Jedro

Odgovor na tožbo v upravnem sporu je zakonsko urejen drugače kot je ta urejen v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1 odgovor na tožbo v upravnem sporu ni obligatoren. Tožena stranka je po tretjem odstavku 38. člena ZUS-1 v roku za odgovor na tožbo dolžna sodišču poslati le spise, ki se nanašajo na zadevo in je tako sankcionira le kršitev te dolžnosti. Opustitev oziroma neobrazloženost odgovora na tožbo v upravnem sporu zato ne more imeti enakih posledic, kot jih ima lahko v pravdi.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bila prosilcu odobrena BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v C. zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice oziroma podrejeno zaradi izstavitve z.k. dovolila (pcto. 221.912,11 EUR). V tem smislu mu je bila tudi izdana napotnica. Na podlagi odločbe, s katero pristojni organ za BPP dodeli brezplačno pravno pomoč, namreč strokovna služba za BPP upravičencu izda „napotnico“ (39. člen ZBPP). Obseg BPP se skladno z določbo 37. člena ZBPP določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za BPP. Iz nje pa jasno izhaja, da vrednost spornega predmeta pri sestavi in vložitvi pritožbe zoper sporno sodbo tako za primarni kot podrejeni zahtevek znaša 221.912,11 EUR. Prosilcu je bila torej odobrena BPP za vložitev pritožbe tako glede primarnega kot podrejenega tožbenega zahtevka v skupni že navedeni vrednosti. Samo v tem obsegu je njegov pooblaščenec tudi upravičen do povračila stroškov opravljene BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je podpredsednica Okrožnega sodišča v C. v zadevi dodelitve brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) upravičencu A.A. po predlogu odvetnika B.B. sklenila, da se odvetniku prizna nagrada in potrebni izdatki za izvajanje BPP na podlagi napotnice BPP 1758/2016 z dne 12. 8. 2016 v višini 584,08 EUR. Navedeni znesek se poveča še za 22% DDV in tako skupno znaša 712,58 EUR. Višji zahtevek odvetnika je zavrnila. Sklenila je še, da se bo odvetniku izvršilo izplačilo na podlagi izdanega e-računa v 30 dni od prejema omenjenega računa.

2. V obrazložitvi organ za BPP pojasnjuje, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v C. z dne 12. 8. 2016 upravičencu dodeljena redna BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani ... z dne 22. 3. 2016 zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice oziroma podrejeno zaradi izstavitve z.k. dovolila. Vrednost spornega predmeta je znašala 221.912,11 EUR. Za izvajanje dodeljene BPP je bil določen B.B., odvetnik v Ljubljani. Ta je sodišču dne 26. 8. 2016 pravočasno vrnil originalno in s strani upravičenca podpisano napotnico z dne 12. 8. 2016 z dokazilom o vloženi pritožbi. Sodišču je predlagal, da se mu za opravljeno delo prizna nagrada in pavšalni potrebni izdatki s povečanjem za 22% DDV, tako da skupna višina priznanega zneska po njegovem predlogu znaša 2.833,50 EUR. V nadaljevanju organ pojasnjuje, da predlogu odvetnika o odmeri nagrade ni ugodil v celoti. Nagrado mu je odmeril v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-D), ki določa, da je odvetnik postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve BPP upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Pri odmeri nagrade je pristojni organ za BPP upošteval vrednost spornega predmeta v višini 221.914,00 EUR. Po tarifni številki 21/1 OT v zvezi s tarifno številko 18/1 OT je priznal enotno nagrado za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v višini 1.250 točk, kar zajema pritožbene navedbe zoper primarni kot tudi podrejeni zahtevek. Priznal mu je tudi pavšalne potrebne izdatke po 11. členu OT tako, da je skupna višina odvetniku priznane nagrade in pavšalnih potrebnih izdatkov znaša 1.272,5 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, znaša 584,08 EUR. Ker je odvetnik zavezanec za DDV, pa mu je sodišče priznalo še 22% povečanje iz tega naslova v višini 128,50 EUR.

