Jedro

Tožnik želi s prehodno odredbo doseči vpis zastavne pravice v sodnem registru na deležu družbenika v družbi. Ta namen je lahko dosežen le, če se doseže vpis zastavne pravice v sodnem registru na dolžnikovem poslovnem deležu v družbi. Ker dolžnik v predlogu navedenih družbah nima poslovnega deleža (več), temveč je zgolj direktor teh družb, tega namena ni moč doseči. Z dovolitvijo predlagane predhodne odredbe bi se namreč poseglo na premoženje družb, iz tega premoženja pa upnik ne bi mogel doseči poplačila svoje denarne terjatve.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in sklep z dne 29.7.2014 v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

II. Pritožba toženca se zavrne in sklep z dne 10.10.2014 potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 29.7.2014 je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za izdajo predhodne odredbe, tako kot je to razvidno iz I. točke izreka; zavrnilo pa je predlog za izdajo predhodne odredbe, da se za zavarovanje tožnikove terjatve v znesku 1.862.666,66 EUR s pripadki ter 57.383,05 EUR pravdnih stroškov s pripadki, vsem organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima toženec odprte transakcijske račune, nalaga, da njemu ali komu drugemu po njegovem nalogu, odrečejo izplačilo do višine s to odredbo zavarovane terjatve, da se organizacijam za plačilni promet, pri katerih imajo toženčeve dolžnice družbe A., d.o.o., O., d.o.o., A.I., d.o.o. in S. d.o.o. odprte TRR račune, prepoveduje izplačilo zneska do višine upnikove terjatve; da v primeru kršitve navedenih prepovedi toženčevi dolžniki tožniku za nastalo odškodninsko odgovarjajo; da se družbi S., d.o.o. prepoveduje obremenitev in odsvojitev poslovnega deleža v družbi A., d.o.o., da se družbi A., d.o.o. prepoveduje obremenitev in odsvojitev poslovnega deleža v družbi O., d.o.o., da se družbi O., d.o.o., prepoveduje obremenitev in odsvojitev poslovnega deleža v družbi S., d.o.o., da se navedene prepovedi vpišejo v sodnem registru (II. točka izreka); odločilo, da je tožnik dolžan v roku 8 dni predlog za izdajo predhodne odredbe v izreku pod točko 3/a popraviti tako, da navede izvršilno dejanje, sicer bo sodišče predlog v tem delu zavrglo (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sklepa (razen v delu, da se vsem organizacijam za plačilni promet pri katerih ima toženec odprte transakcijske račune nalaga, da njemu ali komu drugemu po njegovem nalogu, odrečejo izplačilo do višine s to odredbo zavarovane terjatve; da se vsem organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima toženčeva dolžnica družba A.I. d.o.o. odprt račun prepoveduje izplačilo zneska do višine upnikove terjatve in v delu odločitve pod III. točko izreka), se upnik (tožnik) pravočasno pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in postopka izvršbe in zavarovanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo predhodne odredbe v izpodbijanem delu ugodi, podredno pa v tem obsegu sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Navaja, da v zavrnilnem delu točke II. 2. predlog za izdajo predhodne odredbe temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ. V tem delu ne gre za rubež denarne terjatve dolžnika, temveč (poleg tega) za prepoved, kot je zapisana v navedenem zakonskem določilu. Upnik z rubežem dolžnikove terjatve, ki je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku, pridobi na njej zastavno pravico. Vendar s tem namen zavarovanja ni dosežen. Takšno zavarovanje upniku ne nudi zadostnega zavarovanja, ker lahko dolžnikov dolžnik kljub obstoju zastavne pravice neomejeno razpolaga z denarnimi sredstvi. V tem primeru je sicer odškodninsko odgovoren, vendar si v primeru, da bi dolžnikov dolžnik vsa sredstva potrošil, upnik s pravico zahtevati povračilo škode, ne more prav v ničemer pomagati. Upnik je v predlogu zapisal, da so dolžnikovi dolžniki v primeru kršitve prepovedi, upniku za nastalo škodo odškodninsko odgovorni. Ne gre za predlaganje nove sankcije, odškodninska odgovornost dolžnikovih dolžnikov temelji na splošnih pravnih pravilih, upnik jo je le zapisal, da bodo ti vedeli, kaj jim sledi, če bodo prepoved kršili. Nikjer ni pravne podlage za to, da v predhodno odredbo tega ne bi smel zapisati. Res dolžnik formalno ni lastnik poslovnih deležev družb A., d.o.o., O. d.o.o. in S. d.o.o., je pa direktor v vseh treh družbah in tako izključno on razpolaga s premoženjem teh družb s pooblastili, ki jih ima kot direktor. Tako je tudi izključno ekonomski lastnik premoženja, zato je mogoče premoženje teh družb šteti za njegovo premoženje.

3. S sklepom z dne 10.10.2014 je sodišče prve stopnje predlog toženca za oprostitev plačila sodnih taks (za pritožbeni postopek) zavrnilo.

