Jedro

Stranka mora plačati predpisano sodno takso, za katero še vedno velja sklep o oprostitvi, če je po koncu postopka dejansko pridobila premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno razveljavilo svoj sklep z dne 3.1.2013 s katerim je tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks, in sicer glede sodne takse za postopek o predlogu za dopustitev revizije in sodne takse za postopek o reviziji. Hkrati je odločilo, da sta tožnika dolžna plačati del sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 1.315,53 EUR in del sodne takse za postopek o pritožbi v višini 1.319,25 EUR, skupaj 2.634,78 EUR, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, toženi stranki pa je naročilo, da naj na isti na račun plača del sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 2.209,47 EUR in del sodne takse za postopek o pritožbi v višini 351,75 EUR, skupaj 2.561,22 EUR.

2. Tožnika sta proti odločitvi o delni razveljaviti sklepa o oprostitvi plačila sodne takse in proti odločitvi, da sta dolžna na račun prvostopenjskega sodišča povrniti sodno takso v znesku 2.634,78 EUR vložila pravočasno pritožbo, s katero predlagata razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Predlagata še, da naj se jima v primeru, da pritožbeno sodišče ne bi ugodilo njuni pritožbi naloži plačilo sodne takse v 10-tih obrokih. Tožnika menita, da je izpodbijani sklep napačen, saj jima je naloženo delno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje in del za postopek po pritožbi kljub temu, da glede sodne takse v tem delu sklep prvostopenjskega sodišča z dne 3.1.2013 ni bil razveljavljen. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo sodno takso odmeriti za vsakega tožnika posebej, glede na vtoževani znesek posamezne tožeče stranke kot tudi uspeh, ki je bil za vsako tožečo stranko tako na prvi stopnji, kot pritožbenem postopku različen. Ker je bila sodna taksa odmerjena v enem znesku, se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče pri odločanju o delni razveljavitvi svojega sklepa ni upoštevalo, da se je družina tožečih strank v času trajanja postopka povečala, saj je prva tožnica v januarju 2015 rodila hčerko. To izhaja že iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2880/2015 z dne 6.1.2016. Navedeno dejstvo pomembno vpliva na njuno zmožnost plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitvi, ki ju izpodbija tožeča stranka imata različni pravni podlagi. Prva ima podlago v tretjem odstavku 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Po navedenem določilu lahko sodišče sklep o oprostitvi plačila taks, ki učinkuje za vse takse nastale od dneva vložitve predloga za oprostitev, torej za takse postopka pred sodiščem prve stopnje, postopka o pritožbi ter postopka izrednih pravnih sredstvih, razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača takse, ki jih je bila oproščena. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 2988/2012-III-3 z dne 3.1.2013 tožnika oprostilo plačila sodnih taks v postopku, torej tudi v postopku o izrednih pravnih sredstvih. Z izpodbijanim sklepom pa je po ugotovitvi, da je bilo tožnikoma na podlagi pravnomočnih sodb v obravnavani zadevi izplačanih skupaj 80.778,20 EUR, pravilno zaključilo, da tožnika nista več upravičena do polne oprostitve plačila sodnih taks. Odločilo je, da se sklep o oprostitvi razveljavi (zgolj) glede plačila sodnih taks za revizijo (939,00 EUR) oziroma za postopek za predlog za dopustitev revizije (247,00 EUR). S plačilom navedenih zneskov sodnih taks, tudi ob dodatni preživninski obveznosti za novorojeno hčerko, ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata tožnika oziroma se preživljajo osebe, ki sta jih dolžna preživljati (prvi odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-1-191-14).

5. Druga odločitev, ki jo izpodbijata tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Po navedeni določbi mora stranka, ki je sicer oproščena plačila taks (torej neodvisno od razveljavitve po tretjem odstavku 13. člena ZST-1), naknadno plačati svoj delež takse po načelu uspeha, če na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega tisti del takse, ki bi ga morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks. Stranka mora torej plačati predpisano sodno takso, za katero še vedno velja sklep o oprostitvi, če je po koncu postopka dejansko pridobila premoženje. Ker je bil uspeh vsake od pravdnih strank v tem postopku le delen, je prvostopenjsko sodišče pravilno in skladno z uspehom naložilo vsaki od njiju plačilo sodne takse.

6. Napačen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče različno odmeriti sodno takso za vsakega tožnika posebej in tudi upoštevati uspeh vsakega od njiju. Tožnika imata v obravnavani zadevi položaj navadnih (materialnih) sospornikov. Sodišče je zato za vsakega tožnika posebej ugotavljalo utemeljenost njegovega zahtevka, od vrednosti vsakega posameznega zahtevka pa je odvisna tudi pristojnost sodišča in pravica do revizije. Glede na določbo prvega odstavka 20. člena ZST-1 pa ne velja, da bi moralo za vsakega posebej odmeriti sodno takso. Po navedeni določbi se namreč vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Izjema od te določbe je določena v drugem odstavku 20. člena ZST-1, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Pri tem je treba izraz sporni predmet razumeti kot objekt procesnega zahtevka(1). Tudi tožnika sama sta v tožbi kot vrednost spornega predmeta označila seštevek njunih tožbenih zahtevkov. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno pri odmeri sodne takse pravilno izhajalo iz seštevka vrednosti glavnih zahtevkov tožnikov. Zato ne drži pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Če ne bi bilo navedene določbe ZST-1 in bi se sodna taksa odmerjala od vrednosti vsakega posameznega zahtevka tako kot to predlagata tožnika, bi bila njuna skupna taksna obveznost višja (3.840,00 EUR). Če gre za skupno taksno obveznost je prav, da se upošteva tudi skupni uspeh pravdnih strank, tako kot to izhaja iz odločitev o tožbenih zahtevkih tožnikov prvostopenjskega in pritožbenega sodišča. 7. Glede na navedeno je pritožbo tožnikov neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje 2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Op. št. (1): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 211.