Jedro

Sodišče prve stopnje zaključuje, da je pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, prišlo z zaključkom rehabilitacije po poškodbi v prometni nesreči leta 1995. Ker so bile pravice iz invalidskega zavarovanja v predsodnem postopku že večkrat zavrnjene, je tožnika v III. kategorijo invalidnosti razvrstilo z 8. 7. 2009, t. j. od prvega dne po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe in mu od istega dne dalje tudi priznalo pravice na podlagi preostale delazmožnosti. Takšna odločitev bi bila lahko celo skladna s sodno prakso, če bi bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. Čeprav je obdobje od leta 1995 dalje obseženo v zadnji pravnomočni zavrnilni upravni odločbi z dne 28. 5. 2009 (in tudi prejšnjih zavrnilnih odločbah), so te odločbe le formalno, ne pa tudi materialno pravnomočne. Določena pravno relevantna dejstva je v tem sodnem postopku zato mogoče ugotoviti tudi drugače. Toženkino stališče, da je podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja lahko zgolj sprememba v zdravstvenem stanju, ki je nastala od zaključka prejšnjega pravnomočnega postopka pa do izdaje izpodbijanih odločb, je napačno. V konkretnem primeru ne gre za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, saj tožniku pred obravnavanim predsodnim postopkom še sploh niso bile priznane.

V obravnavani zadevi je zaradi delno zmotne uporabe 60. člena ZPIZ-1, ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je, ne da bi utemeljilo pravne in dejanske razloge, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 8. 7. 2009 dalje. Odločitev sodišča je najmanj preuranjena in temelji na oceni specialista medicine dela, da tožnik že ob nastopu del, na katerih je bila ocenjevana invalidnost, zanje ni bil zmožen, ne da bi mu bilo sploh predočeno, da je takšna ocena v nasprotju z dejanskim življenjskim primerom vsaj glede dela „vzdrževalca“, ki ga je tožnik dejansko opravljal daljše časovno obdobje. Poleg tega sodno izvedenski mnenji nista popolni niti skladni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v ugoditvenem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I., II., IV., in V. točka izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. … z dne 20. 10. 2011 in št. ... z dne 5. 3. 2012 v prvih odstavkih izrekov (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez dela v prisilnih držah trupa, dvigovanja bremen nad 5 kg, dolgotrajnega sedenja, daljše hoje, hoje po neravnem terenu, dela z rokami nad višino ramen ali pod višino kolen, vsiljenega tempa in ritma dela na višini ali lestvi, s polnim delovnim časom od 8. 7. 2009 dalje (II. točka izreka). Odločitev o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost je naložilo tožencu (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela v polovičnem delovnem času je zavrnilo (III. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da za tožnika na račun sodišča povrne 605,10 EUR stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožena starnka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Meni, da je z razvrstitvijo tožnika v III. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami zmotno uporabljeno materialno pravo, saj je poseženo v pravnomočno končane odločitve. Sodišče bi lahko odločalo samo v obsegu dopustnega predmeta presoje, če bi spremembe v zdravstvenem stanju nastopile po pravnomočno končanih postopkih. Tožniku so bile namreč vsakokrat zavrnjene pravice iz invalidskega zavarovanja, nazadnje z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 28. 5. 2009. Ker pravnomočnost zajema vso dejansko in pravno podlago, je v novem postopku pravice mogoče priznati le pod pogojem, da je do sprememb v zdravstvenem stanju prišlo po pravnomočnosti prejšnje odločbe. Sodna izvedenca sta ugotovila, da od pravnomočnosti odločbe z dne 28. 5. 2009 do dokončnosti izpodbijane odločbe ni prišlo do nobenih sprememb v zdravstvenem stanju. To je ugotovilo tudi sodišče, vendar je kljub temu preseglo meje pravnomočnosti in se posredno spustilo v presojo predhodno izdanih pravnomočnih odločb. O datumu nastanka invalidnosti je odločilo arbitrarno. Sklicuje se na sodbo opr. št. Psp 91/2015. Opozarja, da je invalidska komisija v predsodnih postopkih večkrat ocenila, da so pri tožniku sicer podane spremembe v zdravstvenem stanju, vendar za dela, ki jih je opravljal ni bil zmožen že ob nastopu. Pravice mu niso bile priznane, ker niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz 60. člena ZPIZ-1. Sodni izvedenec ortoped je menil, da so omejitve potrebne že od 14. 6. 2005, in da od 2008 do 2011 ni prišlo do pomembnejšega poslabšanja zdravstvenega stanja. Tudi izvedenec medicine dela je menil, da so potrebne omejitve od zaključka rehabilitacije v letu 1995, da pa ne gre za invalidnost, ker tožnik že ob nastopu del zanje ni bil zmožen, zato datuma invalidnosti ni mogel določiti.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov. Tožencu očita, da mu kljub evidentno zmanjšani delovni zmožnosti v več postopkih ni priznal pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravice bi mu morale biti priznane že pred več leti. V primeru navzkrižja koristi stranke z javnim interesom tudi sodna praksa dopušča odstop od vezanosti na pravnomočne odločbe. Pritožba toženca je v nasprotju z načelom venire contra factum proprio, saj so prav njegova nezakonita dejanja povzročila takšno situacijo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe (I., II., IV. in V. točka izreka) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) ter pravilne uporabe materialnega prava.

