Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da mora izplačati tožnici razliko med izplačanimi zneski povračil in pripadajočimi zneski povračil stroškov prevoza na delo in z dela, upoštevaje stroške javnega prevoza, kot je določeno v Uredbi o povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek, ki je inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.171,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2007 do plačila (1. točka izreka sodbe) ter ji povrniti stroške sodnega postopka v znesku 127,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 – dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (3. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Določbi 1. odst. 4. točke tarifnih prilog k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998) sta zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe nični. Uredba, na katero se sklicujeta, določa le zgornjo mejo neobdavčljivosti zneskov povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, ni pa je mogoče razlagati tako, da predstavlja znesek obveznosti delodajalca glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Tožena stranka je tožnici pravilno povrnila stroške prevoza z dela in na delo v spornem obdobju v skladu z določbo 2. točke 52. čl. SKPgd in 2. točke 53. čl. KPDT. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevke tožnikov v celoti zavrne in jim naložilo plačilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, določene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1. 8. 2005 do 31. 12. 2006. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki izplačevala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela le v višini 60 % stroškov prevoza z javnim prevoznim sredstvom namesto v pripadajoči višini 100 % stroškov prevoza z javnim prevoznim sredstvom, zato ji je razliko prisodilo. Pri tem je uporabilo pravilno pravno podlago, to je določbo 130. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki zavezuje delodajalca, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina povračila takšnih stroškov določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo splošne veljavnosti. Poleg tega je svojo odločitev oprlo na določbe 2. točke 52. člena SKPgd, 2. točke 53. člena KPDT ter na tarifni del obeh navedenih kolektivnih pogodb, to je 4. točko Tarifne priloge SKPgd in 4. točke Tarifne priloge KPDT, ki določata, da se povračila stroškov za prevoz na delo in z dela izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba – Ur. l. RS, št. 72/93 in nasl.), to pa je do višine 100 % stroškov javnega prevoza.

V zvezi z vplivom odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-296/95 (Ur. l. RS, št. 82/97 z dne 22. 12. 1997) na veljavnost določb tarifnih prilog SKPgd in KPDT in v zvezi s trditvami tožene stranke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, o nedoločljivosti določb 4. točke tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb, zaradi katerih naj bi bile nične, se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicevalo na uveljavljeno enotno sodno prakso. Pri tem je izpostavilo odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 118/2008, v kateri je bilo do navedenih vprašanj že zavzeto jasno stališče. Zato tudi pritožbene navedbe v zvezi z navedenimi vprašanji, na katera je v razlogih sodbe že ustrezno odgovorilo prvostopenjsko sodišče, niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki, da mora izplačati tožnici pripadajočo razliko med izplačanimi zneski povračil (60 %) in pripadajočim 100 % povračilom stroškov prevoza na delo in z dela, upoštevajoč stroške javnega prevoza. Pritožba tudi sicer po višini ne izpodbija tožnici priznane razlike v izpodbijani sodbi.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).