Jedro

Določba prvega odstavka 243. člena OZ, po kateri se kršitelj pogodbe lahko razbremeni plačila odškodnine za nepredvidljivo škodo, pomeni odstop od splošnega pravila odškodninskega prava, da je dolžan povzročitelj škode oškodovancu škodo povrniti v celoti. Uveljavljeno je načelo, da je treba izjeme razlagati restriktivno, strogo. Tako kot je stroga prva predpostavka razbremenitve kršitelja, ki je, da pogodbe ni kršil iz velike malomarnosti ali hujših oblik krivde, je stroga tudi nadaljnja predpostavka, da je škoda nepredvidljiva le, če je niti ob posebno skrbnem tehtanju okoliščin ni bilo razumno pričakovati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dejansko ozadje spora**

1. Tožnik je od tožene stranke na javni dražbi 9. 7. 2008 oziroma s prodajno pogodbo z dne 8. 8. 2008 kupil dve stanovanji za skupaj 112.587 EUR. Tožena stranka se je s pogodbo zavezala tožniku izdati zemljiškoknjižno dovolilo v 8 dneh po plačilu kupnine. Tožnik je kupnino plačal 19. 8. 2008. Že dan prej, 18. 8. 2008 je s A. A. sklenil prodajno predpogodbo. Z njo je bilo dogovorjeno, da bosta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za obe stanovanji za kupnino 220.000 EUR takoj potem, ko bo tožniku izdano zemljiškoknjižno dovolilo (toženkin rok za izpolnitev te obveznosti je potekel 27. 8. 2008), najpozneje pa 15. 9. 2008. A. A. je tožniku plačal 22.000 EUR are. Tožena stranka je tožniku izdala zemljiškoknjižno dovolilo šele 15. 10. 2008, torej mesec dni potem, ko je potekel skrajni rok za sklenitev prodajne pogodbe med tožnikom in A. A. Slednji je zato sklenitev prodajne pogodbe zavrnil in od tožnika - ker ni izpolnil obveznosti iz predpogodbe in je bil razlog za nesklenitev glavne pogodbe na njegovi strani - zahteval vrnitev dvojne are. Spor med njima se je zaključil z izvensodno poravnavo, po kateri je tožnik dolžan A. A. plačati (in tudi je plačal) 33.000 EUR.

**Tožnikove trditve in tožbeni zahtevek**

2. Ker prodajna pogodba s T. M. ni bila sklenjena, je moral tožnik iskati novega kupca. Obe stanovanji je moral prenoviti in posodobiti; stroški prenove in posodobitve so znašali 79.985 EUR, ko ju je prodal, pa je zanju iztržil 44.000 EUR manj kot bi prejel od T. M. Do prodaje je plačal 1.454,51 EUR stroškov upravljanja, za nakup dostopa do enega od stanovanj pa je plačal 2.500 EUR. Vsoto navedenih zneskov in zneska are iz prejšnje točke je zahteval kot odškodnino.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo le glede zneska 10.000 EUR are (za preostalih 22.000 EUR, ki jih je tožnik le vrnil T. M., ni bil oškodovan) in 1.323,20 EUR stroškov upravljanja stanovanj in vplačil v rezervni sklad, sicer pa je zahtevek zavrnilo: za stroške ureditve samostojnega dostopa do enega od stanovanj zato, ker hodnika oziroma stopnišča od tožene stranke tožnik ni odkupil, ter za stroške investicije v obe stanovanji in za izgubljeni dobiček (razliko med predpogodbeno ceno in z novim kupcem doseženo ceno) zato, ker je bila predpogodbena cena 220.000 EUR dogovorjena pod predpostavko, da je predmet prodaje tudi neizdelana mansarda nad stanovanjema, ki pa je tožnik od tožene stranke ni odkupil, vlaganja pa so bila opravljena v bistveno večjo površino od površine obeh kupljenih stanovanj, torej tudi v mansardo, pri čemer ni izkazan del predpogodbene cene in del stroškov investicije, ki odpade zgolj na stanovanji brez mansarde.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v ugodilnem delu spremenilo tako, da je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Presodilo je, da je tožba nesklepčna; tožnik je zahteval odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpel, ker je tožena stranka kršila pogodbo, a po določbi prvega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je pravica do odškodnine v primeru kršitve pogodbene obveznosti omejena na tisti obseg škode, ki je bil za odgovorno osebo ob kršitvi pogodbe predvidljiv, tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme glede predvidljivosti škode, pa tega bremena ni zmogel. **Revizija tožnika**

5. Tožnik sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za znesek 136.000 EUR ? ne izpodbija odločitve o delu are v višini 22.000 EUR in o povrnitvi izdatka za nakup lože v znesku 2.500 EUR. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve slednjemu zaradi ponovne odločitve o pritožbah.

6. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je obrazloženo predlagala, naj jo zavrne.

**Odločitev o reviziji in razlogi zanjo**

7. Revizija je utemeljena.

8. Po prepričanju tožnika njegova tožba ni nesklepčna. Presoja o nesklepčnosti tožbe je materialnopravno zmotna najprej zato, ker trditveno in dokazno breme o predvidljivosti škode ni na pogodbi zvesti stranki, pač pa na pogodbi nezvesti stranki; zakonsko predpisana omejitev obsega škode po prvem odstavku 243. člena OZ se upošteva na podlagi materialnopravnega ugovora tožene stranke, ta pa takega ugovora in trditev ter dokazov zanj ni podala. Sicer pa je tožnik ne glede na navedeno na prvem naroku za glavno obravnavo 16. 2. 2012 izrecno navedel, da potem, ko je propadel posel s T. M., toženo stranko z dopisom z dne 5. 2. 2009 opozoril na kršitev pogodbe, na poslabšanje razmer na trgu nepremičnin in s tem na nastanek škode. Predlagal je tudi razdrtje pogodbe, na kar tožena stranka ni pristala. Razlogi pritožbenega sodišča o pomanjkanju trditev o relevantnih dejstvih torej ne držijo. Poleg tega je presoja o nesklepčnosti zmotna tudi zato, ker je v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe tožnik podal tudi trditve o okoliščinah iz drugega odstavka 243. člena OZ; v prvi pripravljalni vlogi je navedel, da toženka potencialnih kupcev ni seznanila ne z neurejenostjo zemljiškoknjižnega stanja in z zavrnitvijo predloga za vpis lastninske pravice pri spornih stanovanjih v njeno korist, ne z nemožnostjo izstavitve zemljiškoknjižne listine v pogodbeno dogovorjenem roku. Ne drži torej, da tožnik ni zatrjeval in dokazoval okoliščin, ki kažejo na to, da je bila toženkina neizpolnitev pogodbenih obveznosti posledica njene lastne hude malomarnosti.

9. Pogodbena odškodninska odgovornost je urejena v 239. do 246. členu OZ. V teoriji prevladuje stališče, da gre samo za specialne določbe, saj velja, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe OZ o povrnitvi nepogodbene škode (246. člen OZ).(1) Za nastanek poslovne odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene določene predpostavke: (1) protipravnost ravnanja, ki se kaže v kršitvi pogodbene obveznosti, (2) škoda, ki se odraža v sferi oškodovane osebe in (3) vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastankom škode, ki jih je dolžan zatrjevati in dokazati tožnik, ter, po mnenju dela teorije še (4) krivda, če poslovno odškodninsko odgovornost štejemo za krivdno in dejstvo, da vzrok kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, če poslovno odškodninsko odgovornost štejemo za objektivno.(2)

10. Kdor krši pogodbo, je dolžan povrniti škodo, ki je nastala zaradi kršitve, če je za kršitev kriv. Vendar pa v primeru pogodbene odškodninske odgovornosti, za razliko od nepogodbene, pri kateri mora povzročitelj škode povrniti celotno škodo, zakon določa predpostavke, pod katerimi je mogoče obseg odškodnine omejiti.

11. OZ namreč v 243. členu določa: (1) v prvem odstavku, da ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana, ter (2) v drugem odstavku, da ima upnik v primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala.

12. Obseg škode, za katero je upnik upravičen do odškodnine in s tem tudi višina odškodnine sta pri pogodbeni odgovornosti odvisna od vrste in stopnje krivde(3) pri kršitvi pogodbenih obveznosti.(4) Povedano drugače: zakon odškodninsko sankcijo za kršitev pogodbe stopnjuje glede na stopnjo krivde za kršitev pogodbe.

**O presoji (ne)sklepčnosti tožbe na podlagi določbe prvega odstavka 243. člena OZ**

13. 1. Prvi odstavek 243. člena OZ ureja situacijo, ko kršitelj pogodbe ravna z najblažjo obliko krivde, to je z lahko, običajno, navadno malomarnostjo. Izrecnega zapisa o tem v zakonskem besedilu sicer ni, izhaja tak zaključek iz logične in sistematične razlage določb obeh odstavkov 243. člena OZ: težje posledice (dolžnost poravnati celoten obseg škode) ga zadenejo za vse ostale (hujše) oblike krivde, ki so v drugem odstavku 243. člena OZ izrecno naštete.

