Jedro

Ker se toženka o delnem umiku tožbe ni izjasnila v 15 dneh od dneva, ko je bila o njem obveščena, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je glede na drugi odstavek 188. člena ZPP v umik privolila.

Toženka neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do nadur za obdobje, ko mu opravljanje nadurnega dela ni bilo odrejeno, pri čemer se sklicuje na določbo 144. oziroma 146. člena ZDR-1. Delavec je namreč upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom za ure znotraj omejitev nadurnega dela in za ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR-1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki V izreka tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi:

"V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.444,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v 15 dneh povrniti njegove stroške pritožbe v znesku 139,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe, kot izhaja iz pripravljalne vloge tožnika z dne 23. 12. 2022 in z dne 4. 9. 2023 (točka I izreka). Postopek je ustavilo glede plačila odškodnine za kršitev pravice do tedenskega počitka v višini 3.324,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2022 do plačila (točka II izreka). Razsodilo je, da je toženka dolžna v roku 8 dni tožniku plačati razliko v plači v višini 3.877,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2022 dalje do plačila. (točka III izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, in sicer še plačilo zneska 1.082,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2022 dalje do plačila (točka IV izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper točke III, IV in V izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži v plačilo vse stroške postopka, oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava toženki naložiti v plačilo celoten vtoževani znesek 4.960,29 EUR. Zavzelo je zmotno stališče, da gre pri urah (+15:52 in +17:15) za presežne ure, katere se pri izračunu opravljenih nadur ne upoštevajo. Izvedenec se je v tem delu pravilno skliceval na sodbo VSRS VIII Ips 149/2018 ter izhajal iz salda ur na zadnji dan 6-mesečnega obdobja, torej ur, ki niso bile plačane oziroma koriščene. Glede odločitve o stroških postopka sodišče sicer lahko v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP v primeru delnega uspeha v postopku odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, vendar je v obravnavanem primeru takšna odločitev napačna. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo ter je odločilo le glede na zmotno ugotovljen uspeh v deležu 47 %. Ni upoštevalo, da je tožnik že z vlogo z dne 21. 2. 2023 umaknil zahtevek iz naslova plačila odškodnine zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka. Od umika dalje se postopek ni več vodil za celoten prvotno vtoževani znesek, zato je tožnikov uspeh od takrat višji. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi upoštevati, da je tožnik po temelju glede nadur uspel. Delni umik ne predstavlja neuspeha stranke. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka je bil namreč postavljen v skladu s takratno sodno prakso, ki pa se je tekom postopka spremenila. Zato tožniku ni bila zagotovljena enakost pred zakonom. To pa je tudi razlog za delni umik tožbe. Tožnik je imel bistveno višje stroške kot toženka, saj je moral založiti predujem za izvedenca, računovodska služba toženke pa ni pripravila izračuna prikrajšanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper točke I, III in V izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dovoli spremembo tožbe, kot izhaja iz tožnikovih pripravljalnih vlog z dne 23. 12. 2022 in 4. 9. 2023. Glede prvega vala epidemije od 1. 3. 2020 do 21. 5. 2020 navaja, da so bile tožniku vse opravljane nadure izplačane in posledično tudi "izbrisane" v evidenci delovnega časa. Višini izračunanih ur za omenjeno obdobje toženka ne oporeka. Ker je ure v nadaljevanju tožnik tudi dejansko koristil v obliki prostih ur, je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo 30 % dodatka; izračunani višini dodatka pa toženka ne oporeka. Glede drugega vala epidemije je tožnik za 29,37 ur prejel dodatek v višini 30 % urne postavke osnovne plače, vendar zahteva še plačilo osnovne urne postavke, skupaj v višini 594,16 EUR, čeprav mu te ure niso bile brisane iz evidence delovnega časa in jih je koristil kot proste ure. S tem je sodišče tožniku priznalo dvojno plačilo za isto delo. V primeru, da saldo ur ne izkazuje presežnih ur konec določenega obdobja, torej katere presežne ure je tožnik koristil najprej, tiste iz obdobja drugega vala, za katere je tožnik skladno z odredbo prejel dodatek v višini 30 % (29:22) ali tiste, za katere bo prejel dodatek (88 ur), če bo odločitev sodišča prve stopnje potrjena, ali tiste, ki so nastajale sproti od 1. 7. 2021 dalje kot posledica premakljivega delovnega časa. Nemogoče je za nazaj določiti, katere presežne ure so bile koriščene prej. Dejstvo je, da tožnik vseh presežnih ur ni mogel oziroma želel koristi prej kot po koncu epidemije in po koncu letnega dopusta. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do nadur tudi za obdobje oziroma za dneve, ko mu opravljanje nadurnega dela ni bilo odrejeno. ZDR-1 v prvem odstavku 144. člena določa, kdaj je delavec dolžan opravljati delo preko polnega delovnega časa. Nadurno delo je skrajni ukrep delodajalca in je lahko v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZDR-1 odrejeno le izjemoma. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (Uredba; Ur. l. RS, št. 115/07 in nasl.) v 17. členu določa, da se nadurno delo sme odrediti pod pogoji, določenimi v zakonu, ki ureja delovna razmerja. Nadurnega dela ni mogoče enačiti s presežkom ur, ki zaposlenim nastaja znotraj premakljivega delovnega časa. V organih državne uprave (in tudi pri toženi stranki) skladno z Uredbo velja premakljiv delovni čas (10. člen Uredbe). Na podlagi odločitve sodišča prve stopnje bo torej treba vse presežne ure, ki jih zaposleni opravijo v določenem mesecu preko polne delovne obveznosti (presežne ure po Uredbi), obravnavati kot nadurno delo, če delavec v tem času opravlja delo in ne zgolj (brez dela) ostaja na delovnem mestu. Takšno stališče bi lahko sprejelo le v primeru, če bi uporabilo t.i. pravilo exceptio illegalis, ker bi ocenilo, da je ureditev v Uredbi v nasprotju z ZDR-1. Tožnik zahteva, da mu toženka kot nadurno delo plača torej tudi ves delovni čas, ko je ostajal na delovnem mestu brez konkretno odrejenih nalog, ki naj bi jih v tem času opravil, ko je torej ne samo prej prihajal na delo, ampak tudi kasneje odhajal domov, zaradi česar so mu nastajale presežne ure skladno z Uredbo. Ostajanje delavca na delovnem mestu v okviru premakljivega delovnega časa, ne da bi bilo to nujno potrebno za dokončanje dela, ni nadurno delo. Gre za viške ur, ki so nastali zgolj zaradi predčasnih prihodov na delo in kasnejših odhodov z dela, ne pa zaradi potreb delovnega procesa, zato ni upravičen niti do plačila dodatka niti do izrabe teh ur kot nadur. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 159/2018 poudarilo pomen razlikovanja med sprotnimi viški ur in nadurami (pretekli viški ur).

4. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika, predlaga njeno zavrnitev in potrditev po tožniku izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen glede odločitve o stroških postopka. Pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

7. Pritožba toženke neutemeljeno izpodbija sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino tožnikovih vlog, in sicer, da je s tožbo zahteval plačilo še neizplačanega dodatka za delo preko delovnega časa, v nedeljo in na dela proste dni ter odškodnino zaradi kršenja pravice do tedenskega počitka v skupnem neto znesku 4.655,01 EUR. S pripravljalno vlogo z dne 23. 12. 2022 je tožbo spremenil na način, da je primarno zahteval obračun bruto zneskov in izplačilo neto zneskov iz istih pravnih naslovov kot v tožbi in tako tožbeni zahtevek povišal na 7.901,69 EUR bruto, podredno pa plačilo 4.655,01 EUR neto (enako kot v tožbi). S pripravljalno vlogo z dne 23. 2. 2023 je tožbo delno umaknil, in sicer glede plačila odškodnine zaradi kršenja pravice do tedenskega počitka (v višini 3.324,68 EUR bruto oziroma podrejeno 1.936,50 EUR neto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Ker se toženka o delnem umiku tožbe ni izjasnila v 15 dneh od dneva, ko je bila o njem obveščena, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je glede na drugi odstavek 188. člena ZPP v umik privolila. Zatem je tožnik po pridobljenem izvedenskem mnenju s pripravljalno vlogo z dne 4. 9. 2023 drugič spremenil tožbo, in sicer jo je prilagodil izračunu izvedenca tako, da vtožuje dodatke za delo preko polnega delovnega časa, v nedeljo in na dela proste dni v skupnem znesku 4.960,29 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP spremembo tožbe dovolilo, ker je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Toženka v pritožbi navaja le, da je spremembi nasprotovala, ne navaja pa tudi razlogov, da to za dokončno ureditev razmerja ne bi bilo smotrno, zato s pritožbo ne more biti uspešna.

