Jedro

Pripoznavo je mogoče preklicati, vendar le do izdaje sodbe (4. odstavek 331. člena ZPP). Toženec je pripoznavo preklical šele potem, ko je bila sodba že izdana. Zato sodišče tega preklica ni moglo upoštevati.

Zoper sodbo druge stopnje, s katero se potrjuje sodba na podlagi pripoznave, je revizija dopustna samo zaradi razlogov iz 1. in 2. točke 1. odstavka (bistvene kršitve določb ZPP in 2. odstavka (prekoračitev tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščem druge stopnje) 385. člena ZPP. Revizijske trditve, da je napačna tudi odločitev o plačilu zamudnih obresti, opisani okvir presegajo. Zato jih revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 49.622 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1991 dalje do plačila in povrniti stroške postopka v znesku 16.350 SIT.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo v kateri smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je tožbeni zahtevek pripoznala na pritisk sodišča. Ob pripoznavi ji je sodišče zagotovilo, da se ta lahko prekliče. Po posvetu z odvetnikom je tožena stranka pripoznavo tudi preklicala, sodišče pa tega ni upoštevalo. S tem, ko je sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave istega dne, kot je bila pripoznava dana, je toženo stranko spravilo v zmoto. Tako ravnanje sodišča tudi ni moralno. Ob uporabi 11. člena ZPP bi moralo sodišče toženo stranko, ki prava ni vešča, opozoriti na pravice, ki jih ima tekom postopka. Namesto poduka v smislu 11. člena ZPP, je sodišče prve stopnje toženi stranki nastavilo past. Podana je tudi kršitev iz 10. točke, ki določa, da mora pravdno nesposobno stranko zastopati zakoniti zastopnik. Tožena stranka sicer ni povsem pravdno nesposobna, vendar pa v primeru, če bi imela malo več pravnega znanja, ne bi dovolila, da je sodišče z njo opravilo tako na hitro. Obe sodbi naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku si bo tožena stranka zagotovila pomoč odvetnika, in na ta način preprečila, da bi sodišče z njo na hitro opravilo, brez zakonitega zastopnika v le navidez preprosti zadevi. Napačna je tudi odločitev o zamudnih obrestih in stroških postopka. Glede obresti ni upoštevana določba 2. odstavka 279. člena ZOR, glede stroškov pa dejstvo, da tožena stranka ni dala povoda za pravdo.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pripoznava v civilni pravdi je enostranska brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen. Učinek takšne izjave je v tem, da sodišče brez nadaljnega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče ne raziskuje, ali je pripoznava tudi dejansko in pravno utemeljena (331. člen ZPP).

Pripoznavo je mogoče preklicati, vendar le do izdaje sodbe (4. odstavek 331. člena ZPP). Toženec je pripoznavo preklical šele potem, ko je bila sodba že izdana. Zato sodišče tega preklica ni moglo upoštevati.

V pritožbenem postopku je toženec zatrjeval (te trditve ponavlja tudi v reviziji), da ga je sodišče k pripoznavi prisililo s tem, da ga je opozarjalo na stroškovne posledice morebitnega pravdanja. Kot je pravilno zaključilo že pritožbeno sodišče, pa tako opozorilo ne predstavlja sile v smislu 3. odstavka 353. člena ZPP.

Revizijske trditve, da je sodišče prve stopnje toženo stranko glede možnosti preklica pripoznave spravilo v zmoto, ter da je s tem, ko je sodbo na podlagi pripoznave izdalo takoj po zaključenem naroku, namesto da bi počakalo nekaj dni na morebitni preklic pripoznave, ravnalo zvijačno, pa predstavljajo revizijsko novoto. Teh trditev namreč tožena stranka v pritožbenem postopku ni postavila. Prvič jih uveljavlja v reviziji. To pa ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Neuporaba 11. člena ZPP bi lahko predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Tožena stranka zatrjuje, da naj bi to kršitev zagrešilo sodišče prve stopnje. Zato tudi te kršitve v revizijskem postopku ne more z uspehom uveljavljati (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP).

Tudi v reviziji izrecno omenjena absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (na katero mora sicer revizijsko sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP), ni podana. Tožena stranka je poslovno popolnoma sposobna. Zato je lahko sama opravljala pravdna dejanja (1. odstavek 79. člena ZPP). Dejstvo, da v postopku ni pooblastila za zastopanje odvetnika (ali druge osebe, ki bi bila lahko njen pooblaščenec - 89. člen in nasl. ZPP), pa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kot se v reviziji zmotno zatrjuje. Zoper sodbo druge stopnje, s katero se potrjuje sodba na podlagi pripoznave, je revizija dopustna samo zaradi razlogov iz 1. in 2. točke 1. odstavka (bistvene kršitve določb ZPP in 2. odstavka (prekoračitev tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščem druge stopnje) 385. člena ZPP. Revizijske tditve, da je napačna tudi odločitev o plačilu zamudnih obresti, opisani okvir presegajo. Zato jih revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Proti odločitvi o stroških postopka pa revizija ni dovoljena.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).