Jedro

Skladno z določbami 10., 17., 18., 19. in 20. člena ZUPJS, je celotni mesečni dohodek tožene stranke in njenih družinskih članov 3.564,50 EUR, mesečni povprečni dohodek na člana družine tožene stranke pa 891,12 EUR (pri upoštevanju vrednost le nekaterih nepremičnin v (so)lasti partnerke tožene stranke), kar presega dohodkovni cenzus dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (804,36 EUR). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da pogoji za oprostitev plačila sporne takse niso izpolnjeni, pravilna. Za oprostitev plačila sodne takse bi morala tožena stranka v konkretnem primeru določno navesti vrednost nepremičnin v (so)lasti partnerke tožene stranke oziroma trditi in dokazati, da je njihova vrednost tako nizka, da utemeljuje oprostitev plačila sodne takse, česar pa ni storila.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni uporabilo drugega odstavka 19. člena ZUPJS, ki določa, da se ugotovljeno premoženje upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek in sicer v višini letnega zneska obresti, izračunanih od vrednosti ugotovljenega premoženja, ni utemeljen. Od uveljavitve novele ZST-1C se namreč pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov upoštevajo dohodki in premoženje, ki se upoštevajo pri odločanju o pravici do socialne pomoči. Drugi odstavek 19. člena ZUPJS pa se v določenih primerih ne uporablja, med drugim pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči. Glede na to njegova uporaba v konkretnem primeru ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožne stranke za oprostitev plačila sodne takse za predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 862/2018 z dne 6. 11. 2019 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1066/2012 z dne 25. 4. 2018 (I. točka izreka). Ugodilo pa je podrejenemu predlogu tožene stranke za obročno plačilo sodne takse v višini 1.515,00 EUR za predlog za dopustitev revizije zoper zgoraj navedeno sodbo in sicer v treh obrokih, pri čemer prvi obrok v višini 505,00 EUR zapade v plačilo 1. 4. 2020, drugi obrok v višini 505,00 EUR 1. 8. 2020 in tretji obrok v višini 505,00 EUR 1. 12. 2020 (II. točka izreka). Plačilni nalog za plačilo sodne takse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III DoR 222/2019 z dne 7. 1. 2020 je razveljavilo (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom prvega člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in toženo stranko v celoti oprosti plačila sodne takse za predlog za dopustitev revizije oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoji za oprostitev plačila sodnih taks so določeni v 11. členu ZST-1. Sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (družinski člani). Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. V šestem odstavku 11. člena je določeno, da je ne glede na navedeno določbo do celotne oprostitve plačila taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. V 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je določeno, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Od 1. julija 2019 znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 402,18 EUR1, njegov dvakratnik pa 804,36 EUR.

5. Skladno s ZST-1 (12.a člen) kot tudi po ZBPP (14. člen) se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje družinskih članov. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine pa se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (12.a člen ZST-1). Ta zakon je Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki napotuje (11. člen ZSVarPre) na Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Navedena predpisa določata osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči, način ugotavljanja materialnega položaja, kateri dohodek in katero premoženje se upošteva in katero ne, ter izključitvene razloge z izjemami za upravičenost do denarne socialne pomoči. 6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da v gospodinjstvu skupaj s toženo stranko in njeno partnerico živijo tri hčerke, od katerih je ena še mladoletna, ena pa študentka. Zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kateri družinski člani se upoštevajo pri izračunu dohodka na družinskega člana. Iz zgoraj navedenega namreč sledi, da je treba upoštevati štiri družinske člane (toženo stranko in partnerko ter dva otroka), tožena stranka pa v pritožbi navedenemu ni konkretno nasprotovala oziroma ni podala trditev v smeri, da je treba upoštevati še kakšno drugo osebo, ki jo sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

7. Pritožbene navedbe, da je edino nepremično premoženje partnerice tožene stranke, ki se lahko upošteva pri izračunu nepremičnina k. o. X., parc. št. 01, ki ni obremenjena s hipoteko in je po GURS ocenjena na 30.127,00 EUR, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je partnerica tožene stranke solastnica več nepremičnin, katerih vrednost pa z izjemo nekaterih (v skupni višini cca. 75.000,00 EUR) ni ugotavljalo, ker je že z upoštevanjem vrednosti le nekaterih nepremičnin ocenilo, da s plačilom sporne takse ne bila bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožena stranka in njeni družinski člani. Pritožbeno sodišče je preverilo vrednosti še nekaterih od nepremičnin v solasti partnerke tožene stranke in že zgolj pri treh nepremičninah in sicer vse k. o. Y. ugotovilo, da niso obremenjene s hipoteko, njihova vrednost2 pa upoštevaje solastniški delež partnerke tožene stranke (1/3) znaša 4.899,33 EUR (parc. št. 02), 14.933,67 (parc. št. 03) in 6.066,67 EUR (parc. št. 04) oziroma skupaj 25.899,67 EUR.