8. Tožnik je zaposlen pri toženki oziroma na Ministrstvu A. na delovnem mestu sekretar na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2004 za polni delovni čas. Vtožuje plačilo nadur oziroma dodatkov iz naslova dela preko polnega delovnega časa v času prvega in drugega vala epidemije Covid-19 v letu 2020 in 2021.

9. Toženka neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do nadur za obdobje, ko mu opravljanje nadurnega dela ni bilo odrejeno, pri čemer se sklicuje na določbo 144. oziroma 146. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; UR. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Delavec je namreč upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom za ure znotraj omejitev nadurnega dela in za ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR-1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi navedlo relevantno enotno sodno prakso pritožbenega sodišča. Glede na navedeno tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe toženke na določbo prvega odstavka 17. člena Uredbe, ki določa, da se sme delo preko polnega delovnega časa (v nadaljevanju: nadurno delo) odrediti pod pogoji, določenimi v zakonu, ki ureja delovna razmerja. Ne gre torej za pravni položaj, ko bi moralo sodišče upoštevati pravilo exceptio ilegallis, saj Uredba ni v nasprotju z ZDR-1. Tudi če delodajalec za odrejanje oziroma dopuščanje nadurnega dela nima zakonsko določenega razloga, to ne pomeni, da delavec za ure preko polnega delovnega časa, ko je opravljal delo z vedenjem delodajalca, ni upravičen do plačila.

10. Bistvena je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v skladu s pogodbo o zaposlitvi na ministrstvu zadolžen za področje dejavnosti zaščite in reševanja, da je bil ves čas prvega in drugega vala epidemije imenovan za kontaktno osebo za izvajanje Državnega načrta zaščite in reševanja ob pojavu epidemije, bil konkretno zadolžen za komunikacijo med toženko in Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR), za izvajanje nalog iz Državnega načrta zaščite in reševanja ob pojavu epidemije in Načrta izvajanja dejavnosti Ministrstva A. ob pojavu epidemije in bil eden od dveh dežurnih uslužbencev ministrstva na tem področju (kasneje, od marca 2021 dalje, je delo med vikendi opravljal sam). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovimi zadolžitvami in nalogami ugotovilo, česar toženka v pritožbi niti argumentirano ne izpodbija, da je bilo dela, ki mu je bilo odrejeno in za katerega je bil zadolžen, ogromno in da ga ni bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času niti v času, na katerega je toženka časovno omejila pisne odredbe o nadurnem delu. Glede na obseg ugotovljenih nadur se pritožbeno sodišče strinja s takšno oceno, posebej glede na pravilno izpostavljeno okoliščino, da se v skladu z Uredbo lahko ure prenašajo iz meseca v mesec zgolj v manjšem obsegu, ki nastane zaradi predčasnih prihodov oziroma kasnejših odhodov. Tako tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik ostajal na delovnem mestu brez konkretno odrejenih nalog ter da ni samo prej prihajal na delo, ampak tudi kasneje odhajal domov, zaradi česar naj bi mu nastajale presežne ure skladno z Uredbo. Posledično tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na sodbo VSRS VIII Ips 159/2018, saj ne gre za "sprotne viške ur" ki naj bi tožniku po stališču toženke nastajali zaradi premakljivega delovnega časa, temveč za dokazan obstoj nadur, ki so posledica nalog, ki jih je tožnik moral opravljati v času epidemije.