13.2. Če pri kršitvi pogodbe ni niti lahke malomarnosti, odgovornosti (temelja) ni. OZ lahke malomarnosti ne definira, teorija pa jo opredeljuje kot neskrbnost, nepazljivost(5) posebno skrbnega človeka,(6) medtem, ko hudo malomarnost definira kot ravnanje, ki je v nasprotju s standardom skrbnosti vsakega človeka.(7)

13.3. Če je škoda posledica navadne, običajne malomarnosti (culpa levis) dolžnika, je upnik upravičen do odškodnine za tisto navadno škodo in izgubljeni dobiček, ki sta bila za dolžnika glede na okoliščine, ki so mu bile ob kršitvi znane oziroma bi mu morale biti znane, predvidljiva.

14. 1. Predvidljivost škode(8) mora izhajati iz okoliščin na strani pogodbi zveste stranke;(9) kršitelj mora prognozirati škodo glede na njena pričakovanja in interese. Priznava se škoda, ki jo je bilo mogoče pričakovati glede na dejstva, ki so bila ob kršitvi(10) kršitelju znana ali pa bi mu bila lahko znana, če bi se seznanil z njimi, a tega zaradi premajhne skrbnosti ni storil.(11)

14.2. Presoja predvidljivosti (pričakovanosti) je objektivna(12): vprašati se je treba, ali bi katerakoli posebno skrbna oseba (abstrakten skrben gospodar oziroma gospodarstvenik in ne konkretni kršitelj pogodbe) predvidela škodo, ki lahko nastane, če bo pogodba kršena. Kršitelj pogodbe, ki ne dosega tega standarda skrbnosti (škode ni predvidel, pa bi jo lahko, če bi poznal določene okoliščine, a se z njimi zaradi premajhne skrbnosti ni seznanil ali če bi glede na znane mu okoliščine lahko ob ustrezni skrbnosti sklepal na razumno možnost nastanka škode), ravna z lahko, običajno malomarnostjo.(13)

14.3. Po določbi prvega odstavka 243. člena OZ je škoda predvidljiva v dveh situacijah: (1) okoliščine, sposobne povzročiti škodo, kršitelju niso bile znane, pa bi mu lahko bile (do presoje, ali je pričakovati možnost nastanka škode zato sploh ni prišlo) in (2) okoliščine, sposobne povzročiti škodo, so bile kršitelju znane, pa je napačno presodil, da nastanka škode razumno ni pričakovati (gre za napako v sklepanju).

14.3.1. Okoliščine, ki bi bile kršitelju pogodbe lahko znane, so po teoriji okoliščine v zvezi s kavzo pogodbe(14) oziroma tisti interesi pogodbi zveste stranke, ki so tipični za vrsto (tip) pogodb, kakršna je konkretna kršena pogodba. Te tipične, najpogostejše interese in okoliščine lahko ustrezno skrben kršitelj vnaprej prepozna, ne da bi ga nasprotna stranka nanje posebej opozorila (v tipično poslovno podlago preidejo tudi, če niso izrecno izraženi(15)) in domneva se, da so mu bili poznani.(16) Trditveno in dokazno breme, da mu tipični interesi pogodbi zveste stranke niso bili poznani in da zato škode ni mogel predvideti, je na kršitelju pogodbe.(17) Lahka malomarnost se v odškodninskem pravu domneva (kar velja tudi za pogodbeno odškodninsko odgovornost(18) ) in kršitelj mora domnevo izpodbiti. Predmet izpodbijanja je dejanska podlaga sklepa (presoje) o predvidljivosti; če je izpodbita dejanska podlaga, je izpodbit sklep o predvidljivosti škode.

14.3.2. Za posebne, atipične interese oziroma okoliščine(19) domneva, da jih je kršitelj poznal, ne more veljati. Ni mu mogoče očitati, da bi zanje moral vedeti. Zanje mora dejansko vedeti. Način, kako je zanje zvedel, ni bistven,(20) praviloma pa mu jih pogodbi zvesta stranka razkrije ali že ob pogajanjih ali sklenitvi pogodbe (so atipični del poslovne podlage(21)) ali do kršitve pogodbe.(22) Če kršitelj pogodbe zanje ni vedel, škoda ni predvidljiva. O bremenu dokaza, da je kršitelj vedel za atipične, posebne okoliščine, v nadaljevanju.