4. Zoper sklep je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga v celoti oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek. Navaja, da taksa za pritožbo zoper sodbo znaša 15.000,00 EUR, s plačilom takšnega zneska pa bi bilo ogroženo njegovo preživljanje, kakor tudi preživljanje njegove družine. Teh denarnih sredstev nima in takse ne more plačati, zato bi mu bila z zavrnitvijo predloga za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbeni postopek, kršena pravica do pritožbe. Ženina plača 700,00 EUR ne more zadostovati za plačilo sodne takse, s to plačo se preživlja štiričlanska družina. Sodišče špekulira, ko reče, da, glede na preteklo premoženje, nedvomno razpolaga z zadostnimi sredstvi za plačilo sodne takse. Takšno razlogovanje ni podkrepljeno z nobenim dokazom, ugotovitev je arbitrarna. Tudi drugega premoženja, npr. zlata, nima. Tudi dokument ministrstva iz leta 2012 ne dokazuje, da bi imel kakršnokoli premoženje večje vrednosti, poleg tega se nanaša na ugotovitve izpred dveh let. Zaključek sodišča, da toženec ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, nima podlage v zakonu, niti v obstoječi sodni praksi. Sodišče toženca tudi ni pozvalo, da bi kakšno od okoliščin premoženjskega stanja, ki je za sodišče sporno, dokazal. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika zoper sklep z dne 29.7.2014

6. Razumljiva je zaskrbljenost upnika glede možnosti izterjave (nepravnomočno) prisojenega zneska. Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zakon takšne vrste predhodne odredbe, kot jo je v delu predloga, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, predlagal upnik, ne predvideva.(1) Sedaj veljavna določba 4. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) na katerega se pritožba sklicuje, določa možnost rubeža denarnega zneska na dolžnikovem računu pri organizaciji za plačilni promet in ne na računu dolžnikovega dolžnika.(2) Kaj takšnega zakon ne določa tudi ne v 107. členu ZIZ, ko govori o učinkih rubeža denarne terjatve.

7. Drži, da so dolžnikovi dolžniki v primeru kršitve prepovedi tožniku za nastalo škodo odškodninsko odgovorni, vendar takšen zapis nedvomno ne sodi v izrek sklepa o zavarovanju terjatve s predhodno odredbo. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka ali postopka izvršbe in zavarovanja, ko je predlog v tem delu zavrnilo in tudi ni postopalo v škodo upnika.

8. Kot je tudi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje upnik s predlagano predhodno odredbo iz 4. točke predloga želi doseči vpis zastavne pravice v sodnem registru na deležu družbenika v družbi.(3) Namen predhodne odredbe je lahko dosežen le, če se doseže vpis zastavne pravice v sodnem registru nad dolžnikovem poslovnem deležu v družbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tega pritožba ne izpodbija, da dolžnik v predlogu navedenih družbah nima poslovnega deleža (več), temveč je zgolj direktor teh družb. Z dovolitvijo predlagane predhodne odredbe bi se poseglo na premoženje družb, iz tega premoženja pa upnik ne bi mogel doseči poplačila svoje denarne terjatve, zato sodišče prve stopnje predlogu za izdajo take predhodne odredbe ni moglo ugoditi, kot vse pravilno pojasni sodišče prve stopnje.

9. Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi toženca zoper sklep z dne 10.10.2014

10. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o predlogu za oprostitev plačila sodne takse upoštevalo tako izjavo o premoženjskem stanju toženca in njegove žene, kakor tudi ostale podatke s katerimi je razpolagalo (12. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Tako je, med drugim, ugotovilo, da je toženec v letu 2007 pridobil več kot 4.000.000,00 EUR denarnih sredstev. V predlogu za oprostitev plačila sodnih taks toženec navaja, da tega denarja nima več – denar je posojal pravnim in fizičnim osebam, ki posojil niso vrnile, trg vrednostnih papirjev je propadel, preostanek denarja pa je porabil za preživetje štiričlanske družine. Tudi če bi to držalo, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumenta Ministrstva za finance z dne 7.6.2012 (priloga A 67) ugotovilo, da je toženec del sredstev pridobljenih v letu 2007 investiral v nakup zlata. V predlogu za oprostitev plačila sodnih taks toženec o tej naložbi ne reče ničesar, v pritožbi pa le pavšalno navaja, da tudi zlata nima več. Gre za tako pavšalno navedbo, da je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (navedba je tudi sicer prepozna). Že samo to dejstvo, da toženec z zlatom nedvomno še vedno razpolaga, zadostuje za zaključek, da je takso, čeprav v višini 15.435,00 EUR, zmožen plačati. Hkrati pa pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni verjeti tožencu, da je tako velik denarni znesek, pa čeprav v sedmih letih, v celoti izčrpal. Tako tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da toženec še vedno razpolaga z zadostnimi sredstvi, da bo sodno takso plačal, brez nevarnosti za svoje preživetje ali preživetje svoje družine (prvi odstavek 11. člena ZST-1).

11. Glede na povedano, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) V določbi 260. člena ZIZ so vrste predhodnih odredb taksaktivno naštete.

(2) Prej veljavna določba 4. točke prvega odstavka istega člena je predvidevala izdajo predhodne odredbe prepovedi organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa (in torej spet ne z računa dolžnikovega dolžnika) denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo.

(3) Takšno predhodno odredbo lahko sodišče odredi na podlagi 5. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ.