Jedro

Zavarovalna pogodba ni bila sklenjena za škodne dogodke na območju BiH, ne glede na to, da je bilo v nesreči na tem območju udeleženo samo vozilo zavarovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke za škodo, ki je nastala v prometni nesreči, ker je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo na območju Bosne in Hercegovine, zavarovalna pogodba pa za to območje ni bila sklenjena. Zavarovanje AO plus pa nasploh ni bilo sklenjeno. Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in navaja: Izvod police, na katerega se sklicuje sodišče, da zavarovanje AO plus ni bilo sklenjeno, je potvorjen. Original police, ki ga ima tožnik, rubrike AO plus nima prečrtane. V kritičnem času je obstajalo kasko zavarovanje in AO zavarovanje. Odločitev, da to zavarovanje ne velja na ozemlju BiH, je napačna. Ne gre za nesrečo, povzročeno komu tretjemu. Poškodovani so bili le potniki v vozilu. Ne gre za tuj element. Sklicevanje, da BiH ni bila članica združenja zelene karte, je odveč. V konkretnem primeru gre za zaščito naših ljudi z vozilom, ki je pri nas zavarovano. Odpoved zavarovalnega kritja je neupravičena, ne oziraje se, ali gre za zavarovanje AO ali AKA. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno, pravilna pa je tudi materialnopravna odločitev. Pritožba sicer izpodbija sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar ne pove, kaj s tem misli in v katerem delu naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dejstva v tej pravdni zadevi (z izjemo vprašanja zavarovanja AO plus, o čemer bo govor na koncu), namreč niso sporna. Sklenjeno je bilo obvezno zavarovanje (AO) in kasko zavarovanje, obe pogodbi, ki ju sestavljata polica in zavarovalni pogoji, pa vsebujeta določbi o tem, da velja kritje na območju zelene karte, kar BiH v času dogodka ni bila (obvezno zavarovanje); in da je kraj zavarovanja Evropa, razen BiH, ZRJ in Makedonija (kasko zavarovanje). Vprašanje je torej le, ali glede na vsebino pogojev in zavarovalne police, torej po zavarovalni pogodbi, obstaja zavarovalno kritje za primer, kakršen je obravnavani oziroma ali je mogoča taka razlaga določb zavarovalnih pogojev, za kakršno se zavzema pritožba. V zvezi z vprašanjem, ali imajo tožniki pravico zahtevati odškodnino od tožene stranke, sta odločilni obe pogodbi, ki ju je sklenil prvi tožnik, torej pogodba o obveznem zavarovanju in pogodba o kasko zavarovanju. Iz vsebine obeh zavarovalnih pogodb, ki ju sestavljajo polica in pogoji, pa izhaja, da zavarovalno kritje ne velja na območju BiH. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da zavarovalni pogodbi nista bili sklenjeni za primer, če pride do škodnega dogodka na območju BiH (člen 2 Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP in člen 897 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), pri čemer razmerje vsakega od tožnikov do zavarovalnice niti ni odločilnega pomena. Kolikor gre za zavarovanje AO plus, bi bilo to vprašanje lahko odločilno v primeru, če bi veljalo osnovno zavarovanje (glej člen 7/1 Pogojev, kot priloge B 5). Ker to ne velja, tudi AO plus ne velja, četudi bi bilo to zavarovanje sklenjeno. Ne glede na to pa je treba povedati, da v spisu ni nobene podlage za pritožbene trditve o potvorjenih dokumentih. Iz fotokopije zavarovalne police št. 0420586, pripete k prilogi B 3, nima prečrtane rubrike II - zavarovanje voznika vozila za škodo zaradi telesnih poškodb po Pogojih AO plus 95, iz kopije pa izhaja, da premija ni bila obračunana, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Če pritožba meri na fotokopijo ponudbe št. 095875 kot priloge B 3, pa je očitno, da je na tej fotokopiji v kvadratku ob AO plus le nekakšen madež, očitno kot posledica slabega fotokopiranja. Iz omenjene fotokopije namreč tudi izhaja, da so ostali kvadratki, če so izpolnjeni, označeni s križcem, torej povsem drugače kot v opisanem kvadratku ob rubriku AO plus. Tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da zavarovanje AO plus ni bilo sklenjeno. Pritožbene trditve o tem, kakšen je namen zavarovanja in da bi moralo iti za zaščito naših ljudi z vozilom, ki je pri nas zavarovano, tako niso odločilnega pomena. Prav tako pa ne trditve o tem, da ne gre za tuj element. Tako je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP). Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.