14.3.3. Napaka v oceni predvidljivosti škode lahko nastane tudi v primeru, ko kršitelj ve za okoliščine, ki bi lahko povzročile škodo, pa možnosti nastanka škode vseeno ne predvidi. Tudi pri tehtanju možnih posledic določenih znanih mu okoliščin mora kršitelj pogodbe ravnati z ustrezno skrbnostjo. Presoja o predvidljivosti škode se izpodbija samo z izpodbijanjem sklepanja, ali bi na podlagi enakih okoliščin, kot je zanje vedel kršitelj pogodbe, posebno skrben pogodbenik (dober gospodar oziroma gospodarstvenik) razumno lahko predvidel možnost nastanka škode. Tudi v takem primeru glede krivde in trditvenega in dokaznega bremena velja, da se lahka malomarnost domneva, kršitelj pa jo lahko izpodbija.

14.3.4. V primerih, ko se lahka, običajna malomarnost pri presoji predvidljivosti domneva, trditveno in dokazno breme nekrivde zadene kršitelja pogodbe. Kršitelj, ki domnevo izpodbije in mu zato ni mogoče očitati niti lahke malomarnosti pri oceni predvidljivosti nastanka škode, odškodnine ni dolžan plačati; kršitelj, ki domneve ne izpodbije in zato zanj velja, da škode ni predvidel zaradi ravnanja z lahko malomarnostjo, pa je dolžan plačati navadno škodo in izgubljeni dobiček v obsegu, ki je bil predvidljiv.

14.3.5. Določba prvega odstavka 243. člena OZ, po kateri se kršitelj pogodbe lahko razbremeni plačila odškodnine za nepredvidljivo škodo, pomeni odstop od splošnega pravila odškodninskega prava, da je dolžan povzročitelj škode oškodovancu škodo povrniti v celoti. Uveljavljeno je načelo, da je treba izjeme razlagati restriktivno, strogo. Tako kot je stroga prva predpostavka razbremenitve kršitelja, ki je, da pogodbe ni kršil iz velike malomarnosti ali hujših oblik krivde, je stroga tudi nadaljnja predpostavka, da je škoda nepredvidljiva le, če je niti ob posebno skrbnem tehtanju okoliščin ni bilo razumno pričakovati.

14.3.6. Z vprašanjem razporeditve trditvenega in dokaznega bremena glede dejstva, da je kršitelj vedel za atipične, posebne okoliščine, se teorija ni obširneje ukvarjala. Temeljno in najpogosteje uporabljeno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist,(23) če ni z zakonom drugače določeno.(24) Splošno pravilo odškodninskega prava iz prvega odstavka 131. člena OZ, ki se sicer nanaša na nepogodbeno škodo, a se po določbi 246. člena OZ uporablja tudi za pogodbeno škodo, je, da mora, kdor drugemu povzroči škodo, to škodo povrniti. Škodo mora, ne glede na to, ali je pogodbena ali nepogodbena, dokazati tožnik (pač pa so različni ekskulpacijski razlogi).(25) Oškodovanec, ki zahteva odškodnino za pogodbeno škodo, mora poleg škode zatrjevati in dokazati kršitev pogodbe iz razlogov v kršiteljevi sferi (protipravnost) in vzročno zvezo med kršitvijo pogodbe in škodo. Razbremenitev, bodisi odgovornosti v celoti (240. člen OZ) bodisi obveznosti plačila odškodnine za nepredvidljivo škodo (243. člen OZ), oškodovancu (pogodbi zvesti stranki) ni v korist.(26) Ravno obratno: ker ima za posledico kršiteljevo razbremenitev dolžnosti plačila odškodnine v obsegu, ki je večji od predvidljive škode, je v korist kršitelja pogodbe. Zato je logično, da je trditveno in dokazno breme za dejstvo, da za posebne okoliščine ni vedel (ki z zakonom ni posebej naloženo kateri od pogodbenih strank), na kršitelju pogodbe.(27) Tožba, v kateri oškodovanec ne navede okoliščin, ki bi imele za posledico omejitev odškodnine na predvidljivo škodo, ni nesklepčna. Seveda pa oškodovanec lahko izpodbija kršiteljev ugovor.(28) V procesnem pogledu trditveno in dokazno breme ni stabilno in se med postopkom lahko premika, v materialnem pogledu pa ostane ves čas na odgovorni osebi. Je pa dolžan oškodovanec potem, ko kršitelj utemelji omejitev odškodnine na določeno škodo, dokazati višino le-te.

