Jedro

Navedba groženj in preganjanja s strani parlamentarne stranke (PDK) na Kosovem ne zadostuje za ugotovitev, da je bil tožnik v izvorni državi dejansko preganjan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.7.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Ur. l. RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, saj tožnik v svoji prošnji za azil navaja kot razlog zapustitve izvorne države, da so ga napadli neznani pripadniki stranke PDK, ko je bil v podružnici stranke LDK v G., kjer je opravljal administrativna dela. Sodišče prve stopnje meni, da gre v tem primeru zgolj za grožnje s strani pripadnikov stranke PDK, in sicer brez utemeljenega razloga, tožniku, ki je član stranke LDK, ki ima večino na Kosovu. Tožena stranka je sklepala, da tožnik ne uveljavlja preganjanja zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in temu sklepanju tožene stranke tožnik v tožbi tudi ne nasprotuje in ga ne izpodbija oziroma ne navaja ničesar nasprotnega. Tožena stranka je svoje sklepanje, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Pojem preganjanja tako zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Sodišče prve stopnje se strinja s takšno razlago pojma preganjanja, kot ga je opredelila tožena stranka in se je pri tem oprla na razlago avtorja J. C. Hathawaya v knjigi: "Zakon o statusu begunca" in na direktivo EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 in pri tem sledila uveljavljenemu standardu upravnosodne prakse glede pojma: "preganjanje". Tožena stranka je tudi preverila stanje v tožnikovi izvorni državi oziroma na Kosovu in v kraju G., od koder prihaja tožnik. Tožena stranka je preverila varnostni položaj na Kosovu na podlagi poročila, ki je tudi v upravnih spisih, iz katerega izhaja, da je varnostni položaj v G. stabilen, da na splošno velja, da prisotne sile UNMIK/KPS/KFOR zagotavljajo dovolj zaščite etničnim Albancem. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka tako sledila določbi 1. odstavka 33. člena ZAzil, da mora po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tudi razloge, zakaj šteje, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tako je sklepala na podlagi pridobljenih podatkov, to je preučenega poročila in tožnikovih navedb. V svoji odločitvi je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka upoštevala razloge, ki jih je tožnik navedel, in pravilno takoj sklepala, da je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Pri tem je tožena stranka upoštevala vse podatke, razloge in okoliščine, ki jih je tožnik navedel. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje njena odločitev pravilna. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožnik v tožbi ne ponuja nobenih podrobnosti, navedb ali dokazov v zvezi z razlogom za zapustitev izvorne države, ki ga je navedel v svoji prošnji za azil. Tožnik tudi ne ugovarja poročilu za Občino G., prav tako pa tudi ne ugovarja sklepanju tožene stranke glede pojma preganjanja. Tožnik sicer predlaga, da se razpiše glavna obravnava in da se ga zasliši, da bo pojasnil okoliščine svojega pobega iz Kosova, vendar po mnenju sodišča prve stopnje tožnik v zvezi z ugovorom zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne navaja nobenih navedb oziroma podrobnosti v zvezi z razlogom, zakaj je zapustil izvorno državo. Tožnik tudi očita, da je ugotovitev tožene stranke, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, v nasprotju s podatki in dokazi v upravnih spisih. Tega tožnik v tožbi ne pojasnjuje in ne navaja, v čem vidi to nasprotje. Toženo stranko veže določba ZAzil, da mora po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari (1. odstavek 33. člena ZAzil), vendar je tudi na strani tožnika kot prosilca za azil dolžnost, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem, in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisiln i odstranitvi (3. odstavek 29. člena ZAzil). Po mnenju sodišča prve stopnje iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik seznanjen s svojimi dolžnostmi in pravicami v azilnem postopku, v tožbi pa ničesar ne dodaja oziroma konkretneje ne pojasnjuje, zakaj je zapustil izvorno državo. Tožena stranka je v svoji obrazložitvi navedla svoje razloge, zakaj šteje, da je izkazan razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil in zakaj je o tožnikovi prošnji takoj odločila. Prav tako je pravilno uporabila določbo 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, ko je določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo. V tožbi tožnik predlaga, da se opravi glavna obravnava in se ga zasliši. V tožbi pa ne navaja nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Prav tako tožnik v tožbi ne navaja oziroma ne predstavi, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od vsebine prošnje za azil. Ker po mnenju sodišča prve stopnje tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS). Pri tem pa je sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Svojih navedb ne more potrditi z drugimi dokazi, ker z njimi zaradi administrativnih in drugih objektivnih ovir ne razpolaga. Zgolj njegova izpovedba je tista, s katero bi lahko sodišče prve stopnje prepričal o resničnosti svojih navedb. Zato bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Tega pa ni naredilo in zato dejansko stanje njegove ogroženosti v izvorni državi ni bilo popolnoma ugotovljeno. Poudarja tudi, da položaj v Občini G. nikakor ni urejen. Organi oblasti namreč ne delujejo nepristransko, ampak na podlagi politične, verske ali narodnostne pripadnosti, zaradi česar tudi ni bil deležen ustrezne zaščite s strani policije. Tako mu očitno grozi preganjanje v izvorni državi, in sicer gre za preganjanje, ki ustreza zakonitim pogojem za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da njegovi tožbi ugodi in mu prizna politični azil v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da so ga napadli neznani pripadniki stranke PDK, ko je bil v podružnici stranke LDK v G., kjer je opravljal administrativna dela), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega. Zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Pritožbeno sodišče meni, da so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru zgolj za grožnje s strani pripadnikov stranke PDK, brez utemeljenega razloga, tožniku, ki je član stranke LDK, ki ima večino na Kosovu, in da tožnik ne uveljavlja preganjanja zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in da takemu sklepanju tožene stranke tožnik v tožbi, in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, tudi ne nasprotuje in ga ne izpodbija oziroma ne navaja ničesar nasprotnega.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge v 2. odstavku 35. člena ZAzil, in so tožnikove tožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik lahko brez škode za fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), ker tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče tudi meni, da tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil z dne 12.5.2005. V pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil se odloča le na podlagi prosilčeve prošnje za azil, v kateri mora v skladu z ZAzil po resnici navesti vse okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu in na podlagi splošno znanih okoliščin v prosilčevi izvorni državi. V tem primeru torej ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, tožnik pa jih niti v tožbi niti v pritožbi ne zatrjuje. Navedba groženj in preganjanja s strani druge parlamentarne stranke (PDK) na Kosovem pa, kot je že navedeno, ne zadostuje za ugotovitev, da je bil tožnik v izvorni državi dejansko preganjan.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.