Jedro

Pritožbeno sodišče je z opustitvijo vabila oškodovancem in njihovim pooblaščencem na pritožbeno obravnavo, kot to določa 2. odstavek 380. člena ZKP, kršilo 2. odstavek 371. člena ZKP.

Izrek

1. Zahteva zagovornice obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

2. Ob ugoditvi zahtevi zagovornika obsojenega I.H. za varstvo zakonitosti in po uradni dolžnosti se izpodbijani sodbi glede obsojenih I.H., S.S. in Ž.G. ter starejšega mladoletnika M.S. razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojence M.P., I.H., S.S. in Ž.G. ter starejšega mladoletnika M.S. spoznalo za krive in sicer: - obsojenega M.P. z izrekom pod I. kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po 1. odstavku 297. člena KZ in z dejanji pod II/1, 2, 3 in 4 izreka nadaljevanega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju velike tatvine po 3. in 1. odstavku 1. in 2. točka 212. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ; - obsojenega I.H. za dejanja, opisana pod točko III/1, 2, 3, 4, 5 in 7 izreka, nadaljevanjega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po III. in I. odstavku - 1. in 2. točka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ; - obsojenega S.S. za dejanja pod točko III/1, 2, 3, 4, 6, 7 in 8 izreka nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po III. in I. - 1. in 2. točka, 212. člena v zvezi s 25. členom KZ; - obsojenega Ž.G. za dejanja pod IV izreka nadaljevanjega kaznivega dejanja prikrivanja III. in I. odstavku 221. člena KZ; - starejšega mladoletnika M.S. za dejanja pod točko III/2, 3, 4, 5, 7 in 8 izreka nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po III. in I. odstavku, 1. in 2. točka, 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

Po določitvi posameznih kazni obsojenemu M.P. je bila temu obsojencu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen štiri leta in pet mesecev zapora. Ostalim obsojencem pa so bile izrečene naslednje kazni: obsojenemu I.H. tri leta zapora, obsojenemu S.S. dve leti zapora, obsojenemu Ž.G. po 50. členu KZ pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let, starejšemu mladoletniku M.S. pa je bil izrečen vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva v trajanju najmanj enega leta in ne dalj kot tri leta. V izrečene kazni je bil obsojencem vštet pripor, in sicer obsojenemu M.P. od 15.11.1996 dalje, obsojenemu I.H. od 10.11.1996 dalje, obsojenemu S.S. od 07.11.1996 in obsojenemu Ž.G. od 03.12.1996 do 24.12.1996. Iz razlogov 4. odstavka 25. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so bili obsojenci in starejši mladoletnik M.S. oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Po 1. odstavku 69. člena KZ je bil obsojenu I.H. odvzet predelani ključ imbus. Prvostopno sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP oškodovano podjetje K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenca I.H. in S.S. ter starejšega mladoletnika M.S. je sodišče obsodilo na solidarno plačilo odškodnine P.Š. v znesku 951.000 SIT, dočim je oškodovanca s presežkom napotilo na pravdo; dalje so navedeni prav tako dolžni plačati solidarno oškodovanemu T.T. 51.466 SIT, s presežkom pa je bil oškodovanec napoten na pravdo. Z izrekom pod II pa je bila obtožba iz razlogov 1. točke 357. člena ZKP zoper obsojene M.P., I.H. in S.S. zavrnjena, in sicer zoper obsojenega M.P. za dejanja opisana pod II/1, 2 in 3 izreka, zoper obsojenega I.H. za dejanja opisana pod točko II/1 in 5 izreka in zoper obsojenega S.S. za dejanja opisana pod II/3 in 4 izreka, vse v sostorilstvu kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine pod III. in I. odstavku 1. in 2. točka 212. člena KZ.

Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo po opravljeni obravnavi v skladu s 381. členom ZKP pritožbe zagovornikov odvetnikov M.N., mag. D.D., J.K., P.K. in J.T. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Hkrati je obsojencem naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, in sicer M.P. 4.000 SIT ter povprečnino v znesku 300.000 SIT, I.H. povprečnino v znesku 250.000 SIT, S.S. povprečnino v znesku 250.000 SIT in Ž.G. povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Zagovornica obsojenega M.P. je dne 09.11.1998 vložila pri Okrožnem sodišču v Celju zoper sodbo Višjega sodišča v Celju, navedeno v uvodu, zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom za odložitev izvršitve kazni do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vložnica uveljavlja vse razloge po 420. členu ZKP, in sicer bistveno kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitve kazenskega zakona ter predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da pritožbi obtoženca zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju ugodi in obsojenca oprosti obtožbe ter podredno da razveljavi prvo in drugostopno sodbo in vrne zadevo v novo odločanje prvostopnemu sodišču. Vložnica uveljavlja naslednje bistvene kršitve določb kazenskega postopka: - 3. točka 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je bila glavna obravnava pred pritožbenem sodiščem opravljena brez povabila oseb, katerih obvezno navzočnost določa 2. odstavek 380. člena ZKP in v odsotnosti obtožencev, ki so svoj izostanek opravičili zaradi bolezni oziroma jim je bilo dovoljeno z zagovornikom vred oditi z glavne obravnave; - 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba drugostopnega sodišča opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza; - 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe drugostopnega sodišča v nasprotju z razlogi sodbe, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in so navedeni razlogi sami s seboj v nasprotju in je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi listinami v spisu; - 2. odstavka 371. člena ZKP, ker pritožbeno sodišče ni uporabilo določb Zakona o kazenskem postopku oziroma jih je uporabilo nepravilno in na glavni obravnavi prekršilo pravico do obrambe in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Kazenski zakon pa naj bi bil kršen o okoliščini, ali je stvar že pravnomočno razsojena (3. točka 372. člena ZKP), dalje o vprašanju, ali je kaznivo dejanje, za katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (1. in 4. točka 372. člena ZKP).