15. Po tej podlagi tožba torej ni nesklepčna in revizija, ki to uveljavlja, ima prav. Nima pa prav delu, v katerem sklepčnost utemeljuje s trditvijo, da je toženo stranko opozorila na kršitev pogodbe in škodo, ki ji nastaja zaradi padanja vrednosti nepremičnin, potem, ko je propadel posel s T. M.; s tem namreč očitno meri na to, da bi morala tožena stranka škodo pričakovati, pri tem pa ne upošteva, da je relevantna predvidljivost škode ob kršitvi pogodbe, do katere je prišlo prej kot je T. M. odklonil sklenitev prodajne pogodbe.

**O presoji o (ne)sklepčnosti tožbe na podlagi določbe drugega odstavka 243. člena OZ**

16. Če je škoda posledica hude malomarnosti (culpa lata), prevare (fraus) ali naklepa (dolus), torej (naj)hujših stopenj krivde kršitelja pogodbe, je pogodbi zvesta stranka upravičena do povrnitve celotne škode, torej tudi škode, ki je nastala zaradi okoliščin, ki dolžniku niso bile ali mogle biti znane in je kršitelj ni mogel predvideti (drugi odstavek 243. člen OZ).(29) Zato je nepomembno, ali je možnost nastanka škode presojal dovolj skrbno (ali je zaradi premajhne skrbnosti njegova presoja predvidljivosti napačna).

17. Hujše oblike krivde za kršitev pogodbe mora zatrjevati in dokazati oškodovanec,(30) saj so njemu v korist. 18. Vprašanje pravilnosti razlage pojma ?celotne škode? (nekateri teoretiki ga razlagajo kot celotno navadno škodo in izgubljeni dobiček, drugi kot vso škodo, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, med slednjimi pa je sporno, ali se priznava tudi nepremoženjska škoda) za odločitev o tu obravnavani ni relevantno.

19. Tožeča stranka je trdila, kot pravilno opozarja v reviziji, da je tožena stranka, ko je prodajala sporne nepremičnine, vedela, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, saj je sodišče predlog za vknjižbo lastninske pravice v njeno korist februarja 2008 zavrnilo, postopek ureditve pa je ponovno pričela šele po sklenitvi pogodbe s tožnikom, teden dni pred iztekom roka, do katerega bi mu morala izdati zemljiškoknjižno dovoljenje.(31) Take trditve je mogoče razumeti kot utemeljitev očitka hude malomarnosti pri izpolnitvi pogodbene obveznosti. Zato bi bila po tej podlagi tožba nesklepčna pod nadaljnjim pogojem, da zatrjevanega ravnanja toženke ni mogoče okvalificirati kot hudo malomarnega. Presoja o tem ni bila opravljena.

20. Že iz doslej pojasnjenih razlogov je revizija utemeljena. Ker zaradi delno zmotne in delno preuranjene presoje o nesklepčnosti tožbe pritožbeno sodišče ni izčrpalo pritožb obeh pravdnih strank, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, ne da bi preizkušalo utemeljenost očitkov o procesnih kršitvah, ter je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

21. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj Mežnar, Š., Pogodbena odškodninska odgovornost ? nekatera odprta pravna vprašanja, Odvetnik, 2013, številka 60, stran 28 in naslednje.

Op. št. (2): Primerjaj Robin, M., Razbremenilni razlogi poslovne odškodninske odgovornosti, Podjetje in delo, 2014, številka 3-4, stran 544 in naslednje.

Op. št. (3): Klarić, P. in Vedriš, M., Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 610 in 632. Op. št. (4): Krivda je podana, ko oškodovalec škodo povzroči namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Elementa, pomembna za presojo krivde, sta dva: intelektualni (razumevanje smisla svojega ravnanja in poznavanje dejanskih okoliščin) in voljni (hotenje nastanka nekega dejstva). Od intenzitete teh elementov je odvisna stopnja krivde. Glej Dolenc, M., Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten 2/2004, stran 265. Glede stopnjevanja krivde glej Klarić, P. in Vedriš, M., stran 597 in 598: (a) naklep je vrsta krivde, pri kateri se zahteva, da oškodovalec ravna vedoma in hote ? presoja se subjektivno; (b) malomarnost se presoja objektivno ? ravnanje oškodovalca se primerja z ravnanjem drugih ljudi in je lahko običajna, lahka (culpa levis), ko oškodovalec ne ravna s skrbnostjo, s katero bi ravnal dober gospodar, oziroma gospodarstvenik (posebno skrben in vesten človek) ali huda, skrajna (culpa lata), s katero ravna oškodovalec, ki ni niti toliko skrben, kot bi bil vsak povprečen človek.