3. Tožnik v tožbi meni, da je tožena stranka pri odmeri nagrade napačno uporabila OT. Pojasnjuje, da sta bila z izpodbijano sodbo zavrnjena tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek. Iz pritožbe je razvidno, da je prosilec uveljavljal stališča, ki utemeljujejo oceno, da je bilo s sodbo napačno odločeno o obeh uveljavljenih zahtevkih. Z vlogo z dne 26. 8. 2016 je prijavil stroške sestave in vložitve pritožbe in sicer za primarni tožbeni zahtevek 2.500, za pritožbo za podrejeni zahtevek 2.500 točk ter poštne in telekomunikacijske storitve 60 točk. Meni tudi, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka tožniku priznala enotno nagrado za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem ni mogoče ugotoviti, ali je bila nagrada priznana za pritožbo zoper zavrnitev primarnega ali podrejenega zahtevka. Tožeči stranki tudi sicer ni znan pojem enotne nagrade. Iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 3. 2016 je razvidna odločilna okoliščina pri vrednotenju spornih odvetniških storitev, to je, da dajatveni in ugotovitveni zahtevek ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi.

4. Glede na to, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sodišču predlaga, da o zahtevi odloči na seji v skladu z 59/1. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), nato pa izpodbijani sklep odpravi ter tožniku prizna nagrado in potrebne izdatke za izvajanje BPP v znesku 1.419,55 EUR, kar naj se mu tudi nakaže na njegov račun. Podrejeno predlaga, naj se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožeči povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pove, da je odvetniku pravilno in zakonito odmerila nagrado na podlagi OT. Pojasnjuje, da je v izogib morebitne nejasnosti pristojni organ za BPP uporabil izraz enotna nagrada, ki je OT res ne omeni. Slednje pa ni bistveno za odločitev, temveč je odločilno to, da je odvetnik podal eno pritožbo zoper eno sodbo. Tako mu pripada ena nagrada, ne pa posebna nagrada za pritožbene navedbe zoper 1. točko izreka sodbe in posebna nagrada za pritožbene navedbe zoper 2. točko izreka sodbe. Pri tem še dodaja, da je bila pri odmeri nagrade odvetniku kot izvajalcu BPP upoštevana neobičajno visoka vrednost spornega predmeta v višini 221.914,00 EUR. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani … z dne 22. 3. 2016 pa jasno izhaja, da se vrednost predmeta v navedeni višini nanaša na celotni gospodarski spor, torej hkrati na primarni in podrejeni zahtevek. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja, da iz odgovora na tožbo ne izhaja, da bi zakoniti zastopnik tožene stranke kogarkoli pooblastil za vložitev odgovora na tožbo. Meni, da tožena stranka dejansko v zakonskem roku ni odgovorila na tožbo, zato predlaga izdajo zamudne sodbe. V nadaljevanju pojasnjuje, da se merila za obračun nagrade pri objektivni komulaciji zahtevkov opirajo na pravno teorijo in sodno prakso, ki jo je prestavila tudi v tožbi oziroma utemeljitvi zahtevka. Da je iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani … izostala opredelitev vrednosti po posameznem zahtevku, za odločitev po mnenju tožnika ni relevantno. V obravnavani pravdi je namreč tožeča stranka za vsak denarni zahtevek navedla vrednost spornega predmeta po posameznem zahtevku. Očitna pomota pri opustitvi vrednosti spornega predmeta dokazuje uvod sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 8. 2015, iz katerega izhaja, da je sodišče odločilo o ugotovitvi obstoja lastninske pravice (pcto. 221.912,11 EUR) in podrejeno zaradi izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila (pcto. 221.912,11 EUR).

7. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 8. Tožba ni utemeljena.

9. Uvodoma sodišče glede ugovora tožeče stranke, da podpredsednica Okrožnega sodišča v C. ni imela pooblastila za vložitev odgovora na tožba, zaradi česar tožnik predlaga izdajo zamudne sodbe v skladu z določili ZPP, pripominja naslednje. V uvodu izpodbijanega sklepa se podpredsednica sodišča sklicuje na tretji odstavek 2. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V skladu z njim lahko o dodelitvi BPP odloča predsednik Okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča prve stopnje, pri čemer predsednik sodišča lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svétnika na Okrožnem oziroma specializiranem sodišču. Podpredsednica Okrožnega sodišča je torej pooblastilo za vodenje konkretnega postopka BPP imela, s tem pa tudi pooblastilo, da odgovori na tožbo v konkretnem upravnem sporu. Pri tem je odgovor na tožbo v upravnem sporu zakonsko urejen drugače kot je ta urejen v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1 odgovor na tožbo v upravnem sporu ni obligatoren. Tožena stranka je po tretjem odstavku 38. člena ZUS-1 v roku za odgovor na tožbo dolžna sodišču poslati le spise, ki se nanašajo na zadevo in je tako sankcionira le kršitev te dolžnosti (tretji odstavek 38. člena ZUS-1). Opustitev oziroma neobrazloženost odgovora na tožbo v upravnem sporu zato ne more imeti enakih posledic, kot jih ima lahko v pravdi. Gre zlasti za posledice, da bi se dejstva, ki so navedena v tožbi, štela kot v pravdi za priznana. Uporaba določb 214. člena ZPP, ki govori o dokazovanju dejstev oziroma 318. člena ZPP, ki govori o zamudni sodbi, bi bila po presoji sodišča v nasprotju z osnovnim ciljem postopka v upravnem sporu, to je presojo zakonitosti izpodbijanega akta, ki temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v postopku izdaje izpodbijanega akta. V upravnem sporu se dejansko stanje namreč ugotavlja le izjemoma (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Uporabe določb 214. člena in 318. člena ZPP tako ni mogoče opreti na prvi odstavek 22. člena ZUS-1, po katerem se za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, primerno uporabljajo določbe ZPP, saj bi šlo pri upoštevanju navedenih določb ZPP v upravnem sporu, za njihovo neprimerno uporabo.

10. Po vsebini je v zadevi sporno, ali je tožena stranka tožniku pravilno obračunala nagrado za sestavo pritožbe zoper sodbo okrožnega sodišča po OT od vrednosti spornega predmeta 221.912,11 EUR, v čemer sta v njem zajeta tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, ali pa bi morala po želji tožnika za vsakega izmed omenjenih zahtevkov, ki so bili predmet obravnave v gospodarskem sporu, uporabiti samostojno vrednost spornega predmeta 221.912,11 EUR, torej odmeriti višjo nagrado.

11. Iz podatkov spisa izhaja, kar med strankama tudi ne more biti sporno, da je bila z odločbo BPP 1758/2016 z dne 12. 8. 2016 prosilcu A.A. odobrena BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani ... z dne 22. 3. 2016 zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice oziroma podrejeno zaradi izstavitve z.k. dovolila (pcto. 221.912,11 EUR). V tem smislu mu je bila tudi izdana napotnica. Na podlagi odločbe, s katero pristojni organ za BPP dodeli brezplačno pravno pomoč, namreč strokovna služba za BPP upravičencu izda „napotnico“ (39. člen ZBPP). Obseg BPP se skladno z določbo 37. člena ZBPP določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za BPP. Iz nje pa jasno izhaja, da vrednost spornega predmeta pri sestavi in vložitvi pritožbe zoper sporno sodbo tako za primarni kot podrejeni zahtevek znaša 221.912,11 EUR. Prosilcu je bila torej odobrena BPP za vložitev pritožbe tako glede primarnega kot podrejenega tožbenega zahtevka v skupni že navedeni vrednosti. Samo v tem obsegu je njegov pooblaščenec tudi upravičen do povračila stroškov opravljene BPP.

12. Glede nadaljnjih tožnikovih ugovorov pa sodišče še pripominja, da se tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek že po naravi stvari praviloma nanašata na enako dejansko in pravno stanje, kar velja tudi za konkreten primer. Oba zahtevka se namreč nanašata na pridobitev lastninske pravice tožnika na sporni nepremičnini. Tudi iz teh razlogov ni podlage, da bi sodišče vrednost spornega predmeta (ki je podlaga za obračun odvetniških stroškov) določilo po prvem odstavku 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče še pripominja, da je po njegovem izpodbijana odločba razumljiva ter da jo je mogoče preizkusiti. Iz nje tudi jasno izhaja, da je bila priznana nagrada za sestavo pritožbe tako zoper zavrnitev primarnega kot tudi podrejenega zahtevka, vse v skladu z odobreno BPP prosilcu A.A. in vrednostjo spornega postopka, po katerem se je, kot izhaja iz podatkov spisa, tudi vodil postopek na prvi stopnji.

13. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.