8. Upoštevaje navedeno in siceršnje ugotovitve sodišča prve stopnje o dohodkih in premoženju tožene stranke (in drugih upoštevanih oseb), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v letu 2019 (od septembra do decembra 763,00 EUR mesečno) prejela 3.052,00 EUR neto dohodka, partnerica tožene stranke pa v istem obdobju 3.000,00 EUR (670,00 do 850,00 EUR na mesec, kar povprečno v štirih mesecih znese 750,00 na mesec) neto dohodka. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je neobremenjena nepremičnina, katere lastnica je partnerka tožene stranke (k. o. X., parc. št. 01) vredna 30.127,00 EUR. Skupaj torej premoženje družine znaša 36.179,00 EUR, upoštevaje vrednost še zgoraj navedenih vrednosti treh neobremenjenih nepremičnin, katere solastnica je med drugim partnerka tožene stranke, in sicer v skupni vrednosti 25.899,67 EUR, pa premoženje družine znaša 62.078,67 EUR. Pravilno pa pritožba navaja, da je treba skladno s prvim odstavkom 19. člena ZUPJS vrednost ugotovljenega premoženja znižati za 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (19.304,64 EUR), kar v konkretnem primeru pomeni, da premoženje družine znaša 42.774,03 EUR.

9. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni uporabilo drugega odstavka 19. člena ZUPJS, ki določa, da se ugotovljeno premoženje upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek in sicer v višini letnega zneska obresti, izračunanih od vrednosti ugotovljenega premoženja, ni utemeljen. Od uveljavitve novele ZST-1C se namreč pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov upoštevajo dohodki in premoženje, ki se upoštevajo pri odločanju o pravici do socialne pomoči.3 Drugi odstavek 19. člena ZUPJS pa se v določenih primerih ne uporablja, med drugim pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči. Glede na to njegova uporaba v konkretnem primeru ne pride v poštev.

10. Ob upoštevanju navedenega in skladno z določbami 10., 17., 18., 19. in 20. člena ZUPJS, je celotni mesečni dohodek tožene stranke in njenih družinskih članov 3.564,50 EUR, mesečni povprečni dohodek na člana družine tožene stranke pa 891,12 EUR (pri upoštevanju vrednost le nekaterih nepremičnin v (so)lasti partnerke tožene stranke), kar presega dohodkovni cenzus dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (804,36 EUR). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da pogoji za oprostitev plačila sporne takse niso izpolnjeni, pravilna. Za oprostitev plačila sodne takse bi morala tožena stranka v konkretnem primeru določno navesti vrednost nepremičnin v (so)lasti partnerke tožene stranke oziroma trditi in dokazati, da je njihova vrednost tako nizka, da utemeljuje oprostitev plačila sodne takse, česar pa ni storila.

11. Glede na to, da premoženje tožene stranke in njene družine v večjem delu predstavljajo nepremičnine, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo predlogu za obročno plačilo sodne takse. Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala tudi odločitev o ugoditvi predlogu za obročno plačilo sporne takse. Navajala je, da nepremično premoženje partnerice tožene stranke ne bo mogoče unovčiti v rokih, v katerih je določeno obročno plačilo (1.4. 2020, 1. 8. 2020 in 1. 12. 2020). Vendar navedenega v predlogu za oprostitev plačila sodne takse (list. št. 581 in nadaljnje) ni trdila (prvi odstavek 337. člena ZPP), poleg tega pa tudi v pritožbi ni konkretno navedla, kdaj oziroma v kolikšnem času bi lahko izvedla postopek prodaje kmetijskih zemljišč. Zgolj pavšalno navajanje, da prodaje v tako kratkem času ni mogoče izvesti, pa ne zadostuje za spremembo odločitve sodišča prve stopnje.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 II. člen Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. julija 2019 (Ur. l. RS, št. 46/19). 2 Pritožbeno sodišče je podatke o vrednosti povzelo iz podatkov GURS. 3 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1C), str. 32 gradiva. Prim. tudi VSL Sklep I Cpg 183/2019 z dne 19. 4. 2019.