Jedro

Vrhovemu sodišču ni treba odgovarjati na v reviziji mehanično, po metodi "kopiraj - prilepi", ponovljene pritožbene navedbe, na katere je izčrpno in pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče in ki so razen tega tudi očitno neutemeljene. Ker ni treba, da sodišče višje stopnje ponavlja razloge, ki jih je navedlo sodišče nižje stopnje, in ker tako ponavljanje niti ne bi bilo združljivo z ustavnim položajem Vrhovnega sodišča, zadostuje pojasnilo, da so (iz pritožbe prepisane) revizijske navedbe neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v tč. 6 do 19 sodbe pritožbenega sodišča.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločba o stroških postopka.

II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine v višini 24.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in javno objavo toženkinega opravičila njemu in njegovim ožjim družinskim članom za vsak objavljeni prispevek na TV ... in K., v katerem naj bi se ga (kot navaja) blatilo in se mu očitalo pranje denarja, davčne goljufije in davčni dolg.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču druge stopnje. Revizijskih stroškov, katerih povračilo je sicer zahteval, ni specificiral. 5. Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev, revizijskih stroškov pa ni priglasila.

6. Sodišče druge stopnje je dne 28. 2. 2018 (to je po vložitvi revizije) na predlog toženke izdalo še popravni sklep, s katerim je popravilo očitno pisno pomoto v obrazložitvi sodbe glede navedbe, ali je bila pritožba toženki vročena v odgovor, in dopolnilno sodbo, s katero je odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločba ne posega v izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na revidenta, zato na odločanje o reviziji ni vplivala.

**Presoja sodišč nižjih stopenj**

7. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije toženke, saj ta ni niti medij niti izdajatelj medija po Zakonu o medijih, temveč le ustanoviteljica in lastnica obeh medijev, ki ne odgovarja za objavljene vsebine. Sodišče druge stopnje je poleg tega podrobno odgovorilo tudi na pritožbene očitke o zatrjevani: a) odsotnosti upravičenja za zastopanje toženke (zaradi česar bi se po mnenju tožnika morala procesna dejanja šteti za neopravljena ter biti izdana zamudna sodba), b) nepopolnosti vlog toženke (ki naj bi morala po mnenju tožnika rezultirati v njihovem zavrženju), c) pristranskosti sodišča, d) odsotnosti opozorila o pravicah iz 12. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), e) napačni zavrnitvi dokaznih predlogov ter f) napačno obračunanih pravdnih stroških.

**Revizijske navedbe**

8. Revizija po vsebini predstavlja verbatim prepis pritožbenih navedb, ki so povzete v 7. točki te obrazložitve. Izjema sta očitek o napačni zavrnitvi dokaznih predlogov, ki ga revizija ne vsebuje, ter očitek glede napačno obračunanih pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje, kjer revizija podaja obširnejše navedbe.

**O utemeljenosti revizije**

9. Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, zato revizija proti njemu ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato revizijo v delu, s katerim tožnik izpodbija odločbo o stroških, zavrglo (377. člen ZPP).

10. V dovoljenem delu pa revizija ni utemeljena.

11. Vrhovno sodišče je najvišje sodišče v državi, katerega primarna in ustavna naloga je skrb za enotno sodno prakso ter za razvoj prava prek sodne prakse, torej tvorba živega prava. To vlogo Vrhovno sodišče uresničuje z odločanjem v posamičnih zadevah, torej z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih (revizijah in zahtevah za varstvo zakonitosti). Vrhovnemu sodišču, ki je glede na svoj formalen položaj in glede na svoje vsebinske potenciale sposobno uresničiti vlogo tistega, ki pravo razjasni, poenoti in ki skrbi za njegov razvoj, hkrati pa iz sistema izloči hude napake nižjih sodišč (ter s tem ohrani zaupanje javnosti v delovanje sodstva), je treba to tudi omogočiti. Zato ustavni razlogi zahtevajo razlago, s katero se utrjuje vloga Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča, ki jo v povezavi s temeljnimi ustavnimi načeli pravne države in delitve oblasti zarisuje prvi odstavek 127. člena Ustave, ki Vrhovno sodišče opredeljuje kot najvišje sodišče v državi. V okviru razlagalnega prostora, ki mu pripada kot vrhu tretje veje oblasti glede razlage zakona, Vrhovno sodišče sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh. Na ta način krepi predvidljivost pravnih norm in torej pravno varnost.1