Zagovornik obsojenega I.H. je dne 20.01.1999 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeno sodbo Višjega sodišča v Celju v zvezi z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju s predlogom za odložitev izvršitve kazni do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti. Vložnik uveljavlja vse razloge iz 420. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe napadeni sodbi spremeni tako, da zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega I.H. ugodi in ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeni sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču, hkrati pa odloži izvršitev kazni, saj za to obstajajo tehtni razlogi. Pri tem vložnik uveljavlja naslednje kršitve postopka: - po opravljeni pritožbeni obravnavi je višje sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav je ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, pa je kljub temu ostal izrek prvostopnega sodišča nespremenjen, kar predstavlja zaobid zakonske norme; - pritožbeno sodišče se je spustilo na obravnavi v pretresanje in ugotavljanje dejanskega stanja in pri tem nedvomno ugotovilo, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa je kršilo pravico do obrambe, saj ni izvedlo nobenega obrambnega dokaznega predloga; - pritožbeno sodišče ni v celoti in popolnoma rešilo predmeta pritožbe, ker je po opravljeni glavni obravnavi dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje. V škodo tega obsojenca naj bi bila kršena Ustava - 36. člen v zvezi z nezakonito opravljeno hišno preiskavo 19.11.1996, kar sprejema pritožbeno sodišče in zapisnik o opravljeni hišni preiskavi opredeljuje kot nedovoljen dokaz (glede 120 zaseženih predmetov), napravi pa zaključek, da se niti prvostopno, niti drugostopno sodišče več ne opirata na rezultate navedene preiskave, kar ni res, saj bi ta ugotovitev morala odločilno vplivati na pravilno presojo v tej kazenski zadevi. S tem v zvezi so bile kršene določbe 218., 216. in 219. člena ZKP; - v zvezi s pridržanjem vseh treh obsojencev v tem kazenskem postopku je prišlo do prekoračitve dovoljenih 48 ur pridržanja na policiji, zato bi morali biti vsi na tej osnovi pridobljeni dokazi izločeni, ne pa da na njih s kršitvijo človekovih pravic temeljita obe napadeni sodbi; - vložniku - zagovorniku - je uprava zaporov v času pripora obsojenega I.H. zavrnila izdajo stalne dovolilnice za obisk varovanca, ob kateremkoli času, kot to določa ZKP, sicer pa je uprava z zagovornikom ravnala ob prihodih na individualne dovolilnice nekorektno, predvsem nestrokovno in s posegom v zagovornikovo integriteto. Ob nepravilnem vštevanju pripora pa je prišlo do kršitve obsojenčevih pravic, (ko izvenrazpravni senat znotraj roka ni podaljšal pripora) obsojeni H. pa ni bil izpuščen iz pripora; - kršene so bile določbe 150. člena ZKP, ko se posebni ukrepi zoper obsojenega H. niso izvajali zakonito in pravilno. Zoper tega obsojenca namreč niso bile dovoljene nobene posebne metode in sredstva, čeprav se je vedelo za telefon, ki ga je uporabljal obsojeni I.H.; - vložnik opozarja na možnost nekorektnega ravnanja delavcev organov pregona v zvezi s priči A.P. zaseženimi listinami, ko naj bi šlo za podtikanje dokazov; - vložnik očita drugostopni sodbi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in se pri tem v celoti pridružuje izvajanju zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica soobsojenega P.; - z napadeno drugostopno sodbo, ki ni imela pravnega pouka, so bile obsojencu kršene pravice do pritožbe.

Kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenega I.H. vidi vložnik v nepravilni pravni kvalifikaciji očitanega kaznivega dejanja s konstrukcijo nadaljevanjega kaznivega dejanja, predvsem pa v nepravilno ugotovljeni kvalifikatorni okoliščini, vrednosti o ukradenih osebnih avtomobilov, ko nobeden ne presega zahtevane vrednosti po 3. odstavku 212. člena KZ, po drugi strani pa tudi v naklepu tega obsojenca nikoli ni bila pridobitev premoženjske koristi v celotni vrednosti, ampak kvečjemu na deležu posameznega ukradenega vozila. Sicer pa sodna praksa kvalificira nadaljevano kaznivo dejanje po najhujšem dejanju v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, ne pa s seštevkom vrednosti posamičnih kaznivih dejanj.

Lastništvo predelanega ključa imbus ni bilo ugotovljeno, čeprav je bil zasežen obsojenemu I.H. v okoliščinah in pogojih, s katerimi ni moč dokazati, da je bil predmet zasežen pravi osebi oziroma ali gre za pravi predmet, s katerim naj bi se izvrševala kazniva dejanja.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem po 1. odstavku 423. člena ZKP, meni, da sta neutemeljeni. Obe zahtevi uveljavljata enake razloge oziroma se zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega I.H., sklicuje na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega M.P., pri čemer obe zahtevi uveljavljata očitke kršitev določb zakona o kazenskem postopku tako v samem postopku kot pri izdelavi sodbe in očitek kršitve kazenskega zakona. Pritožbeno sodišče ni kršilo določb zakona o kazenskem postopku. Res je opravilo obravnavo, na katero ni povabilo prič - oškodovancev. V obrazložitvi sodbe je navedlo, zakaj ni vabilo oškodovancev in jih ni zaslišalo. Ti so bili namreč že nekajkrat zaslišani in njihovo ponovno zaslišanje bi samo podaljšalo in podražilo postopek. S tem ni zagrešilo bistvene krištve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Osebe, katerih navzočnost na obravnavi je, skladno z določbo tega člena, obvezna, so tožilec, obtoženec in zagovornik. Utemeljeno je tudi opravilo obravnavo takrat, ko ni bilo vseh obdolžencev prisotnih, saj je utemeljeno ugotovilo in obrazložilo, da so podani pogoji za sojenje brez navzočnosti obdolženca skladno z določbo 307. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, ko trdi, da se sodba sodišča druge stopnje opira na dokaze, na katere se ne bi smela opirati. Sodišče je namreč take dokaze samo ugotovilo in nanj sodbe ni oprlo. Priznanja soobdolžencev, na katerih temelji izrek obsodilne sodbe, so bila povsem pravilno upoštevana. Obe zahtevi za varstvo zakonitosti pa navajata še vrsto drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče uporabilo (dokazi zbrani v predkazenskem postopku, izpovedbe v času pridržanja preko zakonsko dovoljenih rokov, izsledki s prisluhi telefonskih pogovorov, ki niso bili sodno odrejeni, zaseženi predmeti pri hišni preiskavi, ki ni bila zakonito opravljena, podtaknjen listek oziroma seznam ukradenih vozil itd., čeprav se nobena sodba ne opira na takšen dokaz.

