Jedro

V izvršilnem naslovu je glede plačila zakonskih zamudnih obresti pravnomočno odločeno le o dolžnikovi obveznosti do plačila le teh upniku, samo višino obresti pa je treba izračunati na dan plačila, v konkretnem primeru na dan razdelitvenega naroka in pri tem upoštevati pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti. Zato sodišče ni ravnalo materialnopravo napačno, ko je upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se iz kupnine za prodane nepremičnine, vpisane v vl.št. ..., k.o. L. v. in ..., k.o. P., v skupnem znesku 7.943.284,65 SIT prednostno poplačajo:

1. vsi stroški izvršilnega postopka, in sicer upnice R. K. b. d.d. v skupnem znesku 414.038,00 SIT, upnice Z. T. d.d., OE C., v skupnem znesku 119.795,09 SIT in hipotekarne upnice RS, MF, DURS, D. u. C., v skupnem znesku 22.860,00 SIT;

2. kot preostala prednostna terjatev davek na promet nepremičnin na podlagi odločb RS, MF, DURS, D. u. C., I. Ž., v skupnem znesku 158.686,00 SIT;

3. ostale terjatve upnikov, in sicer terjatev glavne upnice R. K. banke d.d. na dan 2.6.2006 v znesku 4.890.244,00 SIT, terjatev upnice Z. T. d.d., OE C. na dan 2.6.2006 v znesku 240.945,27 SIT, terjatev upnice Z. T. d.d., OE C. na dan 2.6.2006 v znesku 129.618,38 SIT in terjatev hipotekarne upnice RS, MF, DURS, D. u. C. na dan 2.6.2006 v znesku 722.889,11 SIT; ostanek kupnine v znesku 1.244.209,00 SIT pa se vrne dolžnikoma D. in I. S. Proti takšnemu sklepu se je pritožil upnik R. K. b. d.d. in predlagal, da se mu v celoti prizna prijavljena terjatev, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi s stroškovno posledico. Navedel je, da je odločitev sodišča, ko se je pri svoji obrazložitvi sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006 in mu priznalo le "dvojno glavnico" na vse priznane stroške in glavnico, napačna. Odločba ustavnega sodišča se namreč nanaša le na pravna razmerja in terjatve, ki niso dokončno urejena s pravnomočnim sodnim aktom, saj se le-ta šteje kot konkretni individualni akt z zakonsko prisilno močjo. Odločitev ustavnega sodišča pa po naravi stvari ne more poseči v konkretni pravnomočni akt, ki ga lahko spremeni ali razveljavi samo sodišče s konkretno odločitvijo v pravdnem postopku ali pa v posebnem postopku pred ustavnim sodiščem prav zoper to odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po opravljenem razdelitvenem naroku, na katerem se po IV. odstavku 207. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) razpravlja o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo poplačilne zahtevke, z izpodbijanim sklepom odločilo o poplačilu v sklepu navedenih terjatev.

Ni pritrditi pritožbi upnika, ko trdi, da sodišče pri izračunih terjatev ne bi smelo upoštevati odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006. Z navedeno ustavno odločbo je Ustavno sodišče RS razveljavilo člen 1060 Obligacijskega zakonika (OZ), v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja čl. 277 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Takšna odločba je materialnopravno zavezujoča. Podlaga dovoljeni izvršbi upnika, sedaj pritožnika, proti dolžnikoma, je pravnomočna sodna odločba, v kateri je odločeno, da je upnik upravičen poleg do določene glavnice tudi do zakonskih zamudnih obresti od v izvršilnem naslovu določenega datuma dalje do plačila. S tem pa je po presoji pritožbenega sodišča v izvršilnem naslovu pravnomočno odločeno le o dolžnikovi obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od določenega glavničnega zneska (tako glede glavne terjatve kot tudi stroškov), ki teko od določno opredeljenega datuma dalje do plačila. Čas plačila tako ni vnaprej določen, zato je samo višino zamudnih obresti treba izračunati na dan plačila in zato o sami višini zamudnih obresti z izvršilnim naslovom ni pravnomočno odločeno. O višini terjatve in s tem tudi višini zakonskih zamudnih obresti je sodišče v predmetnem izvršilnem postopku moralo odločiti na dan razdelitvenega naroka in pri tem moralo upoštevati pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti. Zato pritožba nima prav, da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem predmetne ustavne odločbe poseglo v pravnomočno (izvršljivo) sodno odločitev in iz tega pritožbenega razloga odločitev sodišča prve stopnje ni materialnopravno napačna. Pritožba pa konkretno ugotovljene in izračunane višine priznanih terjatev upnika - pritožnika, kot jih je sodišče ugotovilo in obrazložilo v izpodbijanem sklepu, ne izpodbija.

Zato je bilo pritožbo upnika zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (čl. 365 tč. 2 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, bo moral svoje stroške pritožbe nositi sam, saj jih zato tudi kot potrebnih izvršilnih stroškov ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku (čl. 165/I v zv. s čl. 154/I ZPP, v z. s čl. 15 ZIZ in čl. 38/V ZIZ).