12. Tudi ko gre za dovoljeno revizijo, morata razumevanje in razlaga tega izrednega pravnega sredstva temeljiti na spoznanju, da v moderni pravni državi, zasnovani na delitvi oblasti in zavezani varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Vrhovno sodišče z vnaprejšnjim (ex ante) oblikovanjem vodil, vzniklih iz konkretnih primerov, pomembno prispeva h krepitvi enakosti pred zakonom in pravne varnosti.2 Razumevanje instituta dovoljene revizije, po katerem bi bilo Vrhovno sodišče dejansko postavljeno v vlogo tretje instance,3 in bi se od njega zahtevalo, da ponovno obravnava pritožbene navedbe, o katerih se je že pravilno izreklo sodišče druge stopnje ter da v skladu s tem le »ponovi vajo«, ki jo je izvedlo že pritožbeno sodišče, ne da bi taka ponovitev kakorkoli prispevala k izpolnjevanju vloge Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča, zato ni združljivo z ustavnim položajem te sodne instance.

13. V primerih, kakršen je obravnavani, kjer gre za odločitev, zoper katero ni pravnega sredstva in ki le potrjuje odločitvi nižjih sodišč, je zato obseg zahteve po obrazloženosti temu ustrezno ožji.4 V takih primerih ni brez pomena, da je bila stranka že deležna sodnega varstva na dveh stopnjah, najvišje sodišče pa bi zgolj ponovilo vse tisto, kar je že (dvakrat) slišala.5 Vrhovemu sodišču tako ni treba odgovarjati na v reviziji mehanično, po metodi »kopiraj – prilepi«, ponovljene pritožbene navedbe, na katere je izčrpno in pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče in ki so razen tega tudi očitno neutemeljene. V nasprotnem bi, tako kot revident, le prepisalo, kar je že zapisano, v tem primeru tisto, kar je navedeno v 6. do 19. točki obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. Ker ni treba, da sodišče višje stopnje ponavlja razloge, ki jih je navedlo sodišče nižje stopnje,6 in ker tako ponavljanje niti ne bi bilo združljivo z ustavnim položajem Vrhovnega sodišča, zadostuje pojasnilo, da so (iz pritožbe prepisane) revizijske navedbe neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v tč. 6 do 19 sodbe pritožbenega sodišča. 14. Neutemeljeno revizijo zoper odločitev o glavni stvari je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Revizijski stroški**

15. Tožnik revizijskih stroškov ni specificiral, toženka pa jih ni priglasila, zato revizijsko sodišče o njih ni odločalo (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP).

1 Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, tč. 13, kjer je Ustavno sodišče jasno povedalo, kaj je vsebina 127. člena Ustave, za kaj pri dopuščeni reviziji pravzaprav gre in kaj je smisel ter namen tega sistema. 2 Prav tam. 3 Nobena človekova pravica ne zagotavlja pravice do revizije. Primerjaj npr. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 in št. Up-114/96 z dne 25. 9. 1996 ter številne druge. 4 Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 in sodbo ESČP v zadevi Garcia Ruiz proti Španiji z dne 21. 1. 1999. 5 Stališče nemškega Zveznega ustavnega sodišča je, da sodišča zadnje instance - razen izjemoma - ne veže dolžnost obrazložiti odločitev, ker je namen obrazložitve omogočiti posamezniku ustrezno obrambo njegovih pravic, ko gre za odločitev zadnje instance, pa prizadeti nima več možnosti braniti svojih pravic na višji instanci (sklep BVerfGE 50, 287). 6 Gl. Up-699/05 z dne 5. 7. 2007.