Obdolžencema ni bila kršena pravica do obrambe. Sodišče ima pravico zavrniti dokaz oziroma dokazni predlog, za katerega meni, da ga ni potrebno izvesti, prav tako pa lahko samo odloči in izvaja dokaze, za katere meni, da jih je potrebno izvesti. Ugovori I.H. oziroma njegovega zagovornika glede njunih medsebojnih stikov, ko je bil H. v priporu, so naslovljeni na upravo zaporov, ne pa kot resen očitek kršenja pravic do obrambe na glavni obravnavi, kar bi vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodba tudi nima nasprotij in ima vse razloge o odločilnih dejstvih v nasprotju z zatrjevanjem obeh zahtev za varstvo zakonitosti. Sodišče ni ravnalo v nasprotju z določbo 2. točke 1. odstavka 398. člena ZKP. V obravnavanem primeru je šlo res za glavno obravnavo pred sodiščem druge stopnje, ki pa je pomenila pravzaprav dopolnjeno obravnavanje glede vprašanj v zvezi s predkazenskim postopkom, da je bil omogočen preizkus sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni dejansko stanje drugače ugotovilo kot sodišče prve stopnje oziroma ni ugotovilo spremenjenega dejanskega stanja, ampak je prišlo do ugotovitev, ki že ugotovljeno dejansko stanje potrjujejo in dopolnjujejo. Tako sodišče glede dejanskega stanja ni ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje in svoje sodbe ni oprlo na tako ugotovljeno dejansko stanje, zato niso bili podani zakoniti pogoji za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje. Višje sodišče v Celju povsem utemeljeno ni v svoji sodbi dodalo pravnega pouka o pravici do pritožbe, saj take pritožbe ni dopustilo.

Glede kršitev kazenskega zakona je sodišče druge stopnje pravilno zavzelo stališče glede tistih kaznivih dejanj, za katera je bil postopek ustavljen in tistih, za katera se je nadaljeval z obtožbo. Državni tožilec ima pravico do modifikacije obtožnega akta do konca glavne obravnave, kar je storil glede dejanj pod obtožbo. Zahteva za varstvo zakonitosti tako nima prav, ko zatrjuje da je postopek za ta dejanja že ustavljen. Sodišče ni zagrešilo kršitev zakona pri pravni opredelitvi dejanj. Potrebno je izhajati iz namena obdolžencev pri storitvi kaznivega dejanja oziroma namena obdolžencev pridobiti si stvar velike vrednosti. Takšen namen je sodišče pri obsojenih M.P. in I.H. ugotovilo, kakor tudi dejstvo, da skupna vrednost vzetih stvari presega znesek, ki ga zakon opredeljuje kot premoženje velike vrednosti. Če uporabimo za ta dejanja termin nadaljevano kaznivo dejanje ali samo kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku v zvezi z 2. in 1. točko 1. odstavka 212. člena KZ ali ne, je ta pravna kvalifikacija pravilna.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega M.P. ni utemeljena.

Zahteva zagovornika obsojenega I.H. je utemeljena, po uradni dolžnosti pa je bilo razveljaviti napadeni sodbi tudi glede obsojenih S.S. in Ž.G. ter starejšega mladoletnika M.S. V 1. odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Sklicevanje obeh vložnikov na razloge, navedene v pritožbah zoper napadeno drugostopno sodbo, kolikor niso izrecno povzeti v obe zahtevi za varstvo zakonitosti, je neupoštevno. Zaradi povedanega se je Vrhovno sodišče omejilo na odločanje o utemeljenosti v zahtevah uveljavljanih kršitev.

Zagovornica M.P. očita napadeni drugostopni sodbi kršitev 3. točke 2. odstavka 371. člena ZKP. Pri tem navaja, da 2. odstavek 380. člena ZKP določa obvezno navzočnost na obravnavi, ki so opravi pred pritožbenem sodiščem: obtoženca, zagovornika, tožilca, oškodovanca, zakonitih zastopnikov in pooblaščencev oškodovanca in tistih prič, za katere sodišče na predlog strank ali po uradni dolžnosti sklene, da jih je potrebno zaslišati. Pritožbeno sodišče na obravnavo ni povabilo oškodovancev, obravnavo je opravilo v odsotnosti dveh obtožencev, ki sta izostanek opravičila z boleznijo, sta pa s tem izrazila željo sodelovati v postopku na pritožbeni stopnji, ne glede na to, da sta bila prisotna na tej obravnavi njuna zagovornika in končno se je z dovoljenjem sodišča na predlog njegovega zagovornika starejši mladoletnik odstranil z obravnave, kar za mladoletnika glede na določbo 387. člena ZKP, ki se zoper prvostopno sodbo ni pritožil, pomeni prejudiciranje zadeve, ko naj bi bila navzočnost tega mladoletnika potrebna zlasti pri zaslišanjih kriminalistov, zlasti K. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni vabilo oškodovancev in njihovih pooblaščencev na pritožbeno obravnavo, kot to določa med drugim 2. odstavek 380. člena ZKP, je pa svojo odločitev pritožbeno sodišče v razlogih napadene sodbe podrobno obrazložilo z ugotovitvijo, da njihovo zaslišanje ni bilo potrebno na pritožbeni obravnavi, ker so bili doslej že večkrat zaslišani, glede njihovih pooblaščencev pa, da niso bili povabljeni v izogib nepotrebnim stroškom kazenskega postopka. V obravnavanem primeru ne gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je z opustitvijo vabila na pritožbeno obravnavo oškodovancev in njihovih pooblaščencev, kot to določa 2. odstavek 380. člena ZKP, kršilo 2. odstavek 371. člena ZKP, vendar vložnica ne pove, kako je ta opustitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe pritožbenega sodišča po opravljeni obravnavi. Tudi v pritožbenem postopku - pritožbeni obravnavi se uporabljajo določbe ZKP o sojenju v nenavzočnosti obtoženca, kar je pritožbeno sodišče v obravnavenem primeru storilo. Glede na to, da je po zakonu na glavni obravnavi, s tem tudi na pritožbeni obravnavi obvezna navzočnost obdolžencev, njihovih zagovornikov in tožilca, kolikor ne bi bilo dopustno sojenje v nenavzočnosti obdolženca. Ob ugotovitvi, da sta bila zagovornika obeh odsotnih obdolžencev na pritožbeni obravnavi navzoča, na prošnjo pa sta se z obravnave odstranila tudi zagovornik in njegov klient, mladoletnik S., kršitev 2. odstavka 380. člena ZKP v tej smeri prav tako ni podana.

Kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP obrazlaga vložnica z očitkom, da je drugostopno sodišče svojo sodbo oprlo na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so bili trije obtoženci pridržani več kot 48 ur zaradi nezakonitega poslovanja policije. Je pa obenem štelo, da je zaslišanje, ki ga je po preteku skupnega pridržanja obtožencev izvedla preiskovalna sodnica, izvedena v skladu z zakonom in zaradi tega so priznanja, ki so edini dokaz v tem kazenskem postopku, pridobljena na zakonit način. Nasprotno meni vložnica, da pomeni pridržanje v predkazenskem postopku preko zakonitega roka z obravnavanjem osumljencev brez počitka, ko je bil starejši mladoletnik S. prvič brez počitka 35 ur 45 minut, drugič pa 19 ur, obtoženi S. pa na policiji dvakrat zaslišan po 11 ur, pri čemer ga je medtem zaradi zobobola celo policija peljala k zobozdravniku, okoliščine, ki zadostujejo za zaključek, da so bila priznanja, kakršna so bila podana pred preiskovalnim sodnikom po privedbi obtožencev, rezultat kršitev z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin obtožencev v predkazenskem postopku. Obtoženci naj bi bili ustrahovani, starejšemu mladoletniku je bil odtegnjen počitek; z dvakratnim zaporednim pridržanjem je policija dokazala svojo vsemoč. Navedena sta zaradi takega ravnanja policije odklonila v nadaljevanju postopka, da bi ju zagovarjala odvetnika, ki sta jih sama izbrala. Štela sta ju za svoja zagovornika tudi pri ponovnem pridržanju in tekom tega pridržanja, ko sta navedena odvetnika vložila pritožbe zoper ponovno pridržanje. Rezultat delovanja policije tekom pridržanja je bil, da sta se navedena odpovedala svojima zagovornikoma, s čemer je bila kršena tudi njuna pravica do obrambe v kazenskem postopku ne glede na to, da je preiskovalna sodnica poskrbela za mladoletnika navzočnost njegovega zagovornika po uradni dolžnosti. Zagovornika sta (I. in K.), ob policijski zlorabi inštituta pridržanja, varovancema naročila, naj se branita z molkom. Vsebina zagovorov S. in S. dokazuje, da sta bila pripravljena priznati vse, kar se jima je predočilo, saj sta priznala celo dejanja, za katera se je tekom dolgotrajnega postopka izkazalo, da jih zagotovo nista storila. Da je bil S. ustrahovan, sklepa vložnica, da do konca glavne obravnave po prvem zaslišanju ni bil pripravljen povedati ničesar več. Sicer pa je pritožbeno sodišče protispisno štelo, da sta imela starejši mladoletnik S. in S. dovolj časa za pripravo obrambe, ko je izkazano, da je bil mladoletnik pri spanju in počitku prikrajšan prvič za preko 39 ur in drugič za 29 ur, tako da mu tudi čas od 09.11. do naslednjega dne ni mogel zadostovati, da bi se kakorkoli pripravljal na obrambo zlasti potem, ko je bil njegov zagovornik pred drugim zaslišanjem odslovljen. Zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom po mnenju vložnice predstavljajo nedovoljen dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavne pravice in svoboščine obeh obtožencev, ki jih je zagrešila policija, zato se na takšna priznanja, tudi če so bila dana pred preiskovalno sodnico, sodba ne bi smela opreti. Prekomerno pridržanje S. in S. je bilo namenjeno temu, da sta podala svoje zagovore pred preiskovalno sodnico, namesto da bi se branila z molkom, kot jima je bilo svetovano po drugem pridržanju. V primeru molka obeh očitno ne bi bilo možno zoper nikogar vložiti prav nobene obtožbe. Pritožbeno sodišče je namreč kot nesporno ugotovilo, da obsodilna sodba (prvostopna) temelji samo in izključno na priznanjih, podanih 10.11.1996 pred preiskovalno sodnico. Tudi obtoženi G. je bil že v času ovadbe obravnavan, čeprav v njej ni naveden, saj ga je policija pustila na prostosti do privedbe k preiskovalnemu sodniku, da je podal neresničen zagovor. Ta je temeljil na izpovedbah soobtoženih S. in S., ko je ta pozneje povedal še, da je bil prisiljen podati izjavo, kot je zapisana pri prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Vložnica tudi opozarja, da se je pritožbeno sodišče zar adi izvedbe dokazov obrambe odločilo, da samo opravi obravnavo, da bi preverilo, ali je obtoženemu P. kršena ustavna pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Predlagane dokaze je sprejelo, namesto da bi jih izvedlo, pa jih je zavrnilo v celoti in tako na pritožbeni stopnji kršilo pravico obtoženca, da dokaže svoj alibi, čeprav je z izvedbo teh zavrnjenih dokazov soglašal tudi državni tožilec. Vložnica meni, da bi morali biti po pritožbenem sodišču zapisniki o zaslišanju S., S., H. in G. izločeni iz spisa kot dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic iz 19., 29. in 32. člena Ustave RS. S., S., pa tudi H. niso imeli primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, pa tudi jim je bila kršena pravica, da se prva dva branita z zagovornikom, ki sta ga izbrala. Izbrana zagovornika zaradi ravnanja policije pred sodiščem - preiskovalnim sodnikom nista mogla nastopati. Vložnica meni, da navzočnost zagovornika po uradni dolžnosti pri zaslišanju starejšega mladoletnika S. pred preiskovalno sodnico te nezakonitosti ni sanirala. Ko zagovornika ob stanju, v kakršnem je starejši mladoletnik bil, ni mogel sam izbrati, da bi lahko uporabil svojo pravico do zagovornika in do molka. S tem, da pritožbeno sodišče ni izvajalo dokazov v korist obsojenega P., ko ni pribavo spisov o ukrepih po 150. členu ZKP, ni zaslišalo prič R., K., R., T. in M., ni pribavilo kazenske ovadbe za vozilo last K. d.d. C., je bila P. kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Vložnica očita pritožbenemu sodišču kršitev postopka, ko z ugotovitvijo, da je bila hišna preiskava pri soobsojenem H. 19.11.1996 nezakonita in posledično dokazi, izvedeni v zvezi s to hišno preiskavo o prepoznavi predmetov, ne da bi te nezakonito pridobljene dokaze izločilo iz spisa in ko bi zaradi tega moralo prvostopno sodbo razveljaviti, saj se opira na te nedovljene dokaze oziroma dokaze, pridobljene na osnovi nedovoljenih dokazov. Ker ni ravnalo tako, ampak je zgolj ugotovilo, da se niti prvostopna niti drugostopna sodba nanje ne opirata več, s čemer naj bi bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka sanirana, je kršilo kazenski postopek.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v sodbi pritožbenega sodišča glede obsojenega P. ni kršitev v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Nezakonita preiskava pri obsojenem H. 19.11.1996 in poznejše prepoznave oškodovancev na osnovi ugotovitev te hišne preiskave je s to sodbo ocenjena ob obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega H. Vrhovno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve pritožbenega sodišča v napadeni sodbi, da nepravilnosti v predkazenskem postopku v zvezi s trajanjem pridržanja S., S. in H. niso v vzročni zvezi s tekom procesnih dejanj pred preiskovalno sodnico v obravnavani zadevi. Zagovori obeh obsojencev in starejšega mladoletnika, podani pred preiskovalno sodnico, so skladni z drugimi izvedenimi dokazi (hišnimi preiskavami po odredbah preiskovalnega sodnika), ko so bile osumljencem dane oziroma zagotovljene procesne garancije tako po ZKP in po določbah Ustave. Z oceno, da je šlo pri navedenih zagovorih za dokaze, pridobljene na nezakonit način ali nedovoljene dokaze, ni osnove. Dejstvo, da se niti S. niti S. nista držala navodil svojih odslovljenih zagovornikov, da naj se branita z molkom, ampak sta kljub takemu nasvetu podala svoj zagovor pred preiskovalno sodnico, mladoletni S. tudi v navzočnosti svojega zagovornika po uradni dolžnosti, ne narekuje ocene, da bi bilo potrebno zagovore S., S. in H. šteti kot nezakonito pridobljene in s tem odločiti o njihovi izločitvi vsaj v postopku na obravnavi pred pritožbenim sodiščem. Iz kakšnih razlogov je pozneje prišlo do preklicev priznanj oziroma delnega priznanja H., je v obeh napadenih sodbah v dejanskem pogledu razjasnjeno, sami preklici pa pravno pravilno ovrednoteni kot nesprejemljivi. Sprejeta ocena ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Glede na redosled pridržanj posameznih obsojencev dne 06. in 08.11.1996 ter procesnih dejanj preiskovalnega sodnika, ne glede na prekoračitve dejanja pridržanja, preiskovalni sodnici ni mogoče očitati, da bi bila njena procesna dejanja kakorkoli nezakonita ali posledica nezakonitih ravnanj državnih organov pri odkrivanju kaznivih dejanj. Pri drugem pridržanju in privedbi k preiskovalni sodnici je po oceni Vrhovnega sodišča bilo obema pridržanima zagotovljeno, vključno s poznejšim pridržanjem H. in njegovo izročitvijo, dovolj časa za pripravo obrambe, ko so bili S., S. in H. pred tem seznanjeni (ob izročitvi preiskovalni sodnici), česa jih bremeni ovadba. Prav tako ni nobene osnove za zaključek, da bi utegnili biti pridržanci z zagovorniki, postavljenimi po uradni dolžnosti, oškodovani pri svojih pravicah, to je z navideznimi ukrepi zagotavljanja zakonitih pogojev za izvedbo posameznih procesnih dejanj.

Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja vložnica v dveh smereh, in sicer v zvezi z izpovedbo kot priče zaslišanega kriminalista V. o dveh seznamih vozil, ki da sta bila označena z imenoma obt. P. in obt. H., ki o teh imenih ni izpovedoval, ampak le o dveh seznamih vozil, pa je pritožbeno sodišče o vsebini izpovedbe te priče, na katero je oprlo tudi svojo sodbo, ugotovilo, da je šlo za seznama z navedenima imenoma. Če bi bila ugotovitev točna, bi imela za posledico, da bi se kazenski postopek zoper obsojena P. in H. začel že 06.11.1996 (predkazenski) in ne šele 07.11.1996, ko je bil pridržan obsojeni S. Prav tako naj bi bila ugotovitev pritožbenega sodišča glede spisov Okrožnega sodišča v Celju, ki naj bi si jih to sodišče samo ogledalo, kakor tudi obsojeni P. in njegova zagovornica, protispisna, saj je sodnik poročevalec tisto, kar je pritožbeno sodišče v sodbi štelo za dva spisa, izjavil, da tega gradiva ni štel za spis in tudi ne že 31.08.1998, ko ju je prejel. Vložnica meni, da bi moralo pritožbeno sodišče zato, da ne bi kršilo pravico obtoženca do obrambe, zahtevati celotna spisa ali pa zaslišati sodnici, zadolženi za spisa o tem, kaj in kdaj sta tadva spisa vsebovala, vpogledati vpisnik Pp za leto 1996 Okrožnega sodišča v Celju in ugotoviti, ali obstaja še kakšen Pp spis, do katerega se obramba ni dokopala niti do pritožbene seje oziroma obravnave. Ker tega ni storilo, pa ne bi smelo protispisno v svoji odločitvi zatrjevati, da je senat vpogledal spisa in zato ne verjame obtožencu.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana protispisnost v nobeni smeri v napadeni sodbi ni podana. Sama izpovedba kot priče zaslišanega kriminalista V. ne daje nobene podlage za sklepanje na protispisnost dejanskih ugotovitev, skladnih z rezultati dokaznega postopka na osnovi drugih dokazov. Prav tako nakazovanje vložnice o nepopolnosti gradiva v spisih Okrožnega sodišča v Celju, ki to sploh naj ne bi bili, ugotovitve pritožbenega sodišča v napadeni sodbi ne predstavljajo niti protispisnosti niti kršitve pravic obrambe obsojenega P., ko za drugačno ravnanje pritožbenega sodišča pri izvajanju dokaznega postopka ni bilo zakonite podlage, zlasti ne v smeri zatrjevanj vložnice v zahtevi za varstvo zakonitosti. Svojih dokaznih predlogov v zvezi s tema dvema spisoma ni obrazložila na procesno sprejemljiv način. Gola sumničenja o nepopolnosti navedenih spisov o izvajanju posebnih ukrepov, ob opravljenih poizvedbah, kaj je bilo z navedenimi ukrepi izvajano oziroma ni bilo izvajano, je pritožbeno sodišče ugotovilo pri izvajalcih teh ukrepov in je zadeva v tej smeri v zadostni meri pojasnjena v obrazložitvi napadene sodbe. Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zaradi povedanega v napadeni sodbi pritožbenega sodišča ni podana.

