Jedro

Plačilo odmerjenih prispevkov je bilo pogoj za sklenitev pokojninskega zavarovanja za čas podaljšane začasne brezposelnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil že z upravno odločbo, št. 112-6398/67 z dne 7.10.1969 takratnega Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani zavrnjen tožničin zahtevek za ugotovitev zavarovalne dobe za čas zatrjevanega obstoja delovnega razmerja pri M.M., gostilničarki v L., v obdobju od 15.1.1950 do 15.2.1953. Navedena odločba je bila tožnici vročena dne 17.10.1969 in se tožnica zoper njo v zakonitem roku ni pritožila, tako da je postala dokončna in pravnomočna. Hkrati je ugotovilo, da je bilo tožnici s sklepoma Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, Odbora za uveljavljanje pravic v Ljubljani, št. 190/č-134/81 z dne 5.8.1981 odobreno podaljšanje zavarovanja za čas prekinitve zaposlitve za obdobje od 7.5.1965 do 31.3.1966 in od 26.5.1969 do 31.5.1970 ob pogoju, da plača z navedenima sklepoma odmerjen prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar tožnica tega prispevka ni plačala. Ob teh ugotovitvah je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke, št. P-193.623 z dne 18.2.2000 o zavrnitvi tožničine pritožbe zoper sklep tožene stranke z dne 16.12.1999, s katerim je tožena stranka kot prepoznega zavrgla tožničin predlog z dne 22.10.1999 za obnovo postopka glede priznanja zavarovalne dobe za čas zaposlitve pri M.M. v času od 15.1.1950 do 15.2.1953, hkrati pa zaradi neplačanega prispevka zavrnilo tožničin zahtevek za priznanje zavarovalne dobe za čas podaljšanega zavarovanja v obdobju od 7.5.1965 do 31.3.1966 in 26.5.1969 do 31.5.1970. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da dopušča Zakon o splošnem upravnem postopku v posamičnih primerih vložitev predloga za obnovo tudi po poteku petletnega objektivnega roka. Tako v postopku pri toženi stranki kot pred sodiščem pa te okoliščine niso bile dovolj razčiščene. Poleg tega pa sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določa, da se v pokojninsko dobo lahko šteje tudi obdobje, za katero je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje, vendar jih ni plačal, ne glede na uspeh izterjave le-teh. Sodišče je zato glede upoštevanja obdobja zaposlitve pri M.M. neutemeljeno upoštevalo določbe Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64), saj neplačilo prispevkov za to obdobje ni moglo biti razlog za neupoštevanje tožničinega zavarovanja. Glede upoštevanja zavarovalne dobe za čas podaljšanega zavarovanja v obdobju od 7.5.1965 do 31.3.1966 in od 26.5.1969 do 31.5.1970 pa sodišče zmotno ni upoštevalo, da je terjatev tožene stranke za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za to obdobje že zastarala.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga izpodbijani sodbi, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Res sta tako Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86), ki je veljal v času vložitve predloga tožnice pri toženi stranki, kot Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP - Ur. l. RS, št. 80/99), ki je veljal v času odločanja sodišča, izjemoma dopuščala obnovo postopka tudi po preteku petletnega objektivnega roka, če so bili dokazani v zakonu izrecno opredeljeni razlogi. Tožnica teh razlogov oziroma dejstev, ki bi kazala na obstoj teh razlogov, niti v postopku obnove pri toženi stranki niti v sodnem postopku ni ne zatrjevala in ne dokazala. Z navedbo, da bi moralo sodišče ta dejstva dodatno razčistiti, tožnica v reviziji smiselno uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato sodišče tem navedbam ni moglo in ni smelo slediti.

Z odločbo, št. 112-6398/67 z dne 7.10.1969, ki je postala dokončna in pravnomočna, je bilo odločeno o zavrnitvi zahtevka za priznanje zavarovalne dobe za čas od 15.1.1950 do 15.2.1953 in ne o tem, da prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili plačani. Zato določba 192. člena sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - UPB, Ur. l. RS, št. 104/05) o tem, da se v pokojninsko dobo ob določenih pogojih lahko štejejo tudi obdobja, za katera prispevki niso bili plačani, ne more vplivati na odločitev.

Tožnica v reviziji neutemeljeno navaja, da je zahtevek tožene stranke za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas podaljšanega zavarovanja v letu 1965 in 1969 zastaral. S pravnomočnima sklepoma z dne 5.8.1981 je bilo tožnici odobreno podaljšanje zavarovanja za čas prekinitve zaposlitve z izrecnim pogojem, da tožnica plača odmerjene prispevke. Navedeni sklep se je skliceval na določbe 2. točke 1. odstavka 214. člena takratnega Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 18/78), na podlagi katerih se v zavarovalno dobo vštevajo tudi obdobja po prenehanju obveznega zavarovanja pri SPIZ, za katera je zavarovanec podaljšal zavarovanje in plačal prispevke. Takšno obdobje podaljšanega zavarovanja je bilo predvideno tudi za čas prekinitve zaposlitve, če je bila oseba v času začasne nezaposlenosti v redu prijavljena skupnosti za zaposlovanje. Tudi v tem primeru pa je bil pogoj za nastanek oziroma priznanje podaljšanega zavarovanja plačilo odmerjenih prispevkov. Ker tožnica prispevkov ni plačala in tega pogoja ni izpolnila, do podaljšanega zavarovanja za sporni obdobji v letih 1965/66 in 1969/70 ni prišlo. Zato je sodišče njen zahtevek tudi v tem delu utemeljeno zavrnilo.

Ker revizijski razlogi niso podani, tožnica z revizijo ni mogla uspeti. Na podlagi določb 378. člena ZPP jo je zato sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.