v pritožbi povzeta pavšalna izpovedba policista M. o možnih spominskih vrzelih udeležencev nezgod, ki se na obravnavano zadevo in na toženca konkretno ne nanaša. 9. Ker torej toženec, na katerem je bilo dokazno breme, ni uspel dokazati opravičljivih razlogov za odklon preizkusa alkoholiziranosti, je v skladu z alinejo c) 3. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev nastopila domneva njegove alkoholiziranosti v času prometne nezgode, ki ima za posledico izgubo zavarovalnih pravic in v skladu s 4. členom Splošnih pogojev utemeljuje regresni zahtevek zavarovalnice (tožnice) za povrnitev zneskov oškodovancem izplačane odškodnine skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 16). Kot za odločitev povsem nepomembna se pokažejo nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da naj opravljanje preizkusa alkoholiziranosti v takih nesrečah po zakonu ne bi bilo obvezno, kakor tudi, da naj toženec navzven ne bi kazal znakov vinjenosti.

10. Ob odsotnosti pritožbene graje višine prisojenega je v tej zvezi zadoščal uradni preizkus, ki je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo plačilo oškodovancem s strani tožnice izplačanih zneskov skupaj z zamudnimi obrestmi (18. in 21. točka obrazložitve prvostopne sodbe, kar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema). Neutemeljena je tudi smiselna pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere pritožnik izpostavlja, da bi morale biti prisojene obresti omejene z višino glavnice. Izračun obresti, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava, je namreč pokazal, da pri nobenem od prisojenih zneskov (211,73 EUR (prej 50.740,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2002 dalje do plačila, 2.503,76 EUR (prej 600.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2003 dalje do plačila, ter 1.357,92 EUR (prej 325.413,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2005 dalje do plačila) zakonske zamudne obresti od začetka njihovega teka do uveljavitve OZ-A (22. 5. 2007) še niso dosegle glavnice. Ker je navedena sprememba OZ pravilo ne ultra alterum tantum iz 376. člena OZ(1) za zamudne obresti razveljavila, njihov tek z višino glavnice po uveljavitvi OZ-A ni več omejen.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.