Kršitev postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP naj bi bila po vložnici s kršitvijo pravice obsojenega P. do obrambe, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Navedena kršitev naj bi bila v tem, da pritožbeno sodišče ni pribavilo spisov Okrožnega sodišča v Celju o izvajanju posebnih ukrepov zoper obsojenega P., ni zaslišalo preiskovalnih sodnikov Okrožnega sodišča v Celju o poslovanju sodišča s spisom, ni dovolilo vpogleda v Pp vpisnik Okrožnega sodišča v Celju za leto 1996 o številu odredb po 150. členu ZKP zoper obsojenega P., ni zaslišalo B.R., kdaj in kje je bil obsojeni P. poleti na dopustu, ni zaslišalo kriminalista K., ki je tega obsojenca osebno nadziral in sodeloval pri vračanju vozila P., ni zaslišalo T., R., M. o okoliščinah vračanja vozila P. in ni dovolilo pribave kazenske ovadbe za vozilo K. d.d. in ni pribavilo podatkov o akciji K. Z izvedbo navedenih dokazov je soglašal tudi višji državni tožilec, osvetlili pa naj bi ne le dogajanje po prijetju S. in S., temveč dogajanje od začetka junija 1996 do prijetja obsojenega P. Pojasnjeno bi bilo, kje je bil na dopustu, kje se je gibal, s kom je imel stike, ko je bil na prostosti, ugotovilo bi se, koliko kazenskih ovadb za vozila, navedena v sodbi, je bilo vloženih pri drugih sodiščih zoper povsem tretje osebe, ugotovljeno pa bi bilo, da je državni tožilec posebne skupine odstopil od kazenskega pregona za določena vozila, čeprav v spisu ni nobenih podatkov o razlogih za takšno ravnanje. Ob tem vložnica opozarja, da je sodišče izvedlo le zaslišanje oseb, ki so jih policisti označili celo kot sostorilce v svojih prvih kazenskih ovadbah, pozneje pa podatkov o njih niso hoteli posredovati, sodišče pa je odločilo, da izpovedbam teh zaslišanih prič ni verjeti, ne da bi obrazložilo, kako naj bi to vplivalo na zatrjevani alibi obsojenega P.. Obsojeni P. je s predlaganjem teh dokazov dokazal, da je policija skušala prikazati obstoj hudodelske združbe na državni ravni, v kateri naj bi v ovadbi imenovani sostorilci in prikrivalci obremenjevali obsojenega P. Ker to policiji ni uspelo, pozneje teh oseb v svojih poročilih ni več omenjala, pa tudi zoper nje ni bil sprožen noben kazenski postopek. Obtožba je bila tako sestavljena zgolj na podlagi izpovedbe dveh obsojencev, ki sta bila pripravljena o nasilju nad njima v okviru neresničnih zagovorov obremeniti obsojenega P. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi kršitev pravic obrambe v smislu 2. odstavka 371. člena ZKP v napadeni sodbi ni podana. Opustitev izvedbe dokazov na obravnavi pritožbenega sodišča s sklepom o zavrnitvi neizvedenih dokazov je obrazložena. V tej smeri ponavlja zagovornica pritožbena izvajanja zoper prvostopno sodbo, ko ji je pritožbeno sodišče povsem skladno z določbami ZKP obrazložilo, zakaj vseh predlaganih dokazov obrambe ni izvedlo, glede na vsebino vložene in pozneje modificirane obtožbe, ko razpravljajoče sodišče izven predmeta obtožbe ni upravičeno raziskovati zatrjevanega dejanskega stanja. Vrhovno sodišče glede na povedano v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe o zavrnitvi dokazov kot pravilne in zakonite, z nadaljnjo ugotovitvijo, da ta zavrnitev dokazov v ničemer ni vplivala na zakonitost in pravilnost obeh napadenih sodb. Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno tako sodišča prve stopnje kot pritožbenega sodišča glede obsojenega P. ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom, saj je zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno.