Op. št. (5): Malomarnost je antipod skrbnosti.

Op. št. (6): Cigoj, S., Odškodninsko pravo Jugoslavije, stran 266. Op. št. (7): Klarić, P. in Vedriš, M., stran 560. Op. št. (8): Predvidljivost se pri pogodbeni škodi nanaša na škodo in na vzročno zvezo med kršitvijo pogodbe in škodo, ne pa tudi na višino škode: Glej Vizner, B., Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, 2. knjiga, Zagreb 1978, stran 1085. Enako Perović, S. in Stojanović, D., Komentar zakona o obligacionim odnosima, Novi Sad 1980, stran 771. Op. št. (9): Plavšak, N., v Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), II. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 225. Op. št. (10): Kot relevanten trenutek za presojo predvidljivosti škode je ZOR določal trenutek sklenitve pogodbe (prvi odstavek 266. člena). Teorija iz časa pred uveljavitvijo OZ izhaja iz te določbe, ki je bila v OZ spremenjena. Po prvem odstavku 243. člena OZ je relevanten trenutek kršitve pogodbe. V zvezi s tem Možina, D., Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 389, pojasnjuje, da je (vsaj teoretično) obseg odgovornosti kršitelja po OZ širši, saj je ob kršitvi dolžniku o upniku in njegovih okoliščinah (predvsem o namenu uporabe predmeta pogodbe) znanega več kot ob sklenitvi pogodbe, nikakor pa ne manj. Plavšak, N., v Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, (splošni del), II. knjiga, stran 224 in 225 ter v Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijsko pravo, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 866, govori o predvidljivosti ob sklenitvi pogodbe.

Op. št. (11): Glej Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana 1984, stran 951. Op. št. (12): Glej Perović, S. in Stojanović, D., stran 770. Enako Momčilović, H., Ugovorna odgovornost za štetu, Naša zakonitost 9-10, letnik XLI, Zagreb 1987, stran 1020, Vizner, B., stran 1085. Op. št. (13): Sodna praksa govori o predvidljivosti na povprečni ravni, glej na primer sodbo III Ips 50/2010. Op. št. (14): Glej Cigoj, S., Pogodbena odškodninska obveznost, Zbornik znanstvenih razprav, letnik XLIII, Ljubljana 1983, stran 11. Op. št. (15): Glej Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijsko pravo, Splošni del, I. knjiga, stran 886 in 231 do 234. Op. št. (16): Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijsko pravo, Splošni del, I. knjiga, stran 727 do 729. Op. št. (17): Momčilović, H., Ugovorna odgovornost za štetu, Naša zakonitost 9-10, letnik XLI, Zagreb 1987, stran 1020. Op. št. (18): Tako Klarić, P. in Vedriš, M., stran 610 in 632, Perović, S. in Stojanović, D., stran 771, Vizner, B., stran 1085. Op. št. (19): Momčilović, H., stran 1020, navaja primer, ko izvajalec del opozori podizvajalca na pomembnost spoštovanja roka dokončanja del, ker se je investitorju zavezal za primer zamude plačati pogodbeno kazen za vsak dan zamude; podizvajalac bo v izvajalcu odgovarjal za znesek, ki ga ta plača investitorju.

Op. št. (20): Momčilović, H., stran 1020. Op. št. (21): Glej Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijsko pravo, Splošni del, I. knjiga, stran 233. Op. št. (22): Glej Možina, D., opomba 12. Op. št. (23): Dolenc, M., stran 299. Tako sodbe II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007, II Ips 961/2008 in številne druge.

Op. št. (24): Zobec, J.,v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, 2. knjiga, Ljubljana 2006, stran 347. Op. št. (25): Glej sodbo II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007. Op. št. (26): Glej Blagojević, B. In Krulj, V., Komentar Zakona o obligacionim odnosima, I. knjiga, II. izdanje, Savremena administracija, Novi Sad 1983, stran 935. Op. št. (27): Prav tam.

Op. št. (28): Primerjaj Zobec, J.,v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, 2. knjiga, Ljubljana 2006, stran 346. Op. št. (29): Tako Klarić, P. in Vedriš, M., stran 632. Op. št. (30): Momčilović, H., stran 1022. Op. št. (31): Glej VII. točko prve pripravljalne vloge z dne 24.1.2012, l. št. 37 spisa.