11. Nadalje pritožba toženke neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje za drugi val epidemije tožniku priznalo dvojno plačilo za isto delo, ker je za 29,37 ur prejel dodatek v višini 30 % urne postavke osnovne plače, vendar zahteva še plačilo osnovne urne postavke v višini 594,16 EUR, čeprav mu te ure niso bile brisane iz evidence delovnega časa in jih je koristil kot proste ure. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje, tudi na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za ekonomijo, davke in finance B. B., pravilno ugotovilo obseg nadur. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje v času od 19. 10. 2020 do 30. 6. 2021 dejansko opravil 543,20 nadur, plačilo pa je prejel za 344,31 nadur, zato mu toženka dolguje plačilo še za 198,89 nadur, pri čemer je pravilno upoštevalo le dejansko opravljene ure znotraj spornega obdobja. Upoštevalo je, da je tožnik del nadur kasneje izkoristil v obliki prostih dni, prav tako, da je v prikrajšanje 198,89 nadur vštetih tudi 29,37 nadur za november 2020, za katere je toženka tožniku že izplačala dodatek (30 % urne postavke osnovne plače), ne pa tudi osnovne plače, saj je štela, da je tožnik te ure izkoristil, čeprav jih dejansko ni, o čemer je sklepalo iz navedbe toženke in predložene evidence za november 2020.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava toženki naložiti v plačilo tudi presežne ure, ki so bile pri tožniku izkazane na začetku obeh obdobij. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik vtoževal nadure, ki jih je opravil v okviru svojih zadolžitev v času epidemije, zato ni moglo mimo trditvene podlage tožniku priznati tudi nadur, ki so nastale prej in niso bile posledica dela v času epidemije. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na sodbo VSRS VIII Ips 149/2018, v kateri se takšno razlikovanje med posameznimi nadurami ni izpostavilo in priznanje nadur ni pomenilo odločitve v nasprotju s trditveno podlago tožnika glede nastanka posameznih nadur.

15.Pritožba pa utemeljeno navaja, da odločitev o stroških postopka ni pravilna. Ni sicer utemeljeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri upoštevanju uspeha upoštevati domnevno spremenjeno sodno prakso sodišč glede priznanja odškodnine zaradi kršenja pravice do tedenskega počitka, zaradi katere naj bi tožnik ta del tožbenega zahtevka umaknil. Vendar pa odločitev sodišča prve stopnje glede na končni uspeh tožnika ni pravilna, saj, kot to pravilno izpostavlja pritožba tožnika, ne upošteva delnih uspehov tožnika glede na spremembe tožbe niti dejstva, da je tožnik založil stroške postopka za izvedenca v znesku 800,00 EUR oziroma po delnem vračilu zneska 243,62 EUR v višini 556,38 EUR. Glede na določbe Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) in ob upoštevanju 154. člena ZPP je tako tožnik upravičen do stroškov postopka ob upoštevanju delnih uspehov glede na višino tožbenega zahtevka. Tako je tožnik za tožbo upravičen do 300 točk oziroma glede na uspeh v višini 58,40 % do 175,2 točke (pcto. 4.655,01 EUR, od tega odškodnina za tedenski počitek 1.936,50 EUR). Za 1. pripravljalno vlogo mu pripada 225 točk, oziroma glede na uspeh 131,4 točk, za 2. pripravljalno vlogo 300 točk oziroma ob upoštevanju uspeha 173,79 točk (spremenjeni pcto. 7.901,69 EUR, od tega odškodnina za tedenski počitek 3.324,63 EUR - uspeh 57, 93 %), za 3. pripravljalno vlogo enako 300 točk oziroma ob upoštevanju uspeha 173,79 točk, za 4. pripravljalno vlogo 300 točk oziroma glede na uspeh 173,79 točk, za 5. pripravljalno vlogo (po umiku pcto. 4.655,01 EUR - uspeh 83,30 %) 225 točk oziroma glede na uspeh 187,42 točk, za 6. pripravljalno vlogo (nov pcto. 4.960,29 EUR - uspeh 67,01 %) 225 točk oziroma glede na uspeh 150,77 točk, enako tudi za 7. pripravljalno vlogo 225 oziroma 150,77 točk. Za prvi narok 23. 12. 2022 mu glede na višino tožbenega zahtevka pripada 400 točk, ob upoštevanju uspeha 57,93 % pa 231,72 točk, za drugi narok 1. 3. 2023, po delnem umiku tožbe (uspeh 83,30 %) 150 točk oziroma 124,95 točk, 150 oziroma 124,95 točk za trajanje (kot priglašeno), prav tako za tretji narok 31. 5 2023 150 oziroma 124,95 točk, urnina 50 oziroma 41,65 točk, za četrti narok 10. 5. 2024 (uspeh 67,01 %) 150 točk oziroma glede na uspeh 100,51 točk. Sodišče druge stopnje mu ni priznalo priglašene kilometrine pooblaščenca na relaciji Slovenska Bistrica - Ljubljana - Slovenska Bistrica, saj ima tožnik bivališče na delovnem območju sodišča prve stopnje in ni ne zatrjeval ne dokazal okoliščin, ki bi narekovale izbiro pooblaščenca iz delovnega območja drugega sodišča. Skladno z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, pooblaščenec tožnika pa ima sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje in sedeža toženke. To ne posega v pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Pravica do svobodne izbire odvetnika ne pomeni, da je zato potrebno vse stroške, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja sodišča, v vsakem primeru naložiti nasprotni stranki. Stranka je upravičena do povrnitev potnih stroškov odvetnika izven delovnega območja sodišča, če to utemeljujejo posebne okoliščine, vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že tekom postopka na prvi stopnji, česar tožnik ni storil. Prav tako ni priznalo nagrade za pregled sodne odločbe in končno poročilo stranki, saj je nagrada že zajeta v drugih postavkah. Tožnik je tako upravičen do 1.065,66 točk ter do materialnih stroškov v višini 30,66 točk (2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk), skupaj 2.096,32 točk, kar ob 22 % DDV in vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.534,50 EUR. Tožniku je v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) priznalo vse stroške za izvedenca v višini 556,38 EUR, ne glede na uspeh.