Glede kršitve kazenskega zakona vložnica zatrjuje, da je bil obsojeni P. obsojen za dejanje, za katerega je bil kazenski postopek ustavljen. Vložnica povzema v zahtevi ravnanje državnega tožilca v zahtevi za preiskavo, v vloženi prvotni obtožbi in končno spremenjeni obtožbi in meni, da je s tem, ko je državni tožilec po končani preiskavi umaknil svojo zahtevo za kazenski pregon zoper obsojenega P. zaradi napeljevanja. Pravno irelevantno naj bi bilo, za koliko faktov je preiskovalna sodnica kazenski postopek za ta očitek ustavila. Državni tožilec je po vložitvi obtožbe zatrjeval, da je obsojenec sodeloval pri izvršitvi kaznivih dejanj, torej da je sam izvršil zakonite znake kaznivih dejanj, ki so bila predmet obtožbe. S tem, ko je po končanem dokaznem postopku ugotovil, da obtoženec ni sostorilec po 25. členu KZ, pa ne bi smel več obtoženca obtožiti napeljevanja, ker je za takšen osebni odnos obsojeni P., kot ga je tožilec zatrjeval ob vložitvi zahteve za preiskavo, svojo zahtevo že v celoti umaknil po končani preiskavi in je bil o tem že izdan pravnomočen sodni sklep. Kazenski postopek zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju, je bil zato po modifikaciji obtožbe na glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem nedopusten, saj je preiskovalna sodnica pravnomočno ustavila kazenski postopek zoper obtoženega P. zaradi očitka, da je obsojenec napeljevalec, zato je protispisno zatrjevanje pritožbenega sodišča, da je preiskovalna sodnica oblikovala dva sklopa.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP o vprašanju, ali je bila stvar že pravnomočno razsojena, ni bil kršen. Iz poteka postopka preiskovalnega sodnika pri odločanju o umiku dela zahteve po končani preiskavi ni podlage za zaključek, da bi državni tožilec v svoji izjavi o umiku zahteve za preiskavo zoper obsojenega P. umaknil celotno zahtevo, saj se je celo v pritožbenem postopku razčiščevalo, v kakšnem obsegu je prišlo do umika zahteve in posledično do ustavitve kazenskega postopka. Vložena obtožnica in njena poznejša modifikacija sta bili predmet sojenja pred sodiščema prve in druge stopnje, pri čemer za odločanje v smeri izvajanj vložnice, da je šlo že za pravnomočno odločeno zadevo, kolikor se tiče obsojenega P., za to ni bilo nobene osnove.

Nadaljnja kršitev kazenskega zakona, kot jo očita vložnica, naj bi bila v tem, da je tudi pritožbeno sodišče v škodo obsojencev uporabilo KZ na nedopusten način, ko je sprejelo kot pravilno po državnem tožilcu zatrjevano pravno kvalifikacijo očitanega dejanja po 3. odstavku 212. člena KZ, ko je državni tožilec sešteval vrednosti posameznih avtomobilov, ki naj bi jih ukradli in na podlagi takšnega seštevanja obsojenega P. obtožil kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po 297. členu KZ. Taka kvalifikacija je bila potrebna, da je bilo mogoče obsojenega P. obtožiti in obsoditi po 297. členu KZ. Pri tem naj bi soobtoženci storili osem tatvin avtomobilov, pri čemer je za pravno opredelitev po 3. odstavku 212. členu potrebno, da je vsaka tatvina usmerjena na stvar velike vrednosti. Pri tem pa po vložnici sodišče ne sme s konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja konstruirati kot hujše kaznivo dejanje. Nobeno od ukradenih vozil ni doseglo vrednosti, ki bi zadoščala pojmu stvari velike vrednosti po 3. točki 13. odstavka 126. člena KZ. Ti obsojenci v tem kazenskem postopku, meni vložnica, bi bili v boljšem položaju, če bi jim sodišče sodilo za vsako posamično kaznivo dejanje, saj bi bili v tem primeru sojeni po 1. odstavku 212. člena KZ in obsojeni po določbah o steku na enotno kazen. Na uporabljen način, opozarja vložnica, da so bili obsojenci za ista dejanja obsojeni na zelo različne kazni, obsojeni P. celo na 10,5 meseca zapora za posamezno, v sestavi nadaljevanega kaznivega dejanja določeno dejanje. Pri tem pa naj bi bila uporabljena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja že pri državnem tožilcu, pa tudi pri sodišču nezakonita, le zato, da je bil P. lahko obtožen in sojen za kaznivo dejanje hudodelskega združevanja. Sodišče se je pri tem postavilo na stališče, da je seštevanje vrednosti dopustno (prvostopno), pritožbeno sodišče pa je to stališče obrazložilo na nezakonit način, ko je pojem obsega škode oziroma premoženjske koristi izvajalo iz dejavnosti hudodelske združbe, v katero spadajo štirje avtomobili, katerih skupna vrednost obsega pojem velike premoženjske koristi.

Vrhovno sodišče glede te očitane kršitve kazenskega zakona ugotavlja, da je na ugotovljeno dejansko stanje, ko je bil naklep obsojenega P. usmerjen v pridobitev velike premoženjske koristi, tako pravna opredelitev kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po 1. odstavku 297. člena KZ, kot tudi napeljevanje k posameznim dejanjem v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja napeljevanja, ob nadaljnji ugotovitvi višine skupne vrednosti v naklepu vsebovanih tatvin osebnih avtomobilov v zvezi s P. napeljevanjem k posameznim ravnanjem, kazenski zakon pravilno uporabljen. Pri tem sta tako prvostopno sodišče kot pritožbeno sodišče skladno s pravno teorijo in obstoječo sodno prakso pravilno obrazložili uporabo kazenskega zakona v obravnavanem primeru glede obsojenega P. glede vseh elementov nadaljevanega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju po 3. odstavku 212. člena KZ, zato tudi v tej smeri vložnica s svojo zahtevo ni mogla imeti uspeha.