Ugotavlja, da je v obravnavani zadevi zaradi delno zmotne materialnopravne presoje in posledične pomanjkljivosti postopka, kljub pridobljenim sodno izvedenskim mnenjem, ostalo dejansko stanje nepopolno razčiščeno. Izpodbijana sodba posledično ne vsebuje razlogov o vseh pravno odločilnih dejstvih.

Predmet sodne presoje

6. V tej zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih upravnih odločb o pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 20. 10. 2011 in 5. 3. 2012. Izvedenska organa tožene stranke (IK I in IK II) sta namreč ocenila, da pri tožniku sicer obstaja potreba po fizičnih razbremenitvah, vendar je bilo takšno stanje podano že pred zaposlitvijo na delovnem mestu „vzdrževalec“ in „monter stavbnega pohištva“. Ker ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju med opravljanjem dela, ni invalidnosti in posledično niti pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Po splošnem delu definicije iz 1. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) ( ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. V sodni praksi revizijskega(3) in pritožbenega sodišča(4) je že izoblikovano stališče, da gre za celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca. Definicija invalidnosti po ZPIZ-1 se namreč bistveno razlikuje od predhodnih definicij, saj je za obstoj in stopnjo invalidnosti pomemben vpliv sprememb v zdravstvenem stanju na zavarovančevo splošno in poklicno zmožnost za delo in ne le zmožnost za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen. Pri tem pa splošni del definicije invalidnosti zmanjšanje delovne zmožnosti navezuje ne le na možnost zagotovitve in ohranitve delovnega mesta, temveč tudi na možnost poklicnega napredovanja.

Le ob pravilni uporabi splošne definicije invalidnosti je mogoče pravilno razlagati in uporabiti tudi definirane kategorije iz 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ob spremembah v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, se v III. kategorijo invalidnosti po 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvršča zavarovance, ki z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije več niso zmožni za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa; zavarovance, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %; in zavarovance, ki še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa niso zmožni za delo na delovnem mestu, na katero so razporejeni.

8. Pravilna ocena invalidnosti iz 1. in 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 je mogoča po predhodni pravilni identifikaciji svojega dela oz. poklica. Torej ob popolni delovni dokumentaciji, na katero se ocenjuje invalidnost. Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic namreč šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Svoj poklic torej poleg dela na delovnem mestu, na podlagi katerega je bila oseba vključena v zavarovanje, vključuje tudi vsa druga dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Takšna opredelitev poklica je sistemsko logična posledica definicije invalidnosti, ko je potrebno upoštevati celoto zavarovančeve delovne zmožnosti.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

9. Sodišče prve stopnje zaključuje, da je pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, prišlo z zaključkom rehabilitacije po poškodbi v prometni nesreči leta 1995. Ker so bile pravice iz invalidskega zavarovanja v predsodnem postopku že večkrat zavrnjene, je tožnika v III. kategorijo invalidnosti razvrstilo z 8. 7. 2009, t. j. od prvega dne po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe in mu od istega dne dalje tudi priznalo pravice na podlagi preostale delazmožnosti. Takšna odločitev bi bila lahko celo skladna s sodno prakso(5) , če bi bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. Čeprav je obdobje od leta 1995 dalje obseženo v zadnji pravnomočni zavrnilni upravni odločbi z dne 28. 5. 2009 (in tudi prejšnjih zavrnilnih odločbah)(6) so te odločbe le formalno, ne pa tudi materialno pravnomočne.(7) Določena pravno relevantna dejstva je v tem sodnem postopku zato mogoče ugotoviti tudi drugače! Toženkino stališče, da je podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja lahko zgolj sprememba v zdravstvenem stanju, ki je nastala od zaključka prejšnjega pravnomočnega postopka pa do izdaje izpodbijanih odločb, je napačno. V konkretnem primeru ne gre za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, saj tožniku pred obravnavanim predsodnim postopkom še sploh niso bile priznane.

10. V obravnavani zadevi je zaradi delno zmotne uporabe 60. člena ZPIZ-1, ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

Invalidnost je bila sicer razčiščevana s sodno izvedenskim mnenjem specialista ortopeda in medicine dela, prometa in športa, vendar le na dela tiskarja, vzdrževalca in monterja stavbenega pohištva. Ob upoštevanju dela tiskarja, na katerega je bila invalidnost ugotavljana v predhodnem upravnem postopku,(8) in ga je IK štela za lahkega, sodni izvedenec ortoped pa za fizično napornega, je ocenjeno, da je pri tožniku od 14. 6. 2005 podana invalidnost, saj je sposoben le še za lažje fizično delo z omejitvijo dela v prisilnih držah trupa, dvigovanja bremen nad 5 kg in dolgega sedenja v polnem delovnem času. Do dela tiskarja se sodni izvedenec medicine dela ni izrecno opredelil. Poudaril je, da ne razpolaga s popolnim opisom delovnega mesta, da pa je tožnik to delo zmogel opravljati, kar je z zavrnilno odločbo, da pri tožniku ni invalidnosti, ugotovil tudi toženec.

Za deli vzdrževalca in monterja stavbenega pohištva pa je sodni izvedenec medicine dela menil, da tožnik zanju ni bil zmožen že ob nastopu. Ocenil je, da so pri tožniku potrebne omejitve pri delu, kot jih je določil ortoped ter dodatne omejitve, in sicer: brez daljše hoje, hoje po neravnem terenu, dela z rokami nad višino ramen ali pod višino kolen, vsiljenega tempa in ritma dela in dela na višini ali lestvi. Vendar je hkrati vztrajal, da so omejitve podobne kot po zlomu ledvenega vretenca, torej pred zaposlitvijo na delovnem mestu vzdrževalca in monterja stavbnega pohištva, in da tožnik za ti deli ni bil zmožen že pred zaposlitvijo. Od poškodbe dalje naj bi bile potrebne enake omejitve, medtem ko dodatne omejitve le natančneje opredeljujejo preostalo delovno zmožnost in se vključujejo v že svetovane. Vse razbremenitve so smiselne od zaključka zdravljenja po prometni nesreči in do leta 2014 ni potrebnih dodatnih razbremenitev.

11. Kljub takšnemu sodno izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje, ne da bi sploh utemeljilo pravne in dejanske razloge, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 8. 7. 2009 dalje. Odločitev sodišča je seveda najmanj preuranjena. V bistvu temelji na oceni specialista medicine dela, da tožnik že ob nastopu del, na katerih je bila ocenjevana invalidnost, zanju ni bil zmožen, ne da bi mu bilo sploh predočeno, da je takšna ocena v nasprotju z dejanskim življenjskim primerom vsaj glede dela „vzdrževalca“, ki ga je tožnik dejansko opravljal daljše časovno obdobje. Poleg tega sodno izvedenski mnenji nista popolni niti skladni.

Odločitev pritožbenega sodišča

12. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano sodbo v ugoditvenem delu na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. V ponovljenem sojenju bo potrebno najprej razčistiti vprašanje svojega poklica, na katerega se ocenjuje invalidnost. Dela monterja stavbnega pohištva, ki ga je tožnik opravljal le tri mesece, ni mogoče šteti za njegov poklic in na to delo niti ugotavljati invalidnosti. Poleg dela vzdrževalca, na katerega je bil najdlje razporejen, bo potrebno upoštevati tudi druga dela, ki bi jih glede na strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, lahko opravljal. Torej tudi delo črkoslikarja in zaradi večletnega opravljanja še delo tiskarja oz. sitotiskarja.

Na poklic črkoslikarja za katerega ima tožnik pridobljeno formalno izobrazbo, invalidnost v smislu možnosti poklicnega napredovanja, doslej še sploh ni bila ocenjevana. Ocena invalidnosti na delo tiskarja pa je ob različnih mnenjih sodnih izvedencev ostala nerazčiščena. Ni dovolj razčiščeno niti vprašanje sprememb zdravstvenega stanja v času zavarovanja na delovnem mestu vzdrževalca. Ocena izvedenca, da tožnik za to delo ni bil zmožen že ob nastopu, sama po sebi, brez dodatne strokovno medicinske utemeljitve, ni sprejemljiva. Ne samo zato, ker morebitna nepravilna ocena o obstoju zdravstvene sposobnosti pred nastopom dela ne more biti v škodo, temveč predvsem zato, ker je tožnik delo vzdrževalca v letih od 1999 do 2002 opravljal sezonsko, nato pa od 2004 do 2008 stalno (prilogi A/9 in A/10). Poleg tega naj bi bilo za opravljanje dela vzdrževalca izdanih več pozitivnih zdravniških spričeval na predhodnih preventivnih zdravniških pregledih. Ker tudi iz razpoložljivih zdravniških spričeval z dne 15. 5. 2002 in 19. 4. 2004 določno izhaja, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delo vzdrževalca, bo potrebno dodatno razčistiti, v kakšnem obsegu je prišlo do sprememb v njegovem zdravstvenem stanju v času zavarovanja na tem delovnem mestu.

V novem sojenju bo sodišče najprej pridobilo popolne opise navedenih del oz. delovnih mest in na to v nakazni smeri še dopolnitve sodnoizvedenskih mnenj. Po potrebi bo izvedlo tudi druge dokaze, pomembne za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja v predmetni zadevi. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo lahko pravilno presodilo zakonitost izpodbijanih zavrnilnih upravnih odločb ter odločalo o utemeljenosti ali neutemeljenosti vtoževanih pravic iz invalidskega zavarovanja.

14. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni izrek sodbe in odločitev skupaj s stroški pritožbe, pridržati za končno sodno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS št. 106/1999 s poznejšimi spremembami.

(3) Npr. sodba opr. št. VIII Ips 9/2015 z dne 12. 5. 2015 in VIII Ips 49/2010 z dne 5. 9. 2011

(4) Npr. sodba opr. št. Psp 586/2015 z dne 7. 4. 2016

(5) Npr. sodni odločbi opr. št. VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2010 in opr. št. VIII Ips 187/2013 z dne 11. 2. 2014. (6) Odločba z dne 10. 6. 1997 in odločba z dne 7. 7. 2005. (7) V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista upravna odločba, s katero je stranka pridobila določene pravice ali so ji bile naložene določene obveznosti.

(8) Z odločbo toženca z dne 10. 6. 1997 je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je IK ocenila, da je tožnik za delo tiskarja tkanin glede na opis delovnega mesta z dne 18. 4. 1997 zmožen.