16.Toženka je ob enakih izhodiščih glede vrednosti spornega predmeta in delnih uspehov v pravdi upravičena do nagrade za odgovor na tožbo v višini 300 točk, oziroma ob upoštevanju uspeha 41,60 % do 124,8 točk. Za 1. in 2. pripravljalno vlogo je upravičena obakrat do 225 točk oziroma glede na uspeh do 93,6 točk, za 3. pripravljalno vlogo 300 točk oziroma glede na uspeh do 126,21 točk (uspeh 42,07 %), enako za 4. pripravljalno vlogo 126,21 točk, za vlogo z dne 10. 5. 2023 le nagrado za obrazložen dopis 50 točk oziroma 8,35 točk (uspeh 16,70 %), za 6. pripravljalno vlogo 225 točk oziroma glede na uspeh 37,57 točk, za 7. pripravljalno vlogo 225 točk oziroma 74,22 točk (uspeh 32,99 %), za 8. pripravljalno vlogo 50 točk oziroma glede na uspeh 16,49 točk (le nagrada za obrazložen dopis). Za prvi narok pripada toženki 400 točk oziroma glede na uspeh v višini 42,07 % 168,28 točk, za drugi narok po delnem umiku 150 točk oziroma glede na uspeh 16,70 % 25,05 točk, za trajanje 200 točk oziroma glede na uspeh 33,4 točk, za tretji narok 31. 5 2023 150 točk oziroma glede na uspeh 25,05 točk, enako za priglašeno urnino 150 točk oziroma glede na uspeh 25,05 točk, za četrti narok 10. 5. 2024 150 točk oziroma glede na uspeh 32,99 % 82,47 točk, 50 točk za trajanje oziroma 16,49 točk glede na uspeh, skupaj 1.050,96 točk, materialni stroški v višini 27,88 točk (20 + 7,88), skupaj 1.078,84 točk, kar glede na vrednost točke znaša 646,10 EUR. Po pobotanju je toženka dolžna tožniku plačati 888,40 EUR, ter v celoti izvedenino v višini 556,38 EUR, skupaj torej 1.444,78 EUR.

17.V tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

18.Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati potrebne stroške pritožbe, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje uspeh v višini 50 %. Pritožbeno sodišče mu je po OT priznalo 375 točk za pritožbo in 7,5 točke materialnih stroškov, skupaj 382,5 točk oziroma 229,50 EUR (tar. št. 15/4, člen 11/3 OT), z davkom na dodano vrednost pa v višini 279,99 EUR. Glede na uspeh je upravičen do povračila pritožbenih stroškov v višini 139,99 EUR.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.