K zahtevi zagovornika obsojenega I.H. Vložnik očita napadeni sodbi med drugim tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 371. člena ZKP, ker da se sodba pritožbenega sodišča, prav tako kot sodba sodišča prve stopnje, opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vložnik zatrjuje, da se tudi sodba pritožbenega sodišča opira na nedovoljen dokaz, in sicer na zapisnik o zasegu predmetov in na zapisnike, na podlagi tega zapisnika opravljenih prepoznav odvzetih predmetov, ko je šlo, kot ugotavlja pritožbeno sodišče samo, za nezakonito opravljeno hišno preiskavo dne 19.11.1996. Navedena hišna preiskava je bila opravljena po kriminalistih brez odredbe preiskovalnega sodnika. Navedena hišna preiskava, ki je bila ocenjena v pritožbenem postopku na obravnavi kot nezakonita in tako tudi obrazložena v napadeni drugostopni sodbi, se nanaša na vozila, opisana pod točko III/1., 3., 5. in 7. krivdoreka prvostopne sodbe. Na podlagi rezultatov te hišne preiskave so bile z oškodovanci oziroma njihovimi pooblaščenci opravljene prepoznave zaseženih predmetov, o čemer so bili zaslišani kot priče, kot to zatrjujeta skladno v svojih zahtevah zagovornica obsojenega P., kot tudi zagovornik obsojenega H., in sicer M.G., P.Š. in T.T. Ob tem je pritrditi vložniku, zagovorniku K., skladno z izvajanji prej navedene zagovornice obsojenega P., da se tako sodba sodišča prve stopnje kot sodba pritožbenega sodišča opirata na izpovedbe navedenih prič glede prepoznave zaseženih predmetov ob nezakoniti hišni preiskavi 19.11.1996, kot je to razvidno iz razlogov obeh sodb.

Starejši mladoletnik S. in obsojeni S., H. ter G. v različnih navezah v obtožbi in v obeh napadenih sodbah, delujejo kot sostorilci osebnih vozil, opisanih pod točko III/1, 3, 5 in 7 krivdoreka, v sklopu konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ; glede navedenih avtomobilov obsojeni P. ni bil niti obtožen niti spoznan za krivega kaznivega dejanja napeljevanja, zato ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka glede tega obsojenca ob oceni napadenih sodb ni obravnavana kot kršitev določb postopka v škodo tega obsojenca. Zato navedena kršitev tudi ni vplivala na zakonitost napadene sodbe pritožbenega sodišča glede obsojenega P. Izhodiščna ugotovitev v razlogih napadene drugostopne sodbe, s katero se zagovornik obsojenega H. ne strinja, da niti prvostopna sodba niti sodba pritožbenega sodišča ne temeljita na nezakonitih dokazih, nasprotuje tudi razlogom drugostopne sodbe, ko se na osnovi rezultatov nezakonite preiskave dne 19.11.1996 navajajo in ocenjujejo izpovedbe prič G., T. in Š. - oškodovancev, ki so prepoznali z nezakonito opravljeno preiskavo odvzete predmete kot svoje. Po izrecni določbi zakona so nedovoljeni dokazi tudi dokazi, ki so bili pridobljeni v zvezi z nezakonitimi ravnanji policije - kriminalistov, ki se brez sodne odredbe, kot je že povedano in v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega H. izrecno izpostavljeno, ne smejo uporabiti v kazenskem postopku, saj nasprotujejo izrecni določbi zakona - ZKP. Tako je v obsegu nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ, ko pri dejanjih ni šlo za napeljevanje obsojenega P., ampak za siceršnjo dejavnost kriminalne združbe v različnih navezah, bilo ugoditi zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika K. v korist obsojenega H., hkrati pa skladno z 2. odstavkom 424. člena v zvezi s 387. členom ZKP obe napadeni sodbi v izreku pod točko III krivdoreka, posledično pa tudi glede izreka o kazni oziroma vzgojnih ukrepih oziroma odškodninskem zahtevku, razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, ki jo Vrhovno sodišče sprejema, je navedena odločitev zaradi posameznih dejanj, ki so bila dokazovana z nedovoljenimi dokazi, edina možna rešitev. Pri tem Vrhovno sodišče izrecno opozarja, da ni podlage za dvom v dokazne zaključke, zlasti glede tistega dela krivdoreka pod točko III, ker gre za kazniva dejanja, storjena po napeljevanju obsojenega M.P. V ponovljenem postopku bo potrebno glede kaznivih dejanj, opisanih pod točko III krivdoreka iz prvostopne sodbe pod točkami 1, 3 in 5 po predhodni izločitvi nezakonitih in posledično nedovoljenih dokazov ob izvedbi vseh doslej izvedenih dokazov ponovno odločiti ob izvedbi razpoložljivih dokazov o kazenski odgovornosti ne samo H., ampak tudi sostorilcev S., S., pa tudi G. glede vseh njim očitanih kaznivih dejanj. Zaradi povedanega je bilo utemeljeni zahtevi zagovornika obsojenega H. ugoditi in razveljaviti v navedenem obsegu tako sodbo sodišča prve stopnje kot sodbo pritožbenega sodišča in jo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi izvedbe zakonitega postopka. Glede na gornjo odločitev se z drugimi izvajanji vložnika Vrhovno sodišče ni ukvarjalo, kolikor nanje ni odgovorilo glede na trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obsojenega P. Ob ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve v korist obsojenega M.P., niso podane, je zahtevo skladno s 425. členom ZKP glede tega obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo.